Jedro

Dolžnik prvostopenjskemu sodišču očita kršitev načela dispozitivnosti, ker naj bi sodišče odločilo brez trditvene podlage v predlogu za izdajo začasne odredbe oz. je pomanjkljivo trditveno podlago nadomestilo s sklicevanjem na dokaze. Posledično je po stališču pritožnika izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Gre za v predlogu manjkajočo, pa za presojo veljavnosti odpoklica kreditov in s tem njune zapadlosti v plačilo odločilno dejstvo kršitve kreditnih pogodb z dolžnikovo prostovoljno sprožitvijo postopka zaradi insolventnosti.

Pogodba ustvarja obveznosti le za pogodbeni stranki, zato tudi le-ti lahko kršita pogodbene obveznosti. Ko upnik v točki 29 predloga za izdajo začasne odredbe govori o nastopu dogodkov, ki pomenijo kršitve po obeh kreditnih pogodbah - to je obstoju insolventnosti dolžnika in vložitvi predloga za začetek postopka izredne uprave, torej s tem logično navaja kršitev pogodbenih obveznosti nasprotne pogodbene stranke obeh kreditnih pogodb, to pa je bil le dolžnik kot kreditojemalec. S tem, ko se je upnik skliceval na okoliščine, ki pomenijo kršitev pogodbe, je torej implicitno zatrjeval tudi, da je predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti vložil sam dolžnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik je dolžan upniku povrniti 1.693,94 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 8. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil postopek prekinjen od 14. 7. 2017 do 14. 3. 2018 (I. točka izreka), ugovor dolžnika je zavrnilo (II. točka izreka) in dolžniku naložilo, da mora upniku v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti stroške postopka v zvezi z ugovorom zoper sklep o zavarovanju v višini 2.742,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sklepa je pravočasno pritožbo vložil dolžnik "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se njegovemu ugovoru zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Zg 32/2017 z dne 3. 7. 2017 ugodi in se navedeni sklep razveljavi, predlog upnika za izdajo začasne odredbe pa zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa je predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je upnik predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je na predlog upnika izdalo dne 3. 7. 2017 sklep o zavarovanju z začasno odredbo Zg 32/2017, s katerim je zavarovalo denarni terjatvi upnika v višini 350.000.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi po kreditni pogodbi, sklenjeni dne 28. 4. 2016 (v nadaljevanju Kreditna Pogodba 1) in v višini 100.000.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi po kreditni pogodbi, sklenjeni 21. 2. 2017 (v nadaljevanju Kreditna Pogodba 2), ki po stanju na dan 20. 6. 2017 skupaj znašata 459.625.379,97 EUR. Z njim je dolžniku s takojšnjim učinkom prepovedalo odtujitev, obremenitev ter vsakršno drugo razpolaganje z nematerializiranimi vrednostnimi papirji izdajatelja A. d. d., Ljubljana, in sicer skupno 4.237.376 delnicami z oznako X. in ISIN: , katerih imetnik je dolžnik.

6. O ugovoru dolžnika zoper navedeni sklep o zavarovanju je prvostopenjsko sodišče odločalo s sedaj izpodbijanim sklepom. Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča pri odločanju o dolžnikovem ugovoru v tem sklepu izhaja, da je upnik izkazal verjetnost terjatev po navedenih kreditnih pogodbah in sicer okoliščine, ki so po navedenih pogodbah predstavljale dolžnikovo kršitev pogodbenih obveznosti kot kreditojemalca (insolventnost dolžnika in dolžnikovo vložitev predloga za začetek postopka izredne uprave) in posledično predčasen odpoklic kreditov, s tem pa predčasno zapadlost vračila kreditov. To ugotovitev je oprlo tudi na mesečno poročilo dolžnika v prilogi A3. Ker v postopku izredne uprave ugotovljen obstoj terjatev nima konstitutivnega učinka, je zavrnilo tudi ugovor dolžnika, da predmetne terjatve še niso bile preizkušene v postopku izredne uprave, zaradi česar še ni jasno, ali obstajajo. Glede obstoja nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega ravnanja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pa je zavrnilo ugovor dolžnika, da naj bi bila ravnanja upravitelja v postopku izredne uprave usmerjena v ustvarjanje najboljših pogojev za poplačilo terjatev vseh upnikov, pri čemer je ravnanje dolžnika v insolvenčnem postopku zakonsko regulirano in podvrženo nadzoru hrvaškega sodišča. Ugotovilo je namreč, da se insolvenčni postopek nad dolžnikom vodi v Republiki Hrvaški po hrvaškem Zakonu o postopku izredne uprave v gospodarskih družbah sistemskega pomena za Republiko Hrvaško (v nadaljevanju ZPIUTD), ki v 1. členu izpostavlja kot cilj zagotavljanje trajnega poslovanja gospodarskih družb sistemskega pomena za Republiko Hrvaško, ki s svojim delovanjem vplivajo na skupno gospodarsko, socialno in finančno stabilnost v Republiki Hrvaški, zaradi česar so interesi upnikov lahko podrejeni omenjenim interesom oz. ciljem. Posebej je izpostavilo med strankama nesporno dejstvo, da je dolžnik sklenil nov finančni aranžma v skupni predvideni vrednosti 1,060.000.000,00 EUR tako, da bo dolžnik pridobil nova sredstva (nov kredit) v skupni višini 530.000.000,00 EUR, razlika pa predstavlja refinanciranje pred uvedbo postopka izredne uprave nastalega dolga za sodelovanje v novem kreditu z zagotovitvijo prednostnega poplačila terjatve ne le v zvezi z novimi pridobljenimi sredstvi, pač pa tudi terjatev, nastalih pred začetkom postopka izredne uprave. Ker mora dolžnik za te terjatve ustanoviti zavarovanje na neobremenjenem premoženju, bo imel tak finančni aranžma vpliv na strukturo obveznosti dolžnika in bo bistveno poslabšal položaj upnika, ker se z njim manjša obseg premoženja in poslabšujejo možnosti za poplačilo upnikov neprednostnih terjatev, mednje pa sodi tudi predlagatelj tega postopka zavarovanja. Dolžnik namreč ni konkretiziral svoje trditve o varstvu premoženja dolžnika in pozitivnih učinkih finančnega aranžmaja na poplačilo nezavarovanih terjatev. Navedene zaključke o obstoju pogojev za izdajo začasne odredbe (1. in 2. odstavek 270. člena ZIZ) s pritožbo izpodbija dolžnik.

