Jedro

Tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je pritožnik podjetnik, ki ima v povprečju letno zaposlenih osem delavcev, ki morajo preživljati svoje družine in da doslej v cestnem prometu ni bil udeležen v nobeni prometni nesreči, vozniško dovoljenje pa nujno potrebuje zaradi opravljanja dejavnosti, so neupoštevne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso v višini 20,00 (dvajset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče v postopku dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti storilčevega vozniškega dovoljenja, odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu, ki mu je bila dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. EPVD 1003/2019 z dne 20. 1. 2020 preklicalo in mu v plačilo naložilo še sodno takso v višini 30,00 EUR.

2. Taki odločitvi storilec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri v nesistematičnih pritožbenih navedbah uveljavlja pritožbene razloge kršitev zakona, bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in se postopek o dokončni odločitvi v zvezi s prenehanjem storilčevega vozniškega dovoljenja ustavi, podredno pa, da pritožbeno sodišče na Ustavno sodišče RS vloži ustavno presojo glede ponovnega opravljanja vozniškega dovoljenja.

3. Pritožba je neteuemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve, da je prvo sodišče s sklepom, opr. št. EPVD 1003/2019 z dne 20. 1. 2020 ugodilo storilčevemu predlogu za odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V tem sklepu pa ga je izrecno opozorilo, da v času preizkusne dobe ne sme storiti prekrška, ki je opredeljen kot hujši prekršek zoper varnost cestnega prometa in da mora opraviti obveznosti, ki so mu z navedenim sklepom bile naložene. Prvo sodišče je 24. 11. 2021 prejelo s strani MPRS-EKT-evidence podatek, da je storilec storil hujši prekršek in sicer dne 28. 4. 2021, ko so mu s plačilnim nalogom (PN) prekrškovnega organa (PP Šentjur pri Celju) zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP bile poleg globe izrečene še 3 kazenske točke (KT). Iz evidence kazenskih točk (EKT) izhaja, da je navedeni PN prekrškovnega organa postal pravnomočen 20. 10. 2021. 5. Na podlagi gornjih ugotovitev je prvo sodišče pravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka člena 23 ZP-1, ki kot hujši prekršek med drugim opredeljuje tudi tistega, zaradi katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj 3 KT v cestnem prometu oziroma stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Zato je na podlagi drugega odstavka člena 202.e ZP-1 sodišče storilcu z izpodbijanim sklepom preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj je ugotovilo, da je storilec v času preizkusne dobe, ki je trajala od 29. 1. 2020 do 29. 3. 2021, 28. 4. 2020 storil hujši prekršek.

6. Taki odločitvi pritožnik najprej nasprotuje z nejasnimi pritožbenimi navedbami, sklicujoč se na določbo člena 46 ZPrCP in trdi, da so mu za ta prekršek bile KT v cestnem prometu izrečene nezakonito, saj se le-te izrekajo le za prekrške, s katerimi vozniki izkažejo posebno nevarnost, zaradi česar jih je potrebno izločiti iz cestnega prometa.

7. Že iz predhodnih ugotovitev, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je postopek preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja postopek, ki ga sodišče opravi po uradni dolžnosti takrat, ko s strani upravljalca EKT evidence prejme podatek, da je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek. Povedano pomeni, da prvo sodišče ugotavlja v takih primerih zgolj to, ali je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek in ali je ta pravnomočen. PN prej citiranega prekrškovnega organa je postal pravnomočen 20. 10. 2021, storilec pa je prekršek storil v času preizkusne dobe, zato presoje o tem, ali je v konkretnem primeru šlo za ugotovitev prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP, sodišče v takem primeru več ne opravlja, saj se v pravnomočno odločitev o storitvi prekrška več ne more in ne sme spuščati. Posledično so zato iz istega razloga povsem nerelevantne tudi pritožbene navedbe, ki so sicer povsem nejasne in v katerih pritožnik povzema selektivno posamezne izseke odločb VSRS (primer odločba VSRS, opr. št. IV Ips 36/2016 z dne 20. 9. 2016), v kateri je najvišje redno sodišče v državi odločalo o tem, da mora izrek odločbe o prekršku obsegati kratek opis dejanja, kar pomeni, da navedena odločitev v nobenem primeru ni primerljiva z obravnavano zadevo, ki jo sodišče vodi po uradni dolžnosti. Nejasne so tudi pritožnikove navedbe o polemiziranju glede izreka abstraktne nevarnosti, ki se nanašajo na storitev prekrška, o katerem je pravnomočno odločeno.

8. V nadaljevanju pritožnik polemizira tudi z določbama člena 23 ZP-1 in določbo drugega odstavka člena 202.e ZP-1, ki se nanaša na postopek dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in napačno razloguje, da gre v tem primeru za milejši predpis, kajti v določbi člena 23 ZP-1 so opredeljeni pogoji za izrek sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, ki je ena izmed sankcij, ki se lahko izrekajo voznikom v cestnem prometu po določbah ZP-1, medtem ko je določba člena 202.e ZP-1 procesnega značaja in določa procesne predpostavke za dokončno odločitev o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Povsem nepravilno in sestavljalcu te pritožbe že večkrat pojasnjeno je tudi pritožbeno naziranje, da je izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja neustavna in v nasprotju z določbo člena 35 Ustave RS, ki zagotavlja nedotakljivost telesne in duševne celovitosti, saj gre v primeru pridobitve vozniškega dovoljenja za šolsko izobrazbo in jo posamezniku ne more nihče odvzeti. Tako pridobitev, kot tudi izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sta zakonsko posebej urejena in v primerih, kot je obravnavani, zakonodajalec zaradi izpolnjenih pogojev sodišču nalaga, da dokončno odloči o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zato tudi ni nobene potrebe, da bi pritožbeno sodišče tako, kot pritožnik zahteva, prekinilo tozadevni postopek in v zvezi z navedeno določbo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja predlagalo odločitev pred Ustavnim sodiščem RS.

9. Tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je pritožnik podjetnik, ki ima v povprečju letno zaposlenih osem delavcev, ki morajo preživljati svoje družine in da doslej v cestnem prometu ni bil udeležen v nobeni prometni nesreči, vozniško dovoljenje pa nujno potrebuje zaradi opravljanja dejavnosti, so neupoštevne. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je namreč postopek preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma postopek dokončne odločitve v zvezi z izvršitvijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja opredeljen v določbah ZP-1 kot postopek, ki ga sodišče izvede po uradni dolžnosti in v primeru, ko sodišče ugotovi, da storilec v preizkusni dobi ni opravil katero izmed obveznosti, ki so mu določene s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma da je storil hujši prekršek, mora odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicati in v takih primerih nima sodišče nobene zakonske možnosti tehtanja ali je glede na osebnostne lastnosti konkretnega storilca, izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja primeren ali ne, temveč mora takšno dokončno odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja sprejeti na podlagi določbe drugega odstavka člena 202.e ZP-1. 10. Iz teh razlogov je bilo potrebno storilčevo pritožbo, ki je povsem neutemeljena, zavrniti (tretji odstavek člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sklep sodišča prve stopnje potrditi.

11. Storilec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 144 ZP-1 moral plačati sodno takso za pritožbo v višini 20,00 EUR, ki je odmerjena v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), k plačilu le-te pa bo storilec pozvan s strani sodišča prve stopnje.