Jedro

Za pravilno uporabo materialnega prava je potrebno v postopku ugotavljanja višine odškodnine prejete ob podržavljenju upoštevati tudi prejeto kupnino.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, št. ... z dne ..., se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče RS v Ljubljani je s sodbo opr. št. U ... z dne ..., že odločalo o tožbi tožeče stranke in jo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom, opr. št. I Up ... z dne ..., to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti delni odločbi Upravne enote A št. ... z dne .... Organ prve stopnje je s citirano odločbo odločil, da je dolžna tožeča stranka upravičencema BB in CC, iz naslova denacionalizacije podržavljenih nepremičnin v k.o. D, izročiti obveznice v višini 5.586 DEM. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da sta upravičenca upravičena do odškodnine, saj sta bila dejanska in zemljiškoknjižna lastnika nepremičnin do izselitve med italijansko okupacijo. Delegat nemškega preselitvenega urada za preselitev iz Ljubljanske pokrajine je razpolagal z njunim premoženjem, tako da ga je prodal s kupno pogodbo z dne 18. 6. 1943 družbi Emona. Ta pravni posel med delegatom nemškega preselitvenega urada in družbo Emona je postal ničen na podlagi 6. člena Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega premoženja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/54, v nadaljevanju: Odlok AVNOJ), zato je edini možni zaključek, da je bilo premoženje dejansko podržavljeno pravnim prednikom vlagateljice zahtevka, na njuno ime pa se tudi glasijo odločbe Okrajne zaplembne komisije.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je že v pritožbi navedla, da BB in CC v času podržavljenja nista bila več lastnika nepremičnin v k.o. D, saj sta te nepremičnine prej prodala. Tožena stranka je to pritožbeno navedbo zavrnila, ker naj bi s premoženjem razpolagal delegat nemškega preselitvenega urada, ki je premoženje prodal s pogodbo z dne 18. 6. 1943 družbi Emona. Ta pravni posel je postal ničen na podlagi Odloka AVNOJ. Meni, da je bilo v postopku napačno ugotovljeno, da sta Viktor in Rozalija Kotar upravičenca do denacionalizacije nepremičnin, saj je bila od leta 1943 dalje, na podlagi kupne pogodbe z dne 18. 6. 1943, vknjižena lastninska pravica za Emono. Tako BB in CC od leta 1943 nista bila več lastnika nepremičnin, ne glede na to, da se zaplembeni odločbi glasita nanju. Tudi pogodba z dne 18. 6. 1943 je bila sklenjena v času, preden je bila določena ničnost pravnih poslov, saj je Odlok AVNOJ dobil veljavo šele 21. 11. 1944. Navaja tudi, da če bi lahko lastniki med vojno prodanih nepremičnin zahtevali vrnitev ali plačilo odškodnine za te nepremičnine, bi dobili vrnjeno nepremičnino ali pa odškodnino zanjo, hkrati pa bi imeli tudi premoženje, ki izhaja iz kupnine za med vojno prodane nepremičnine. Predlaga odpravo odločbe.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne in prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Vrhovno sodišče RS je v svojem sklepu opozorilo, da je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS) in tožbo zavrnilo, čeprav je bilo v upravnem postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ugotovljeno ni bilo, kolikšno kupnino sta upravičenca prejela na podlagi kupne pogodbe, ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo - določba 1. odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen).

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sodišče vztraja pri svojem stališču, ki ga je podalo v sodbi U .... z dne .... da sta BB in CC upravičenca za denacionalizacijo na podlagi 20. točke 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US), ki določa, da so upravičenci za denacionalizacije fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Temu stališču je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu I Up ... z dne ..., enako stališče o tem spornem vprašanju pa izhaja tudi iz sodbe U ... z dne ...., na katero je sodišče že v prejšnjem postopku oprlo svojo obrazložitev. Utemeljen pa je ugovor tožeče stranke o morebitni obogatitvi upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov. Tožeča stranka je že v upravnem postopku utemeljeno ugovarjala nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker v postopku ni bilo ugotovljeno, ali sta upravičenca prejela kupnino na podlagi kupne pogodbe, sklenjene med delegatom nemškega preselitvenega urada in družbo Emona, z dne 18. 6. 1943, ki je bila na podlagi Odloka AVNOJ razglašena za nično. Po mnenju Vrhovnega sodišča je treba določbo 1. odstavka 72. člena ZDen razumeti tako, da se morajo pri odločanju o denacionalizaciji upoštevati tudi prejete kupnine in ne le prejete odškodnine. Sodna praksa (Pravna mnenja Vrhovnega sodišča RS, št. 1/96) je namreč že do sedaj izoblikovala stališče, da mora upravičenec do denacionalizacije, ki mu je bilo premoženje podržavljeno na način iz 5. člena ZDen in je ob sklenitvi pogodbe prejel kupnino, ki je presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, v primeru vrnitve podržavljenega premoženja vrniti kupnino v celoti. Upravičenca sicer nista sklepala kupne pogodbe v smislu 5. člena ZDen in za zaplenjene nepremičnine tudi nista prejela odškodnine, ni pa bilo ugotovljeno, ali sta za prodane nepremičnine prejela kupnino na podlagi pogodbe, ki je bila kasneje z Odlokom AVNOJ razglašena za nično. Na podlagi določbe 1. odstavka 72. člena ZDen je treba pri odločanju o denacionalizaciji, v primerih kot je obravnavani, upoštevati tudi morebitno prejeto kupnino za prodane nepremičnine, za katere se sedaj zahteva vrnitev oziroma odškodnina po določbah ZDen. Le na tak način je mogoče v takih primerih doseči enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS tistim lastnikom nepremičnin, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen.

V ponovnem postopku bo morala torej tožena stranka dopolniti ugotovitveni postopek s pribavo kupne pogodbe, ki je ni v upravnih spisih, in ugotoviti višino kupnine, ki sta jo upravičenca prejela na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 18. 6. 1943. Nato pa bo morala prejeto kupnino upoštevati v skladu z razlago 1. odstavka 72. člena ZDen, ki jo je podalo sodišče v sodbi. Šele na podlagi tako dopolnjenega ugotovitvenega postopka bo namreč možno presoditi, ali ima tožeča stranka prav, da bi bila upravičenca (oziroma njuni pravni nasledniki) neupravičeno obogateni, če bi poleg kupnine za kasneje zaplenjene nepremičnine prejeli sedaj še celotno odškodnino iz naslova denacionalizacije.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker je presodilo, da je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepopolno ugotovljeno ter je bilo zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Odločba tožene stranke je zato nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.