Glede verjetnosti terjatve

7. Dolžnik prvostopenjskemu sodišču očita kršitev načela dispozitivnosti, ker naj bi sodišče brez trditvene podlage v predlogu za izdajo začasne odredbe oz. je pomanjkljivo trditveno podlago nadomestilo s sklicevanjem na dokaze. Posledično je po stališču pritožnika izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Gre za v predlogu manjkajočo, pa za presojo veljavnosti odpoklica kreditov in s tem njune zapadlosti v plačilo odločilno dejstvo kršitve kreditnih pogodb z dolžnikovo prostovoljno sprožitvijo postopka zaradi insolventnosti.

8. Pritožnik po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno graja stališče prvostopenjskega sodišča, da dejstvo dolžnikove vložitve predloga za začetek postopka izredne uprave izhaja iz navedb upnika na list. št. 8 predloga za izdajo začasne odredbe: "Dogajanje v zvezi z dolžnikom pa je obenem povzročilo tudi nastop številnih t. i. dogodkov kršitve po Kreditni Pogodbi 1 oz. Kreditni Pogodbi 2 - med drugim obstoj dolžnikove insolventnosti ter vložitev predloga za začetek postopka izredne uprave -, ki utemeljujejo predčasen odpoklic kredita". Pritožnik namreč ni izpodbijal trditev upnika, da je imel z njim kot kreditojemalcem dne 28. 4. 2016 sklenjeno kreditno pogodbo za kredit v višini 350.000.000,00 EUR in dne 21. 2. 2017 kreditno pogodbo za kredit v višini 100.000.000,00 EUR. Pogodba ustvarja obveznosti le za pogodbeni stranki (1. odstavek 9. člena OZ), zato tudi le-ti lahko kršita pogodbene obveznosti. Ko upnik v točki 29 (list. št. 8) predloga za izdajo začasne odredbe govori o nastopu dogodkov, ki pomenijo kršitve po obeh kreditnih pogodbah - to je obstoju insolventnosti dolžnika in vložitvi predloga za začetek postopka izredne uprave, torej s tem logično navaja kršitev pogodbenih obveznosti nasprotne pogodbene stranke obeh kreditnih pogodb, to pa je bil le dolžnik kot kreditojemalec. S tem, ko se je upnik skliceval na okoliščine, ki pomenijo kršitev pogodbe, je torej implicitno zatrjeval tudi, da je predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti vložil sam dolžnik. Čim pa je tako, je upnik imel pravico do odpoklica obeh kreditnih pogodb.

