Jedro

Prvostopenjski organ je v obravnavanem primeru napačno zaključil, da tožničina dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“ predstavlja obrtno dejavnost, za katero je potrebno pridobiti obrtno dovoljenje. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 5. člena ObrZ ne gre za obrtno dejavnost, če se ta opravlja v majhnem obsegu kot dopolnitev ostalim dejavnostim gospodarskega subjekta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Ljubljana 0610-6858/2014-7-30003 z dne 13. 10. 2014 se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 633,29 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Ljubljana (v nadaljevanju inšpekcijski organ) na podlagi 19. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) tožnici prepovedal opravljati obrtno dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“, ker jo opravlja kot delo na črno, brez obrtnega dovoljenja (točka 1. izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve; o morebitnih stroških bo izdan poseben sklep (točki 2. in 3. izreka). Inšpekcijski organ je ugotovil, da tožnica opravlja kozmetična in pedikerska dejavnost, za katero pa nima pridobljenega obrtnega dovoljenja. Na podlagi Uredbe o obrtni dejavnosti (v nadaljevanju Uredba), se dejavnost pod šifro 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“ uvršča med obrtne dejavnosti, za katero pa je potrebno pridobiti obrtno dovoljenje, skladno z določbo 6. člena Obrtnega zakona (v nadaljevanju ObrZ). Na podlagi 3. člena ZPDZC-1 se kot delo na črno šteje tudi dejavnosti ali dela, ki jo opravlja samozaposlena oseba, za katero nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti. Ker tožnica nima pridobljenega obrtnega dovoljenja, ki pa je z zakonom predpisano za opravljanje dejavnosti „kozmetična in pedikerska dela“, je inšpekcijski organ na podlagi 19. člena ZPDZC-1 odločil, da je podana kršitev določb ZPDZC-1 in tožnici izrekel ukrep prepovedi opravljanja navedene dejavnosti.

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. 3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ter pripravljalni vlogi navaja, da je opravljala dejavnosti 88.109 „drugo socialno varstvo brez nastanitve za stare“, za katero je tudi pridobila dovoljenje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. To je tudi njena glavna dejavnost. Navaja določbe 10. člena in 65. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV). Podroben katalog opravil storitev socialne pomoči v točki A.02 „pomoč pri umivanju“ vključuje tudi umivanje rok, nog in striženje nohtov. Socialna varnost „ pomoč na domu“ pa je storitev, s katero se ljudem, ki ne morejo sami poskrbeti za svojo osebno higieno, nudi osebna pomoč. Tožnica je v okviru socialno-varstvenih storitev opravljala storitev, ki pa jo je sicer nespretno poimenovala „pedikura“, vendar gre dejansko zgolj za umivanje nog in striženje nohtov. Ne gre za obrtno dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“, za katero se zahteva obrtno dovoljenje. Tožnica opravlja le glavno dejavnost 88.109 „socialno varstvene nastanitve za stare“. Iz naslova dejavnosti „pomoči pri umivanju“ tudi ne prejema pomembnega dela prihodkov, kot to navaja sodba Upravnega sodišča RS I U 432/2012 z dne 5. 3. 2013. Tožnica ne opravlja pedikerske dejavnosti kot samostojne dejavnosti. Upravičenci, s katerimi ima tožnica sklenjene dogovore o zagotavljanju pomoči na domu so starejše osebe, potrebne pomoči pri osebni higieni. Navaja vsebino posameznih dogovorov z uporabniki o nudenju pedikerskih storitev ter, da opravlja sporno dejavnost zgolj v majhnem obsegu in ji iz tega naslova pripada le 1 % do 2 % njenih mesečnih prihodkov. Tožnica meni, da ni kršila predpisov, da ni opravljala dela na črno in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, v vsakem primeru pa naj tožnici prisodi povrnitev stroškov postopka v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja podatke iz tožničinega cenika pedikure in vsebino spornih računov, s katerimi je tožnica zaračunavala tudi storitev pedikure. Ta storitev se uvršča v šifro 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“ iz Odloka o standardni klasifikaciji dejavnosti, za katero pa je potrebno pridobiti obrtno dovoljenje, kot ga določa drugi odstavek 6. člena ObrZ. Tožnica je imela sklenjene tipske pogodbe o nudenju storitve pedikure s posameznimi osebami in to dejavnost opravljala trajno, ločeno od dejavnosti pomoči pri dnevnih opravilih, kamor pa štejemo pomoč pri hranjenju, oblačenju ipd. Glede na določila ObrZ je pedikura obrtna dejavnost, za katero je potrebno pridobiti obrtno dovoljenje, na podlagi ustrezne poklicne usposobljenosti. Tožnica je opravljala dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“, ki jo je imela vpisano tudi v Poslovni register Slovenije, za kar pa ni imela pridobljenega obrtnega dovoljenja. Namen pridobitve obrtnega dovoljenja pri opravljanju storitev pedikure pa je varstvo uporabnikov teh storitev in se izda v javnem interesu.

