Jedro

Stik policista oziroma postopek z agresivnim in vinjenim kršiteljem pri opravljanju redne kontrole prometa predstavljalo nevarno dejavnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka).

II. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 69,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki plačilo odškodnine tožniku v znesku 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2010 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 295,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti zavne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da ne obstaja objektivna odgovornost njenega zavarovanca. V konkretnem primeru ni moč govoriti o delu s povečano nevarnostjo. Spremljanje osumljenca na policijski postaji, ki ga vrši izurjen policist ob spremstvu dodatnih policistov, ni nevarno, saj pri tem praviloma ne prihaja do nobenih poškodb. Okoliščine ne omogočajo zaključka o povečani nevarnosti: dogajanje na policijski postaji v običajnih, vsakdanjih okoliščinah pri rutinskem delu profesionalnih policistov, ki je zaradi ravnanja kršitelja pripeljalo do tožnikove poškodbe. Kršitelj do napada ni kazal znakov fizičnega nasilja in na tožnikovi strani ni bilo potrebe, da bi odredil posebne ukrepe za svojo varnost. Spremljanje kršitelja zato ni bilo nevarno in je materialnopravno napačna ocena sodišča, da je postalo nevarno v trenutku napada na tožnika. Sodišče je obrnilo presojanje vprašanja, kaj je vzrok in kaj posledica. Zaključilo je, da je nevarnost podana, ker se je zgodila škoda, pravilna pa bi bila presoja, ali je škoda nastala zaradi nevarne dejavnosti. Ta v konkretnem primeru ni bila podana. Za tožnikovo škodo je odgovoren samo kršitelj.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka zavrača ugotovitev prvega sodišča, da je njen zavarovanec objektivno odgovoren za tožnikovo škodo, ker naj ne bi bila v zvezi z nevarno dejavnostjo. Pojem nevarne dejavnosti je pravni standard, kateremu sodišču določi vsebino v vsakem konkretnem primeru posebej, glede na relevantne okoliščine primera. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvega sodišča, da je tožnikovo delo v ugotovljenih okoliščinah predstavljalo nevarno dejavnost. Kriterij za presojo nevarnosti za policiste je res višji kot za ostale, vendar pa so ugotovljene okoliščine dosegle prag tudi tega višjega kriterija.

6. Pritožbena trditev, da je šlo za vsakdanje okoliščine rutinskega dela policista, ni resnična. Kršitelj je bil ustavljen ob kontroli prometa. Ugotovljena je bila visoka stopnja njegove alkoholiziranosti, že med postopkom na kraju samem pa je s svojim ravnanjem kazal določeno agresivnost. Tožnika je prijel za komolec in ga povlekel k sebi, policistki je skušal fizično preprečiti sestavo zapisnika, po odreditvi pridržanja ji je v prostorih policije grozil z ubojem (pozneje je bil v kazenskem postopku tudi obsojen zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti), prisotne policiste pa je zmerjal. Nadzor takšne osebe v okviru izvajanja policistovih delovnih dolžnosti je za tožnika zato predstavljal večji riziko, ki ga ni bilo mogoče v celoti obvladovati. V prostorih policije je kršitelj nato med izvajanjem postopka nenadoma napadel tožnika (z udarcem roke mu je povzročil tudi poškodbo). V takšnih okoliščinah (stik oziroma postopek z agresivnim in vinjenim kršiteljem) je bil tožnik izpostavljen večji nevarnosti nastanka škode, zato je takšno delo predstavljalo nevarno dejavnost. 7. Zmoten je tudi pritožbeni očitek, da je prvo sodišče obrnilo presojanje vprašanja, kaj je vzrok in kaj posledica. Pritožba zamenjuje škodni dogodek (udarec kršitelja) s škodo (tožnikovo poškodbo), saj je prvo sodišče pojasnilo (med drugim), da je tožnikovo delo (ob opisanih okoliščinah) postalo nevarno, ker je kršitelj napadel tožnika (ne pa zato, ker mu je povzročil poškodbo). Ugotovitev prvega sodišča, da je zavarovanec toženke objektivno odgovoren za tožniku nastalo škodo, je tako pravilna. Toženka je s pritožbo izpodbijala le odločitev o temelju, ne pa tudi o višini tožbenega zahtevka, zato se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s presojo materialnopravne pravilnosti prisojene odškodnine.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Toženka ni uspela s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, odmerjene v skladu z ZOdvT (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te predstavljajo nagrada za postopek, izdatek za poštne in telekomunikacijske storitve ter DDV. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ in drugi odstavek 313. člena ZPP).