9. Navedenim razlogom pritožbeno sodišče še dodaja, da je v Republiki Hrvaški v teku postopek izredne uprave, ki se vodi po ZPIUTD, kar med strankama postopka zavarovanja ni sporno. Po 1. odstavku 21. člena navedenega zakona pa predlog za začetek postopka izredne uprave lahko vloži dolžnik (ki izpolnjuje pogoje iz 4. člena tega zakona) in upnik dolžnika in/ali dolžnikovih povezanih in odvisnih družb s soglasjem dolžnika. Iz navedenega izhaja, da je predlog za začetek postopka izredne uprave mogoče vložiti le po volji dolžnika. Prvostopenjsko sodišče je (tudi) zato utemeljeno izpostavilo okoliščino, da dolžnik ni trdil, da postopka izredne uprave ni sprožil prostovoljno. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je dolžnik neutemeljeno upniku očital pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z dolžnikovo sprožitvijo postopka zaradi insolventnosti. Očitane bistvene postopkovne kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ torej prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

O nevarnosti za uveljavitev upnikove terjatve

10. Pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih trditev o usmeritvi postopka izredne uprave, tekočem v Republiki Hrvaški, k prestrukturiranju dolžnika s ciljem čimboljšega poplačila upnikov dolžnika, kar naj bi bilo že samo zase zadostna garancija upniku za njegovo poplačilo. Navedeni postopek izredne uprave po določbah ZPIUTD kot tuj postopek zaradi insolventnosti namreč v Republiki Sloveniji s pravnomočno odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Cpg 2/2018 z dne 14. 3. 2018 ni bil priznan. Sodišče je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe na to odločitev Vrhovnega sodišča RS vezano in ni upravičeno presojati pravilnosti razlogov Vrhovnega sodišča RS za tako odločitev, ki jih v pretežnem delu pritožbe izpodbija pritožnik in jih ni presojalo niti pritožbeno sodišče. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno dolžnikovo ravnanje presojalo neodvisno od dejstva začetega postopka izredne uprave nad njim. Pri tem je ugotovilo sledeča pravno relevantna dejstva: - da je dolžnik insolventen in da vrednost njegove premoženjske mase ne bo zadostovala za poplačilo vseh terjatev upnikov (točka 27 obrazložitve sklepa), - da dolžnik namerava prodajati svoje premoženje oz. da je določeno premoženje (helikopter in motorno jahto) že začel prodajati (točka 28 obrazložitve), - da je dolžnik sklenil nov finančni aranžma v skupni predvideni vrednosti 1,060.000.000,00 EUR, s čimer bi dolžnik 530.000.000,00 EUR pridobil novih sredstev kredita, razlika pa predstavlja predvideno refinanciranje dolga v modelu 1 : 1 pred uvedbo postopka izredne uprave za sodelovanje v novem kreditu na temelju pridobljenih zneskov iz novega kredita (točka 29 obrazložitve), kar ima učinek zagotovitve prednostne pravice do poplačila ne le za terjatve v zvezi z novimi sredstvi oz. novim kreditom, pač pa tudi za enak znesek terjatev, nastalih pred začetkom postopka izredne uprave (točka 30 obrazložitve), - po navedenem finančnem aranžmaju pa mora dolžnik za zavarovanje teh terjatev ustanoviti zavarovanje na svojem ostalem (neobremenjenem) premoženju (točka 33 obrazložitve).

11. Pritrditi je pritožniku, da samo dejstvo insolventnosti dolžnika še ne utemeljuje avtomatično nevarnosti za uveljavitev upnikove terjatve, kar je izrecno pojasnilo prvostopenjsko sodišče dolžniku že v zadnjem stavku na strani 9, točke 27 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Je pa prvostopenjsko sodišče dejstvo insolventnosti in prezadolženosti dolžnika ter ugotovljene prodaje dela premičnega premoženja dolžnika obravnavalo kot okoliščine, v katere je umestilo ravnanje dolžnika pri sklenitvi zgoraj opisanega finančnega aranžmaja, s katerim je dolžnik pristal na prednostno poplačilo starih obveznosti (nastalih pred začetkom postopka izredne uprave).

12. V navedenih okoliščinah, ko premoženjska masa dolžnika ne zadošča za celotno poplačilo vseh upnikov, je tudi po presoji pritožbenega sodišča logično pravilno prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je opisani finančni aranžma s prednostnim poplačilom starih terjatev kreditodajalca iz tako imenovanega roll-up aranžmaja spremenil strukturo obveznosti dolžnika. Povečal je višino prednostnih terjatev in s tem zmanjšal obseg premoženja, ki ostane po poplačilu prednostnih terjatev za poplačilo upnikov z neprednostnimi terjatvami. Posledica takega dolžnikovega ravnanja pa je otežitev uveljavljanja upnikove terjatve. Razloge za tako sklepanje je prvostopenjsko sodišče obširno obrazložilo v točkah 31 do 35 in 39 izpodbijanega sklepa, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožnik namreč selektivno finančni aranžma roll-up predstavlja zgolj kot posebno obliko kreditne pogodbe, s katero se zagotavlja finančna sredstva, ne pa kot pogodbo, na podlagi katere bi dolžnik odtujeval, skrival ali drugače razpolagal s premoženjem, zaradi česar po njegovem zmotnem stališču sklenitev dogovora o financiranju že po definiciji ne predstavlja ravnanja dolžnika, ki bi ustrezalo ravnanju po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

