Jedro

Trditvi v tožbi, da lahko stranka, ki ni bila udeležena v postopku, kadarkoli vloži pritožbo oziroma predlog za obnovo postopka, ni mogoče slediti. Situacijo, ko stranka, ki ni bila udeležena v postopku, vloži pritožbo takrat, ko je pritožbeni rok že potekel za vse stranke, ki so bile udeležene v postopku ali so se pravici do pritožbe odpovedale, ureja peti odstavek 235. člena ZUP. V skladu s tem je treba takšno pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Tega pa je mogoče vložiti v rokih, ki jih predpisuje 263. člen ZUP. Pri tem je s tekom subjektivnega roka varovan tudi položaj v postopku neudeležene stranke, saj ta začne teči šele takrat, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je s svojim sklepom kot prepozen zavrgel tožnikovo pritožbo oziroma predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, št. 351-768/2013-14 (0305) z dne 26. 7. 2013, investitorki A.A. za gradnjo nezahtevnega objekta – kmečke lope na zemljišču s parc. št. 5525 k.o. …. Drugostopni organ je s svojo odločbo prvostopni sklep v delu izreka, ki glasi „pritožba oziroma predlog za obnovo postopka“, odpravil in nadomestil z zapisom „predlog za obnovo postopka“.

2. Iz obrazložitve obeh upravnih aktov izhaja, da je bilo investitorki A.A. dne 26. 7. 2013 izdano zgoraj navedeno dokončno gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta – kmečke lope na zemljišču s parc. št. 5525 k.o. …. Predlagatelj obnove v tem postopku ni sodeloval. Iz uradnega zaznamka je razvidno, da mu je bilo gradbeno dovoljenje vročeno dne 24. 7. 2014, kar je tožnik potrdil s svojim podpisom. Predlog za obnovo postopka je tožnik pri prvostopnem organu vložil dne 30. 10. 2014. Tega je vložil kot pritožbo, katero je v skladu s petim odstavkom 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) treba obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Oba upravna organa ugotavljata, da je predlog za obnovo postopka vložen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, to je, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Predlog za obnovo pa je vložen po preteku subjektivnega roka enega meseca od dneva, ko je predlagatelj obnove izvedel, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Ker je predlog za obnovo postopka prepozen, ga je prvostopni organ v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP zavrgel. 3. Drugostopni organ pri tem ugotavlja, da je v skladu s petim odstavkom 235. člena ZUP treba vloženo pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka in je zaradi nejasne navedbe prvostopnega organa v izreku izpodbijanega sklepa v tem delu spremenil izrek sklepa prvostopnega organa. Tako prvostopni kot drugostopni organ ugotavljata, da predloga za obnovo postopka po vsebini ni mogoče obravnavati zaradi zamujenega subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Ne glede na to prvostopni organ tožniku v pojasnilo dodaja, da je predmet izdaje gradbenega dovoljenja kmečka lopa kot pomožni kmetijsko gozdarski objekt, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na potek obstoječega dovoznega priključka. Kmečka lopa, ki je predmet gradbenega dovoljenja pa je, kot izhaja iz poslane dokumentacije, oddaljena več kot tri m od vseh parcelnih mej.

4. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da mu je bila v postopku pred izdajo gradbenega dovoljenja odvzeta možnost, da v tem postopku sodeluje oziroma, da poda soglasje. Glede na to z vsebino gradbenega dovoljenja ni bil seznanjen in mu je bila odvzeta možnost pritožbe. Zato meni, da je bila njegova pritožba oziroma predlog za obnovo postopka neutemeljeno zavržena kot prepozna. Po njegovem mnenju je mogoče kadarkoli, ko stranka ugotovi ali sumi, da se dela ne izvajajo v skladu s prostorskim aktom ali drugimi predpisi, vložiti pritožbo. Ne more iti v tožnikovo škodo, če ne po svoji krivdi ni bil udeležen v postopku. Po njegovem mnenju zato začetka teka roka za obnovo postopka ni mogoče šteti od izročitve gradbenega dovoljenja, ki mu tudi ni bilo vročeno v skladu z določbami ZUP. Navaja še, da je glede na višino objekta odmik od parcelne meje manjši, kot bi glede na višino moral biti. Gradnja bistveno poslabšuje tožnikove pogoje bivanja. Razen tega se v gradbenem dovoljenju navaja, da je dostop do objekta po obstoječi poti preko investitorkinega zemljišča, sedaj ko sporni objekt že stoji, pa se je pokazalo, da je investitorka do objekta izdelala nov dostop, ta pa je od meje tožnikovega zemljišča oddaljen le 30 ali 40 cm. Predlaga, da sodišče izpodbijana akta odpravi in zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

