Jedro

Po 32. členu SPZ je mogoče sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevati v 30-ih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Gre za materialna prekluzivna roka, ki nista podaljšljiva in ne dopuščata vrnitve v prejšnje stanje. Prepozno vloženo tožbo sodišče namreč zavrže. Čeprav je vprašanje, kdo je posestnik, odvisno od dejanskega razmerja med stvarjo in domnevnim posestnikom, pa predstavlja odločanje o tem, ali neko dejansko razmerje med domnevnim posestnikom in stvarjo ustreza pojmu posesti, materialnopravno vprašanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I/II spremeni tako, da se v tem delu postopek ustavi, v preostalem delu (točke I/I, I/III in I/IV ter točki II) pa se sklep razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je bila motena v posesti stanovanjske hiše B, s tem, da je tožena stranka neugotovljenega dne zamenjala ključavnico na vhodnih vratih ter namestila drugo ključavnico, nadalje zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, prepoved takšnih in podobnih motilnih dejanj ter stroškovni del. Posledično je sodišče tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v višini 490,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 323. člen ZPP, saj sodna odločba ni bila izdelana do 22.10.2009, ampak je tožničin pooblaščenec sklep prejel šele 3.12.2009, kar bistveno presega 30-dnevni zakonski rok. To predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Tožnica je tožbeni zahtevek pod točko II. umaknila, sodišče pa je kljub temu po nepotrebnem in nezakonito odločalo o celotnem tožbenem zahtevku. Sodišče je ravnalo napačno in v nasprotju z določili ZPP tudi s tem, ko pri obrazložitvi odločitve o stroških ni specificirano navedlo, katere stroške tožene stranke je priznalo in katerih ni priznalo. Sklicevanje na stroškovnik je premalo za zakonito odločitev. Če se je že sklicevalo na stroškovnik, bi ga moralo sklepu priložiti. S tem, ko je tožena stranka tožnici s priporočenim pismom poslala ključ, je priznala, da je z zamenjavo ključavnice motila tožnico v njeni posesti. V nadaljevanju pritožnica natančneje pojasnjuje svoje stališče. Sodišče prve stopnje tudi brez utemeljene podlage zaključuje, da tožnica ni imela dejanske posesti nad hišo in da tudi ni izvajala posesti nad delom hiše. Opozarja na izpovedbo toženke ter prič D. P., R. P. in M.S., ki so potrdili trditve tožnice, da je prihajala v domačo stanovanjsko hišo in po potrebi odnašala svoje stvari,ki jih je imela v hiši. Ni pomembno, kako pogosto in iz kakšnih razlogov je prihajala, prav tako pa tudi ne, kaj je počela v svoji sobi. Nesprejemljiva je tudi ocena sodišča, da izpoved tožnice ni bila prepričljiva, ker se ni spomnila, kakšne osebne stvari ima v sobi. Tožnica je prihajala v hišo tudi takrat, ko ni bilo nikogar v hiši in ko sploh ni imela namena nikogar obiskati, zato je nerazumljiv zaključek sodišča, da njeni prihodi „na obisk“, ne zadoščajo za posest. V zaključku opozarja na pričevanje priče R. S. in N. P. in njuni izpovedi ocenjuje kot neverodostojni.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 21.5.2009 umaknila del tožbenega zahtevka pod točko I/II izreka. Tožena stranka takšnemu umiku, kot izhaja iz podatkov spisa, ni nasprotovala, navedla je zgolj to, da ključ ni bil izročen zaradi vložene tožbe, ampak zato, ker se je sama iz hiše izselila, tožnica pa je na podlagi sklepa o dedovanju postala njena solastnica. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da glede na delni umik tožbenega zahtevka pod točko I/II, sodišče v tem delu ne bi smelo meritorno odločati, saj sodišče v skladu s 3. odstavkom 188. člena ZPP v tem delu izda sklep o ustavitvi postopka. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno v tem delu pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep pod točko I/II spremenilo tako, da je postopek v tem delu ustavilo (3. točka 365. člena ZPP).

