Jedro

Z adaptacijo oziroma gradnjo poslovnega prostora na tujem zemljišču, ki sta ga imela v najemu tožnika leta 1979 kot nedobroverna graditelja po paragrafu 418 ODZ nista originarno pridobila lastninske pravice.

Tožnika nista pridobila lastninske pravice na nepremičnini niti na pogodbeni podlagi, saj pogodba o pridobitvi (so)lastnine zaradi vlaganj v nepremičnino ni dokazana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 617,21 EUR stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od naslednjega dne pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V tej zadevi tožnika navajata, da sta 1. 4. 1979 z J. G., pravnim prednikom toženke, sklenila najemno pogodbo za poslovni prostor na dvorišču hiše v L. Po dogovoru s tedanjim lastnikom sta na novo zgradila avtomehanično delavnico in tako z gradnjo pridobila izključno lastninsko pravico na delu parcele št. 369/2 k. o. ..., kjer stoji delavnica, na preostalem delu parcele pa sta pridobila solastnino.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: - da se ugotovi, da sta tožnika solastnika nove zgradbe, to je avtomehanične delavnice s površino 66 m2, stoječe na parceli 369/2 k.o. ..., vsak do 1/2; - da je toženka dolžna dovoliti odmero dela parcele št. 369/2, ki ga pokriva avtomehanična delavnica in dela zemljišča, potrebnega za redno rabo te delavnice ter da je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, da se bo zemljišče odpisalo od vložne številke 335 k.o. ... in se bo pri novo odmerjeni parceli vknjižila lastninska pravica na vsakega od tožnikov do 1/2; - da se ugotovi, da sta tožnika solastnika preostalega dela parcele št. 369/2 k.o. ..., ki bo ostal po geodetski odmeri in odpisu, vsak do 30/100 in da je toženka dolžna izstaviti tožnikoma zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice tožnikov na preostali parceli št. 369/2 k.o. ... za vsakega do 30/100. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da tožnika nista bila dobroverna graditelja, saj sta vedela, da gradita na tujem zemljišču. Po pravnem pravilu par. 418 ODZ tako nista originarno pridobila lastninske pravice na sporni nepremičnini. Te pa nista pridobila niti na pogodbeni podlagi, saj ni obstajal dogovor s tedanjim lastnikom o pridobitvi solastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi obligacijskopravni zahtevek za plačilo vrednosti vlaganj tožnikov v zneskih 8,464.169, 845.129 in 3,770.200 tedanjih SIT.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku, razveljavilo pa je odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s primarnim zahtevkom je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta tožnika z lastnimi sredstvi in delom v celoti zgradila popolnoma novo mehanično delavnico, zato je bilo zmotno uporabljeno določilo par. 418 ODZ, ki v predmetni pravdi ne more biti relevantno. Nastala je nova in drugačna stvar, zato je do nastanka solastninskega razmerja prišlo na originaren način in ne glede na drugačne vpise v zemljiški knjigi. Iz pisnih dokazov pa jasno izhaja, da je med pravnim prednikom toženke in tožnikoma obstajal dogovor o pridobitvi solastnine, ne pa samo soglasje za gradnjo, saj je bila ta tudi izvedena in sta zato izpolnjena oba pogoja za originarno pridobitev solastninske pravice.

6. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev in poudarja, da tožeča stranka predvsem nedovoljeno izpodbija dejansko stanje. V nadaljevanju podrobno odgovarja na revizijske trditve in utemeljuje njihovo neutemeljenost. 7. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo, v revizijskem postopku se obravnavajo pravna in ne dejanska vprašanja. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato niso upoštevne številne revizijske trditve, ki navajajo drugačna dejstva od tistih, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in njihovo pravilnost preizkusilo pritožbeno sodišče. Na take trditve revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

10. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, so: - toženka je zemljiškoknjižna lastnica parcele št. 369/2 k.o. ...; - toženkin prednik in tožnika so 1. 4. 1979 sklenili najemno pogodbo za poslovni prostor, ki leži na dvorišču hiše v L.; - tožnika sta adaptirala poslovni prostor leta 1979; - na podlagi priglasitve del je bil objekt, to je delavnica, povečan, zaradi posega tožnikov njegova identiteta ni bila spremenjena; - tožnika sta vedela, da sta najemnika, da gradita na tujem svetu, da nista v dobri veri; - toženkin pravni prednik je z adaptacijo soglašal; - dogovora o pridobitvi solastnine med tožnikoma in pravnim prednikom toženke zaradi vlaganj tožnikov v sporno nepremičnino ni bilo; - v najemni pogodbi je bila dogovorjena predkupna pravica tožnikov.

11. Na podlagi opisanih dejanskih ugotovitev sta nižji sodišči prišli do materialnopravnih zaključkov, da tožnika niti na originarni niti na pogodbeni osnovi nista pridobila (so)lastninske pravice na sporni nepremičnini. Revizijsko sodišče takim zaključkom in nosilnim razlogom drugostopenjske ter prvostopenjske sodbe pritrjuje. Ugotavlja, da tožnika tudi v reviziji vztrajata pri zmotnih materialnopravnih stališčih in da je njun primarni tožbeni zahtevek pravilno pravnomočno zavrnjen.

