Jedro

Dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem, kar ima za posledico lahko tudi ukinitev prej samostojnega delovnega mesta ali zmanjšanje števila delavcev, zaposlenih na tem delovnem mestu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Tožena stranka ni dokazala resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil po razrešitvi z delovnega mesta direktorja razporejen na delovno mesto tajnika, na katerem je bila že zaposlena tudi še druga delavka, obseg dela pa je takrat utemeljeval zaposlitev dveh delavcev. Po reorganizaciji pa se je število zaposlenih na tem delovnem mestu zmanjšalo. Tožena stranka se je odločila za odpoved pogodbe tožniku septembra 2004 na podlagi primerjave delovne uspešnosti med tožnikom (zaposlenim od aprila 2004) in drugo delavko (zaposleno od decembra 2003). Po ugotovitvah sodišča pa bi morala tožena stranka upoštevati Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Uradni list RS, št. 15/94 do 62/2001), po kateri je ta kriterij za opredelitev presežnih delavcev mogoče upoštevati le, če se ugotavlja ali spremlja delovna uspešnost na podlagi enoletnega povprečja ocen.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke tožnika v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da reorganizacija upravne službe tožene stranke tako, da bo imela eno tajnico namesto dveh, pomeni organizacijski razlog po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, zato je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, tožena stranka ni bila dolžna pripraviti programa in upoštevati kriterijev iz 100. člena ZDR. Tožena stranka se je odločila za uporabo kriterija delovne uspešnosti, pri čemer ni ravnala v nasprotju z določbami kolektivne pogodbe dejavnosti, po katerih je delovno uspešnost potrebno ugotavljati vsaj tri mesece.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je bila pri razrešitvi tožnika v januarju 2003 storjena pravna napaka in je tožena stranka že aprila 2004 razmišljala, kako bi ustvarila okoliščine za njegovo odpustitev. Razlog za zaposlitev tožnika na delovnem mestu tajnika je bil velik obseg dela, vendar vsega dela tožniku ni bilo možno odrejati ampak so bile določene naloge dane drugim. Ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožnika, reorganizacija je bila le navidezna, kot razlog za njegovo odpustitev. Reorganizacija je bila sprejeta šele 16.8.2004 po soglasju ministra. Zmotna je tudi razlaga sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati delovne uspešnosti na podlagi enoletnega povprečja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nasl.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka ne navede izrecno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je lahko revizijski razlog (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) uveljavlja in tega niti smiselno ni mogoče ugotoviti iz njenih navedb. Zato v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in 103/2007 - ZDR). Poslovni razlog je po tej določbi podan, če je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR), njegovo utemeljenost pa mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR).

Delodajalec mora najprej dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa na primer zgolj fiktivni. Ni pa mu treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. V tem delu so odločitve v celoti na njegovi strani in jih sodišče, razen glede ugotavljanja njihovega dejanskega obstoja, ne presoja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je ob zaposlitvi tožnika na delovnem mestu tajnika (še) obstajala potreba po zaposlitvi dveh delavcev na tem delovnem mestu, s spremembo organizacije dela pa nič več. Datum uveljavitve splošnega akta na obstoj poslovnega razloga ne vpliva, posebej pa ni bistven za začetek spremljanja delovne uspešnosti. Kriterije in merila za ocenjevanje delovne uspešnosti je tožena stranka sprejela šele aprila 2004 in so se uporabljala od 1.5.2004 dalje.

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu in po enem delavcu. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem, kar ima za posledico lahko tudi ukinitev prej samostojnega delovnega mesta ali zmanjšanje števila delavcev, zaposlenih na tem delovnem mestu. Zato dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljen in v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča je očitek o zmotni uporabi določb Kolektivne pogodbe. Tožena stranka je kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti res imela, vendar šele od 1.5.2004 dalje, zato za obdobje pred tem datumom podlage za ugotavljanje delovne uspešnosti ni bilo. To pa pomeni, da je sodišče pravilno upoštevalo določbo četrtega odstavka 27. člena Kolektivne pogodbe, po kateri je delovno uspešnost kot kriterij za določitev presežnih delavcev mogoče uporabiti le, če se ugotavlja vsaj (najmanj) za tri mesece. Navedena določba sicer dopušča ugotavljanje delovne uspešnosti tudi le za potrebe določanja presežnih delavcev, ne izključuje pa primerov, kot je obravnavani. Sami oceni delovne uspešnosti pa tožnik ne ugovarja.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).