(6.) Pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti daje zakon samo posestniku (24. člen v zvezi s 33. členom Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Čeprav je vprašanje, kdo je posestnik, odvisno od dejanskega razmerja med stvarjo in domnevnim posestnikom, pa predstavlja odločanje o tem, ali neko dejansko razmerje med domnevnim posestnikom in stvarjo ustreza pojmu posesti, materialnopravno vprašanje. Pojem posesti je pravni pojem. Njegovo vsebino sicer določa SPZ v 24. členu, ko pravi, da ima posest tisti, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest), oziroma tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest), vendar pa nadaljnji pomen pojmu posesti daje sodišče, ko v konkretni zadevi odloča, ali določeno razmerje pomeni tudi dejansko oblast nad stvarjo ali ne. Sodišče prve stopnje je z zaključkom, da tožnica tudi v primeru, če je imela pred zamenjavo ključavnice ključ vhodnih vrat in v hiši svojo sobo iz mladosti in tudi če jo je uporabljala in souporabljala druge prostore, ni imela dejanske oblasti na stvari, zmotno uporabilo materialno pravo. V kolikor bi se namreč dejstva, da je tožnica s ključem stanovanjske hiše razpolagala, da je lahko v hišo prišla po potrebi oziroma kadarkoli je to želela, torej tudi v času, ko tožene stranke ni bilo doma ter dejstvo, da je uporabljala sobo iz mladosti ter souporabljala druge prostore, izkazala za resnična, bi to lahko pripeljalo do zaključka, da je tožnica bila posestnica nepremičnine oziroma posestnica dela nepremičnine. Ker je sodišče ob ugotavljanju tožničine zatrjevane posesti izhajalo iz takšnega napačnega materialnopravnega izhodišča, zgoraj navedenih dejstev, ki so za zadevo odločilnega pomena, tudi ni ugotavljalo in je ostalo tako dejansko stanje zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Ob trditveni podlagi tožeče stranke, da je razpolagala s ključem vhodnih vrat, da je prihajala v hišo po potrebi in ne zgolj na obisk in tudi v času, ko toženke ni bilo doma, bo moralo sodišče prve stopnje podrobneje raziskati ta dejstva in v luči teh dejstev v smislu 8. člena ZPP oceniti tudi izpovedbe prič ter strank. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je tožena stranka, ko je bila zaslišana, izpovedala, da o tem, ali je sestra v hišo hodila tudi takrat, ko nje ni bilo doma, nič ne ve, kar pomeni, da takšnih prihodov niti ne izključuje. Tudi več prič (P.R., M. S. in D. P.) je takšne trditve tožnice potrdilo.

(7.) Po 32. členu SPZ je mogoče sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevati v 30-ih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Gre za tako imenovana materialna prekluzivna roka, ki nista podaljšljiva in ne dopuščata vrnitve v prejšnje stanje. Prepozno vloženo tožbo sodišče namreč zavrže. Pri tem je rok 30 dni subjektiven rok, saj je vezan na subjektivne okoliščine, enoletni objektivni rok pa začne teči od dneva, ko je motenje nastalo. Na pravočasnost vložitve tožbe je dolžno paziti sodišče tudi po uradni dolžnosti. V konkretni zadevi je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je bila ključavnica zamenjana približno dve leti pred zatrjevanim dnem motenja, o čemer pa se sodišče ni izreklo, niti ni v tej smeri ugotovilo potrebnih dejstev. V kolikor bi se namreč izkazalo, da je takšna trditev tožene stranke resnična, bi moralo sodišče tožbo glede na zgoraj navedena določila zavreči, saj je bila vložena že po poteku enoletnega roka. Ker je pravočasnost procesna predpostavka za odločanje, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v prvi vrsti najprej ugotoviti, ali je tožba pravočasna ali ne, saj lahko vsebinsko (ponovno) odloča o zahtevku šele, če bo ugotovilo, da je do zamenjave ključavnice prišlo v času enega leta pred vložitvijo tožbe.

(8.) Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena v zvezi s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v preostalih delih (točka I/I, I/III in I/IV ter točko II) razveljavilo in vrnilo sodišču v ponovno odločanje. Posledično je v skladu s 3. in 4. odstavkom 165. člena ZPP tudi odločilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom in odgovorom pridrži za končno odločbo.

(9.) O ostalih pritožbenih trditvah se pritožbeno sodišče glede na to, da je pritožbi ugodilo iz zgoraj navedenih razlogov, ne bo posebej izjavljalo, pojasnjuje le, da zamuda roka pri izdelavi sodne odločbe predstavlja relativno kršitev določb ZPP , ki pa sama po sebi ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe in da je tudi očitek o neobrazloženosti stroškovnega dela neutemeljen. Ta del sklepa je z vpogledom v stroškovnik namreč možno preizkusiti. To stališče je že dlje časa v sodni praksi splošno uveljavljeno in ni razloga za njegovo spremembo.