12. Tožnika tudi v reviziji trdita, da sta (so)lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila na originaren način, z gradnjo na tujem zemljišču. Šlo naj bi za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu. Ugotovljeno je, da sta tožnika adaptacijo oziroma gradnjo poslovnega prostora, ki sta ga imela v najemu, opravila leta 1979. V tem času so se kot relevantna pravna pravila upoštevale določbe Občnega državljanskega zakonika (ODZ). Pravno pravilo par. 418 ODZ je omogočalo pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu samo poštenemu graditelju. Pošten je bil tisti, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču. Za tožnika je ugotovljeno, da sta vedela, da sta najemnika in da vlagata v tujo nepremičnino. Zaključek, da nista bila poštena oziroma dobroverna graditelja, je torej pravilen, prav tako pa tudi nadaljnja presoja, da tožnika s samo gradnjo ne po par. 418 ODZ ne po drugih določbah tega zakona nista pridobila (so)lastninske pravice. Revizijska trditev, da sklicevanje na par. 418 ODZ ne more biti relevantno, je zato zmotna, pri čemer pa tožeča stranka nobenega drugega predpisa za zatrjevano originarno pridobitev lastninske pravice ne navaja.

13. Druga pravna podlaga je pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi dogovora o gradnji. Gre za pogodbeno pridobitev lastninske pravice. Tožnika podajata v reviziji tudi tovrstne navedbe z izpeljavo, da sledi originarna pridobitev solastninske pravice. Za tako je bilo že obrazloženo, da v obravnavanem primeru ni podana. Pogodba za pridobitev (so)lastninske pravice na nepremičnini v obliki dogovora o pridobitvi solastnine zaradi vlaganj v sporno nepremičnino pa ni dokazana. Obstoji revizijsko neizpodbojna dejanska ugotovitev, da ni bilo dogovora med tožnikoma in pravnim prednikom toženke o pridobitvi solastnine zaradi vlaganj tožnikov v nepremičnino. Ko tako manjka pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, torej zavezovalni pravni posel, tožnika tudi na tej podlagi ne moreta zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice. Ob tem je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da soglasje za gradnjo samo po sebi ne zadošča za pridobitev lastninske pravice, enako kot tudi ne lastnikova obljuba, da bo nepremičnino prodal. Tudi realizacija dovoljene gradnje sama po sebi lastninske pravice na pogodbeni podlagi ne prinaša, za originarno pridobitev lastninske pravice pa ni bilo pravne podlage, kot je bilo že obrazloženo.

14. Revizijsko obravnavanje pomena pogodbene določbe v najemni pogodbi o predkupni pravici najemnikov je brez pomena, ker ne gre za relevantno okoliščino, ki bi utemeljevala, da je lastninska pravica na delu nepremičnine po zakonu že pridobljena. Sicer pa gre po oceni revizijskega sodišča v izpodbijani sodbi za sprejemljivo razlago pomena 5. točke najemne pogodbe iz leta 1979. 15. Tožnika uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka s trditvijo, da so izpovedbe šestih prič, tožnikov in delno izvedenske ugotovitve gradbenih izvedencev v očitnem nasprotju z razlogi sodb obeh nižjih sodišč. Šlo naj bi za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Taka opredelitev bistvene kršitve niti ne ustreza definiciji kršitve postopka, opisane v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa gre za nekonkretno in neobrazloženo trditev. Zatrjevana kršitev zato ni podana. Enako velja za nadaljnjo trditev, da gre za kršitev postopka, ker sodišči nista dopustili dokazov za dokazovanje, da sedanja delavnica pred prihodom tožnikov ni imela vodovodne napeljave. Gre za popolnoma nepomembno dejstvo, katerega ugotovitev v obravnavanem primeru ne bi mogla vplivati na odločitev. Končno revizija zatrjuje tudi kršitev temeljnih načel postopka, ker naj bi drugostopenjsko sodišče ugotavljalo pravno odločilna dejstva o denacionalizaciji, o historičnem statusu nepremičnine, o stvarnopravnih razmerjih med toženko in njenimi pravnimi predniki brez sodelovanja tožeče stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedeni očitki letijo na dodatne obrobne razloge pritožbenega sodišča, s katerim je dopolnilo svojo siceršnjo potrditev materialnopravnih in dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Ti dodatni razlogi so dodani brez kakršnekoli potrebe in kot sami poudarjajo, povsem obrobno, kakor jih ocenjuje tudi revizijsko sodišče. S temi razlogi niso spremenjene relevantne dejanske ugotovitve, ki utemeljujejo odločitev v tej pravdni zadevi, zato te dodatne ugotovitve in zaključki v zadevi niso pravno odločilni, zaradi česar tožniki pri obravnavanju te pravdne zadeve niso bili na noben način prikrajšani pri katerikoli od njihovih ustavnih pravic. Izpodbijana sodba je pravilna in konsistentna brez spornega odstavka s temi obrobnimi razlogi, zato ni obremenjena z nobeno kršitvijo določb pravdnega postopka.

16. Revizijsko sodišče v skladu z opisanim zaključuje, da nista utemeljena revizijska razloga, ki ju uveljavlja revizija, zaradi česar jo je bilo treba po 378. členu ZPP zavrniti.

17. Tožena stranka je vsebinsko odgovorila na revizijo in ji gre glede na revizijski neuspeh tožeče stranke povrnitev revizijskih stroškov. Te je revizijsko sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika po Odvetniški tarifi in po Zakonu o sodnih taksah na 617,21 EUR.