Up-289/99

15.2.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 15. februarja 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 318/98 z dne 8. 4. 1999 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 160/96 z dne 3. 3. 1998 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 - KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in posebnim pogojem, da v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe oškodovancem vrne 1 730 205 SIT. Sodišče je v adhezijskem postopku oškodovancem tudi v celoti prisodilo premoženjskopravni zahtevek. Pritožnik predlaga odločanje o ustavni pritožbi pred odločitvijo o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki naj bi bila vložena dne 26. 7. 1999.

2.Zatrjuje kršitev "pravice do pravičnega sojenja, pravice do pravnega sredstva in pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, posebej pa pravic iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin, ki je bila spremenjena in dopolnjena s Protokolom št. 11 - točka 6 in 7". Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče "ustavni pritožbi ugodi in naloži sodišču poravnavo krivic" s tem, da odpravi nezakonito pravnomočno sodbo, odobri predlog za odložitev izvršitve sodbe in (zaradi škode na dobrem imenu in duševnih bolečin) določi plačilo primerne odškodnine: "najmanj 5 mio SIT s pp od dne pravnomočnosti sodbe do plačila".

3.Pritožnik izrecno navaja, da mu je bila pravica do pravnega sredstva kršena s tem, ker naj bi ga policija zaslišala brez opozorila, da je osumljenec, brez navedb, za kakšno kaznivo dejanje je osumljen, ne da bi mu bili vročene podlage oz. dokazi za sum in brez pravnega pouka. Dokazi naj mu ne bi bili vročeni niti z obtožnim predlogom, obtožni predlog pa naj bi mu bil vročen brez pravnega pouka. V vabilu na glavno obravnavo naj ne bi bilo pojasnjeno, na podlagi česa je postopek uveden. Tudi na glavni obravnavi naj bi sodišče kršilo določbe procesnega zakona (dovolilo branje zapisnika o zaslišanju priče), poleg tega pa naj bi bil zoper njega uporabljen materialni zakon, ki v času, ko naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, sploh še ni veljal.

Pritožnik izpodbija tudi dokazno oceno sodišča, zaradi nje pa naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic. Po mnenju pritožnika gre v celi zadevi za civilnopravno razmerje, ki ga hoče oškodovanec s krivo ovadbo rešiti v svojo korist.

Sodišče naj bi pritožniku kršilo pravice tudi z vročitvijo sodbe odvetniku, kateremu naj bi bilo pooblastilo že dolgo pred tem preklicano, nato pa še z vročitvijo sodbe pritožnikovi osemletni hčerki. V zvezi z vročitvijo sodbe nepooblaščenemu odvetniku pritožnik dodaja, da je navedeno "smatrati kot predlog naznanitve kaznivega dejanja v smislu 146. člena ZKP, kar je dolžno sodišče obravnavati v smislu 145. člena ZKP".

B.

4.Prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) določa, da se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

5.Pritožnik predloga za izjemno obravnavo pred odločitvijo o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno ne utemeljuje. S sodbo, ki je predmet te ustavne pritožbe, je bila pritožniku izrečena pogojna obsodba in oškodovancem prisojen

premoženjskopravni zahtevek. Zaporna kazen je bila z izpodbijano sodbo sicer določena, ni pa bila še izrečena. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 72/98 in 6/99 - ZKP) v 506. členu določa, da v primeru, če obsojenec v postavljenem roku ne izpolni obveznosti, ki mu je bila naložena v pogojni obsodbi, sodišče izvede postopek za preklic pogojne obsodbe. V tem postopku izda sodišče sodbo, zoper katero je dovoljena pritožba. Zoper pravnomočno sodbo o preklicu pogojne obsodbe pa je mogoče vložiti tudi zahtevo za varstvo zakonitosti. Dokler ni odločitev o preklicu pogojne obsodbe pravnomočna, obsojenca ni mogoče pozvati na prestajanje zaporne kazni. Iz ustavne pritožbe ne izhaja, da bi sodišče že izvedlo postopek za preklic pogojne obsodbe, zato bo imel pritožnik, ko bo in če bo ta postopek uveden, še možnosti, da odvrne nevarnost izvršitve kazni zapora. Predvsem pa je morebiten preklic pogojne obsodbe odvisen od njega samega (storitev novega kaznivega dejanja; neizpolnitev naložene obveznosti). Tudi v zvezi z morebitno izvršitvijo odločitve o premoženjskopravnem zahtevku je treba ugotoviti, da pritožnik ni izkazal nastanka nepopravljivih posledic. Iz vloge ni razvidno, da bi bil izvršilni postopek že uveden, poleg tega pa Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 - v nadaljevanju: ZIZ) določa predmete in prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe, ter omejuje izvršbo na prejemke, ki niso izvzeti iz izvršbe, tako da mora ostati dolžniku najmanj znesek v višini zajamčene plače (1. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ).

6.Glede na navedeno eden od pogojev za obravnavanje ustavne pritožbe pred odločitvijo o vloženem izrednem pravnem sredstvu (nastanek nepopravljivih posledic) ni izpolnjen. Ker morata biti za izjemno odločanje Ustavnega sodišča po drugem odstavku 51. člena ZUstS izpolnjena oba pogoje kumulativno, obstoja drugega pogoja (očitnost zatrjevanih kršitev) Ustavno sodišče niti ni ugotavljalo.

7.Ker torej niso podani pogoji za obravnavanje ustavne pritožbe po drugem odstavku 51. člena ZUstS, ni izpolnjena procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

8.Predpogoj za odločanje Ustavnega sodišča o morebitnem zadržanju izvršitve sodbe, ki se izpodbija, je sprejem ustavne pritožbe v obravnavo (58. člen ZUstS). Ker je ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo, o smiselnem predlogu pritožnika za zadržanje izvršitve sodbe ni odločalo.

9.Glede zatrjevanja o kaznivem dejanju v zvezi z vročitvijo sodbe nepooblaščenemu odvetniku pa je treba ugotoviti, da je pritožnik tisti, ki je prepričan, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, zato bo ovadbo pristojnemu državnemu tožilstvu argumentirano lahko podal le sam.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Miroslava Geč- Korošec.

Predsednica senata: dr. Mirjam Škrk