5. Tožnica je v pripravljalni vlogi navajala razloge, s katerimi utemeljuje svoje tožbene navedbe.

6. Sodišče je s sodbo I U 208/2015-15 z dne 14. 4. 2015 tožničino tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom X Ips 210/2015 z dne 1. 2. 2017 (v nadaljevanju sklep VS) tožničini reviziji ugodilo ter navedeno sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo. Iz obrazložitve sklepa VS izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni ugotavljalo dejstev, ki so odločilni za presojo, ali je v obravnavanem primeru dejansko šlo za opravljanje obrtne dejavnosti z vidika opredelitve po 2. alineji drugega odstavka 5. člena ObrZ. Na podlagi prvega odstavka 6. člena ObrZ se pridobi pravica do opravljanja obrne dejavnosti, za katere je potrebna ustrezna poklicna usposobljenost na podlagi obrtnega dovoljenja. Definicijo obrtne dejavnosti vsebuje določba prvega odstavka 5. člena ObrZ. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 5. člena ObrZ ne gre za obrtno dejavnost, če se opravlja v majhnem obsegu, kot dopolnitev ostalim dejavnostim gospodarskega subjekta. Če ne gre za opravljanje obrtne dejavnosti, pa obrtno dovoljenje glede na prvi odstavek 6. člena ObrZ ni predpisano kot pogoj za opravljanje te dejavnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je VS odločitev prvostopenjskega sodišča odpravilo.

7. Tožba je utemeljena.

8. V skladu z napotki iz sklepa VS je sodišče v ponovnem postopku vpogledalo v upravni spis. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno, ali storitve, ki jih tožnica nudi svojim uporabnikom na domu 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“ predstavljajo obrtno dejavnost, kot jo opredeljuje ObrZ in ali tožnica z opravljanje storitev 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“ opravlja dejavnost, za katero je potrebno pridobiti obrtno dovoljenje, ki pa ga tožnica nesporno nima.

9. Iz Poslovnega registra Slovenije izhaja, da ima tožnica registrirano dejavnost 88.109 „drugo socialno varstvo brez nastanitve za starejše“ in tudi dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“. Standardna klasifikacija dejavnosti, ki izhaja iz Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti opredeljuje pod šifro 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“ dejavnost, ki je v skladu s 3. členom Uredbe opredeljena kot obrtna dejavnost, za katero je določeno kot minimalna poklicna usposobljenost srednja strokovna izobrazba ustrezne smeri. Na podlagi prvega odstavka 6. člena ObrZ pa se pravica do opravljanja obrtne dejavnosti, za katero je potrebna ustrezna poklicna usposobljenost, pridobi na podlagi obrtnega dovoljenja in na podlagi vpisa v obrtni register.