6. Odgovor na tožbo je vložila tudi A.A., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V odgovoru na tožbo se zavzema za njeno zavrnitev. Meni, da je izpodbijana odločitev pravilna, dodaja pa, da so bili tožniku s pridobitvijo gradbenega dovoljenja znani vsi relevantni podatki, na podlagi katerih bi lahko presodil ali se posega v njegove interese ali pravice ter na podlagi katerih bi lahko pravočasno zahteval obnovo postopka. Ker tega ni storil, je rok za obnovo postopka zamudil. Razen tega je njegovo zatrjevanje, da so odmiki v nasprotju s predpisi neutemeljeno, saj se ti odmiki nanašajo na gradnjo objekta, ne pa na vse druge izkope, ki pomenijo le pripravljalna dela. Sicer lahko stranka z interesom izvaja izkope in podobna negradbena dela na svojih zemljiščih brez gradbenega dovoljenja in ne glede na odmik takšnih delov od zemljišča tožeče stranke. Vsa dela so se izvajala na zemljišču prizadete stranke in pri tem ni prišlo do posega v lastninsko pravico tožeče stranke niti do motenja njegove posesti, sicer pa je tožeči stranki za tovrstne posege zagotovljeno sodno varstvo. Prizadeta stranka priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

7. Tožeča in prizadeta stranka sta vztrajali pri svojih navedbah tudi v pripravljalnih vlogah.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

10. Tožnik je vložil pritožbo obravnavano kot predlog za obnovo postopka, v katerem je Upravna enota Murska Sobota investitorki A.A. izdala gradbeno dovoljenje, št. 351-768/2013-14 (0305) z dne 26. 7. 2013, za gradnjo kmečke lope bruto tlorisne površine 148,69 m2, etažnosti P in delno M, pri čemer znaša tlorisna velikost pritličja 6,33 m x 15,73 m, tlorisna velikost mansarde pa 6,33 x 7,76 m. Višina objekta do slemena znaša 5,9 m, merjeno od najnižje točke terena. Streha je simetrična dvokapnica naklona 40 stopinj. Kmečka lopa bo grajena z odmikom 4,75 m od zidu oziroma 3,95 m od kapi do severne parcelne meje z odmikom 4,8 m od vzhodne parcelne meje in odmikom 5,68 m od zahodne parcelne meje.

11. Upravna organa sta dne 30. 10. 2014 vloženo pritožbo pravilno obravnavala kot predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, to je, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Če se namreč stranka, ki ni bila udeležena v postopku, pritoži takrat, ko je pritožbeni rok že potekel za vse stranke, ki so bile udeležene v postopku ali so se stranke že odpovedale pravici do pritožbe, se pritožba obravnava kot predlog za obnovo postopka (peti odstavek 235. člena ZUP). Dne 30. 10. 2014 je rok za pritožbo za stranke postopka že potekel, zato sta upravna organa tožnikovo vlogo pravilno obravnavala kot predlog za obnovo postopka. Iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP lahko stranka obnovo postopka predlaga samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP).

12. Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, mora, ko prejme predlog, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če ti pogoji niso izpolnjeni, predlog za obnovo s sklepom zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP).

13. V predmetni zahtevi ni sporno, izhaja pa tudi iz podatkov spisa, da je bilo predmetno gradbeno dovoljenje tožniku na njegovo zahtevo izročeno dne 24. 7. 2014. Tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da vročitev ni bila pravilno opravljena, saj način vročitve na odločanje o pravočasnosti predloga za obnovo postopka ne vpliva. 5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP namreč začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka veže na trenutek, ko je predlagatelj obnove izvedel, da je bila odločba izdana. V obravnavani zadevi je vlagatelj to izvedel dne 24. 7. 2014, zato je takrat začel teči enomesečni subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Dne 30. 10. 2014 vložen predlog za obnovo je tako vložen prepozno, zato je odločitev, da se predlog za obnovo postopka kot prepozen zavrže pravilna (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP).

14. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Njeni trditvi, da lahko stranka, ki ni bila udeležena v postopku, kadarkoli vloži pritožbo oziroma predlog za obnovo postopka, ni mogoče slediti. Kot je že zgoraj obrazloženo, situacijo, ko stranka, ki ni bila udeležena v postopku, vloži pritožbo takrat, ko je pritožbeni rok že potekel za vse stranke, ki so bile udeležene v postopku ali so se pravici do pritožbe odpovedale, ureja peti odstavek 235. člena ZUP. V skladu s tem, je treba takšno pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Tega pa je mogoče vložiti v rokih, ki jih predpisuje 263. člen ZUP. Pri tem je s tekom subjektivnega roka varovan tudi položaj v postopku neudeležene stranke, saj ta začne teči šele takrat, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana. Na tem določilu pa pravilno temelji tudi v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev.

15. Ker je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno, se sodišče z ostalimi tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vsebino predloga za obnovo postopka, ni ukvarjalo.

16. Izpodbijana upravna akta sta torej tudi po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 17. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških tožeče stranke odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

18. Stroške pa je v predmetni zadevi priglasila tudi A.A., ki v tem postopku sodeluje po prvem odstavku 19. člena ZUS-1. V tem postopku je sodelovala na strani tožene stranke, saj se je zavzemala za zavrnitev tožbe. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega je treba uporabiti v skladu z 22. členom ZUS-1, mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri tem pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, po katerem se stranki vrnejo le potrebni stroški. Stroški za posamezno vlogo pa so potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadeta stranka takšnih navedb v odgovoru na tožbo ne navaja. V odgovoru na tožbo se namreč strinja z izpodbijano odločitvijo, razen tega pa opisuje še okoliščine, ki na odločitev, ki temelji na tem, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno, ne vplivajo. Po obrazloženem prizadeta stranka do povrnitve stroškov ni upravičena.

19. Glede na to je sodišče o stroških odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.