13. Sklenitev roll-up aranžmaja je usmerjena v zagotavljanje pogojev za izvedbo prestrukturiranja dolžnika in s tem po navedbah dolžnika tudi v zagotavljanje pogojev za ugodnejše poplačilo upnikov, tudi konkretnega upnika. Prvostopenjsko sodišče je tudi v zvezi s tem presojalo trditve pritožnika v ugovornem postopku in ugotovilo, da dolžnik ni navedel trditev, s katerimi bi utemeljil konkretne učinke dodatnega zadolževanja z obravnavanim roll-up aranžmajem na bodoče poslovanje dolžnika in poplačilne možnosti vseh njegovih upnikov. Projekcija nadaljnjega poslovanja dolžnika sodi v polje dolžne profesionalne skrbnosti poslovodstva vsake gospodarske družbe že pri odločanju za dodatno zadolževanje in o višini le-tega. Pritožnik zato ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na osnutek poravnave, smiselno kot dovoljeno pritožbeno novoto, ker naj bi nastal po poteku roka za vložitev ugovora zoper sklep o zavarovanju.

14. Vsak upnik se samostojno odloča, v kakšne finančne posle bo vstopal na trgu in pod kakšnimi pogoji. Njegove odločitve so lahko odvisne od številnih faktorjev (lastno ekonomsko finančno stanje, višina že obstoječe finančne izpostavljenosti do določenega dolžnika, zaupanje vanj in presoja uspešnosti sanacije njegovega ekonomsko finančnega stanja, skratka ocena tveganja pri sklepanju novih poslov). Nesprejemljiv je zato pritožbeni očitek upniku, da bi bil lahko tudi sam deležen učinkov roll-up aranžmaja s prednostno poplačilno pravico, v kolikor bi v njem tudi sam sodeloval. Navedeno stališče pritožnika je tako očitno neutemeljeno, da se prvostopenjskemu sodišču do njega ni bilo potrebno opredeljevati (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 389/2005). Prvostopenjsko sodišče zato ni zagrešilo očitane mu bistvene postopkovne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

15. Že je bilo zgoraj obrazloženo, da se je z roll-up aranžmajem terjatev kreditodajalca, nastala do začetka postopka izredne uprave, iz neprednostne prestrukturirala v prednostno. Če je že sprejemljivo drugačno obravnavanje upnika kot kreditodajalca, ki zagotavlja novo financiranje v okoliščinah insolventnosti dolžnika s pridobljeno prednostno poplačilno pravico za na novo dana sredstva dolžniku, pa pomeni prednostno poplačilo starih kreditodajalčevih terjatev (nastalih pred začetkom postopka izredne uprave) z novim financiranjem neenako obravnavanje upnikov, ki so bili pred začetkom postopka izredne uprave v razmerju do dolžnika v enakem položaju. Enako obravnavanje upnikov, ki so v razmerju do dolžnika v enakem položaju pa je temeljno pravilo vsakega insolvenčnega postopka v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sklicevanje na določila 39. in 40. člena ZPIUTD, ki neenako obravnavanje upnikov dopuščajo s sklicevanjem tudi na uspešno prestan ustavnosodni preizkus teh določb pred Ustavnim sodiščem Republike Hrvaške, spričo obrazloženega odstopanja od pravne ureditve položaja upnikov insolventnega dolžnika v Republiki Sloveniji ne more biti uspešno. Nenazadnje se odločitev Ustavnega sodišča Republike Hrvaške nanaša na presojo skladnosti navedenih zakonskih določb z ustavnopravnim redom v Republiki Hrvaški, na katero pa slovensko sodišče ni vezano. Tudi sklicevanje na Priporočilo Komisije z dne 20. marca 2014 o novem pristopu k poslovnemu neuspehu in insolventnosti (2014/135/EU), ki naj bi dopuščalo roll-up aranžmaje s ciljem finančnega prestrukturiranja dolžnikov, ni utemeljeno. Priporočilo govori o položaju oziroma zaščiti novega financiranja kot dela načrta prestrukturiranja dolžnika, iz njega pa ne izhaja, da bi bilo z njim poseženo v osnovno načelo enakega obravnavanja upnikov, ki so v razmerju do dolžnika v enakem položaju.

16. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), potem ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je upniku povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu za odgovor na pritožbo po tar. št. 27/6 OT 3000 točk in pavšalni znesek za materialne stroške po členu 11/3 OT zahtevanih 25 točk, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 22 % DDV pa skupno 1.693,94 EUR. Navedene stroške je dolžan upniku povrniti v 8 dneh po prejemu odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.