10. Katere dejavnosti so obrtne dejavnosti določa prvi odstavek 5. člen ObrZ. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 5. člena ObrZ pa ne gre za obrtno dejavnost, če se ta opravlja v majhnem obsegu kot dopolnitev ostalim dejavnostim gospodarskega subjekta. Če pa ne gre za opravljanje obrtne dejavnosti, obrtno dovoljenje tudi ne glede na prvi odstavek 6. člena ObrZ ni predpisano kot pogoj za opravljanje takšne dejavnosti. Drugače povedano to pomeni, da če se dejavnost opravlja v majhen obsegu del, kot dopolnitev ostalim dejavnostim, obrtno dovoljenje ni potrebno. V takem primeru opravljanje takšne dejavnosti brez pridobljenega obrtnega dovoljenja tudi ne predstavlja dela na črno, kot ga opredeljuje 2. alineja 3. člena ZPDZC-1. 11. Sodišče je v obravnavani zadevi presojalo ali iz listin upravnega spisa izhaja, da se tožničina dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“ opravlja v majhnem obsegu, poleg glavne dejavnosti 88.109 „drugo socialno varstvo brez nastanitve za stare“. Presojalo je ali gre glede na obseg opravljanja dejavnosti 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“ tožnice v zadevi za obrtno dejavnost ali ne. Iz dogovorov o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitev pomoči na domu posameznim upravičencem ter iz računov, izdanih v letih 2013 in 2014 za opravljene storitve, kakor tudi iz poročil o opravljenih storitvah, ki se nahajajo v upravnih spisih izhaja, da je tožnica pretežno zagotavljala storitve pomoči pri dnevnih opravilih za starejše na domu. Res je v predloženih tipskih dogovorih navedeno, da tožnica nudi tudi storitve pomoči pri umivanju in storitev „pedikure“, kar pa po presoji sodišča ne pomeni samostojne dejavnost tožnice, saj jo slednja opravlja le v zvezi z dejavnostjo pomoči pri dnevnih opravilih na domovih starejših. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tovrstno storitev tožnica opravlja v manjšem obsegu. Iz poročila o opravljenih storitvah za mesec december 2013, ki ga je tožnica predložila inšpekcijskemu organu v predmetnem postopku izhaja, da je storitve pedikure opravila 6 krat. Iz poročila o opravljenih storitvah za mesec marec 2014 pa izhaja, da je v navedenem mesecu to storitev opravila le 8 krat. Iz predloženih računov, s katerimi je v predhodno navedenem obdobju med drugim zaračunavala tudi storitve pedikure pa izhaja, da gre za manjše zneske v primerjavi z zaračunanimi storitvami pomoči pri dnevnih opravilih. Tudi iz tožničinih bilanc za obravnavani leti izhaja, da nudenje teh storitev predstavlja manjši del tožničinih prihodkov, saj slednji pretežno izvirajo iz tožničinega opravljanja storitev socialnega varstva za starejše in invalidne osebe. Ta dejstva pa po presoji sodišča kažejo na majhen obseg izvajanje teh storitev pedikure. Tožnica ima nesporno pridobljeno dovoljenje 12201-11/2011/15 Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve za izvajanje socialnovarstvenih storitev za opravljanje dejavnosti 88.109 „drugo socialno varstvo brez nastanitve za starejše in invalidne osebe“, ki ga je v predmetnem postopku tudi predložila. Ta dejavnost po presoji sodišča glede na dovoljenje in glede na ugotovljen obseg opravljenih storitev socialne oskrbe, ki izhaja iz listin upravnega spisa, predstavlja tožničino osnovno dejavnost. 12. Iz kataloga opravil storitev socialne oskrbe pa izhaja, da obsegajo standardne storitve oskrbe na domu pod točko A.02 Pomoč pri umivanju, med drugim tudi umivanje rok, nog in tudi striženje nohtov kar je dejavnost tožnice v zvezi z osnovno dejavnostjo. Tožnica sicer navaja, da gre za „nerodno“ poimenovanje te storitve in da v bistvu to ni „pedikura“, vendar slednje ni relevantno, saj se je bilo glede na stališče iz sklepa VS potrebno opredeliti le do obsega opravljanja teh storitev, kot je bilo že pojasnjeno v točki 10 obrazložitve te sodbe.

13. Po predhodno povedanem gre v obravnavani zadevi za storitev, ki jo tožnica opravlja v manjšem obsegu v zvezi s storitvami socialno-varstvene pomoči družini na domu oz. socialno varstvene pomoči osebam, ki ne morejo poskrbeti same za osebno higijeno in urejenost. Tožnica je po presoji sodišča v inšpekcijskem postopku utemeljeno navajala, da ne opravlja obrtne dejavnosti 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“, saj nudi storitve „pedikure“ le kot dopolnitev svojih osnovnih storitev socialno-varstvene pomoči na domu in to v majhnem obsegu. Inšpekcijski organ pa po presoji sodišča neupravičeno ni upošteval dejstva, ki izhaja tudi iz listin upravnega spisa, da se predmetna tožničina dejavnost „pedikure“ opravlja kot dejavnost v zvezi s tožničino dejavnostjo socialnega varstva za starejše in invalidne osebe, v manjšem obsegu, kar je tožnica v inšpekcijskem postopku tudi navajala. Tožnice je že v inšpekcijskem postopku navajala, da sporne storitve izvaja v manjšem obsegu, saj pri povprečno 23 strankah mesečno le okoli 4 oskrbovancem postriže tudi nohte. Slednje izvaja kot dopolnitev dejavnosti pomoči pri temeljnih dnevnih opravilih oskrbovancev na domu, kar izhaja tudi iz upravnih spisov.

14. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v obravnavanem primeru napačno zaključil, da tožničina dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“ predstavlja obrtno dejavnost, za katero je potrebno pridobiti obrtno dovoljenje. Izpodbijana odločitev temelji na napačni uporabi materialnega prava, ni pravilna in ni zakonita. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 5. člena ObrZ ne gre za obrtno dejavnost, če se ta opravlja v majhnem obsegu kot dopolnitev ostalim dejavnostim gospodarskega subjekta. Iz listin upravnega spisa izhaja, da dejavnost tožnice 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“ opravlja tožnica poleg svoje glavne dejavnosti 88.109 „drugo socialno varstvo brez nastanitve za stare“ v majhnem obsegu, česar pa inšpekcijski organ v predmetnem postopku ni ugotavljal. Ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer 2 alineje drugega odstavka 5. člena ZObr takšna dejavnost ne predstavlja obrtne dejavnosti. Za opravljanje dejavnosti 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“ v ugotovljenem manjšem obsegu, kot ga je opravljala tožnica v obravnavanem primeru, po povedanem ni potrebno pridobiti obrtnega dovoljenja. Posledično tako tožnica po presoji sodišča tudi ni opravljala svoje dejavnosti 96.022 „kozmetična in pedikerska dela“ kot delo na črno, kot to opredeljuje 2. alineja 3. člena ZPDZC-1. Po povedanem v obravnavani zadevi zato tudi ni podane zakonske podlage za izrek inšpekcijskega ukrepa.

15. Ker je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.

17. Stroški revizijskega postopka se odmerijo na podlagi 154. člena in 163 člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1 in drugim odstavkom 22. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife. Na podlagi tarifne številke 30 (XIII. Upravni spori) se tožnici v neocenljivih zadevah prizna 500 točk. Vrednost točke znaša 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena Odvetniške tarife). Glede na določbo tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife je tožnica upravičena do povračila pavšalnega zneska 2 % od skupne vrednosti storitve za izdatke. Ob vrednosti točke 0,459 EUR znašajo revizijski stroški 229,50 EUR (500 točk x 0,459 EUR) in izdatki v pavšalnem znesku 4,59 EUR (2 % od 229,50 EUR), kar skupaj znaša 234,09 EUR. Znesek 234,09 EUR se poviša za 22 % DDV, torej za 51,50 EUR, kar skupaj znaša 285,59 EUR.

18. Skupaj mora torej tožena stranka povrniti tožnici 633,29 EUR (stroški upravnega spora 347,70 EUR in stroški revizije 285,59 EUR). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

19. Ker so dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo brez glavne obravnave.