Jedro

Po 13. členu ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Po 46. členu OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Ni vsaka zmota pravno upoštevna napaka volje, ki bi nalagala razveljavitev sporazuma. Da je zmota lahko upoštevna, mora biti ne le bistvena, ampak tudi opravičljiva. Za prevaro pa gre, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, pri čemer ni potrebno, da je zmota bistvena (49. člen OZ). Ker v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tožnikovi opravičljivi zmoti, tudi prevara, kot kvalificirana oblika zmote, ne pride v poštev. Prav tako ni šlo za nedopustno grožnjo, ki bi pri tožniku povzročila utemeljen strah, zaradi česar bi sklenil pogodbo. Strah se namreč šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega (45. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pri tožniku ob podpisu sporazuma ni šlo za motnje zavesti, ki bi vplivale na sposobnost pravilnega razumevanja dogajanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2015 razveljavi, da se ugotovi, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da mu delovno razmerje ne preneha z dnem 31. 12. 2015 in mu še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja poslovne enote 1, mu obračunati bruto plače, odvesti davke in prispevke in izplačati neto plače od prenehanja delovnega razmerja 1. 1. 2016 dalje do reintegracije v delovno razmerje, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpostavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je natančneje ne obrazloži. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da tožnik sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni podpisal v zmoti, pod prisilo. Direktorica tožene stranke je izpovedala, da je sestanek s tožnikom potekal 20 minut, v tem času naj bi mu predočila obširne kršitve delovnih obveznosti, dvakrat naj bi bila popravljena vsebina sporazuma in tožnik naj bi sporazum prebral. To je v tako kratkem času nemogoče. Na podlagi izvedeniškega mnenja je sodišče ugotovilo, da na tožnikovo zavedanje niso vplivala zaužita zdravila in njegovo zdravstveno stanje. Ni sledilo izpovedi tožnika, da je menil, da mu je bila v podpis dana nova pogodba o zaposlitvi za drugo nižje vrednoteno delovno mesto, da je sporazum podpisal, ker z njim ni bil seznanjen, saj ni imel dovolj časa, da bi ga prebral. Sodišče ni postavitvilo novega izvedenca in zaslišalo prič (A.A., dr. med. in B.B., dr. med.), saj naj bi bilo na podlagi izvedeniškega mnenja duševno stanje tožnika v času podpisa sporazuma zadosti razjasnjeno. To ne drži. Navedbe v obrazložitvi sodbe so same s sabo v nasprotju, protispisne in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Gre za bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Izvedensko mnenje je pristransko. Tožnik je zbolel za pljučnico. V spornem času je zaužil zdravila, bil je hospitaliziran. Sodišče in izvedenec protispisno navajata, da tožnik v spornem času ni imel bolezni. V izvidu pod A6 je za tožnika ugotovljena psihomotorična upočasnjenost. Tega ni mogoče razložiti drugače, kot da je šlo za posledico zaužitve zdravil. Izvedenec je ugotovil, da je bil potek dogodkov spornega dne učinek stresogenega dejavnika z reaktivnim odzivom v smislu akutne reakcije na stres. Ta postavlja na laž izpoved direktorice, da je pri podpisu sporazuma vse potekalo normalno, da tožnik ni bil v slabem zdravstvenem stanju. Zaradi že začetega sestanka vodij ni bilo časa pri podpisovanju sporazuma. Zato je sklepati, da tožnik sporazuma ni prebral, ampak mu je bilo zgolj naročeno, kje se mora podpisati. Takšno prakso je potrdil C.C.. Šlo za zrežirano situacijo, ko je bil tožnik 2. 12. 2015 vabljen na sestanke vodij na sedež tožene stranke. Za tožnika je bil šok, ko je bil na samem s strani direktorice deležen očitkov o kršitvah delovnih obveznosti. Tožnik se je glede na svoje zdravstveno stanje branil očitkov, več kot to pa ni bil sposoben storiti. Glede na potek dogodkov in zdravstveno stanje mu ni preostalo drugega, kot da je listino podpisal. Da je tožnik verjel, da se mu je omogočila nadaljnja zaposlitev izven vodstvene strukture na nižje vrednotenem delovnem mestu, dokazuje dejstvo, da je bil prvotni dokument spremenjen. Sodišče navaja, da naj bi tožnik nato na sestanku vodij povedal, da mu preneha delovno razmerje. Pri tem se sodišče sklicuje na zaslišanja prič (vodje enot tožene stranke). Vendar pa te priče o sami vsebini sporazuma niso vedele povedati ničesar in tudi niso povedale, da bi se tožnik poslovil na način, da mu preneha delovno razmerje, pač pa le v smislu, da ni več član vodstvene strukture. Vse priče so tudi izpovedale, da je bil tožnik presenetljivo miren, drugače kot ponavadi, kar postavlja pod vprašaj ugotovitve izvedenca, da pri tožniku ni bilo učinka zdravila Helex. Tožena stranka je za potrebe postopka navajala, da naj bi tožnik sam vozil osebno vozilo iz D. v E., kar se je kasneje izkazalo za neresnično. To bi bilo treba upoštevati v luči, da so bile izjave tožene stranke prirejene za potrebe postopka. Nerazumljivo je, da je bila pri spornem podpisovanju prisotna le direktorica. Tožnik je sporazum podpisal v dobri veri in v zmoti, da se odpoveduje zgolj funkciji vodje poslovne enote, ne pa tudi zaposlitvi pri toženi stranki. Tožena stranka ga je ukazovalno, z ustrahovanjem pripravila do tega, da je v stiski, v slabem zdravstvenem stanju ter ob zaužitih zdravilih, sporazum podpisal v zmoti in pod prisilo. Edino logično bi bilo, da bi tožena stranka zaradi kršitev zoper tožnika uvedla postopek izredne odpovedi. Šele nato bi bilo pričakovati, da se tožnik odloči za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Kot delavcu v podrejenem položaju pa mu ni preostalo drugega, kot da podpiše predloženo listino. Glede na to, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da so navedbe v obrazložitvi sodbe same s sabo v nasprotju, da so protispisne in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje pri pisanju sodbe ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi onemogočala njen preizkus. V sodbi so navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločilna dejstva v sodbi niso ugotovljena protispisno, torej v nasprotju z vsebino upoštevanih listin. Prav tako ugotovitve sodišča prve stopnje niso v nasprotju z izvedenimi dokazi, pač pa je dokazna ocena jasna in pravilna.

7. Sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve tožnikovih dokaznih predlogov za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke ter zaslišanje prič (zdravnic A.A. in B.B.) ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer tožnik kršitev postopka niti ne konkretizira. Niti ni sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe teh dokazov nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Dokaz s postavitvijo novega izvedenca je pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da je izvedenec svoje mnenje utemeljil strokovno in odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Sklicujoč se na to, da je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo zdravstveno stanje tožnika in vpliv zdravil na njegovo dojemanje situacije spornega dne, je zavrnilo predlagano zaslišanje navedenih dveh zdravnic. Ne gre za bistveno kršitev določb postopka, če sodišče ne izvede vseh predlaganih dokazov, kar neutemeljeno navaja pritožba. Izvesti mora relevantne dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

8. B.B. (dr. med, specializantke psihiatrije s Psihiatrične klinike D.) je sestavila Obvestilo zdravniku z dne 9. 12. 2015, in sicer ob odpustu s klinike, kamor je bil tožnik sprejet 3. 12. 2015. Gre za listno pod A6, kot jo opredeljuje pritožba, katero je izvedenec upošteval. Iz te listine res izhaja, da je bil tožnik ob sprejemu psihomotorno nekoliko upočasnjen, kar pa še ne daje podlage za sklepanje, da je izvedensko mnenje napačno. Predlagano pričo A.A. dr. med. pa je tožnik v tožbi opredelil kot lečečo psihiatrinjo, ki ga trenutno (tožba vložena 8. 12. 2015) zdravi. Iz tožnikovih navedb tudi ne izhaja, da bi bil neposredno pred ali po sklenitvi sporazuma na obisku oziroma pregledu pri tej zdravnici. Zato sodišče prve stopnje njenega zaslišanja utemeljeno ni izvedlo.

9. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri raziskalo okoliščine, relevantne za presojo, ali so bile pri tožniku ob sklepanju sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2015 podane upoštevne napake volje.

10. Po 13. členu ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Po 46. členu OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Ni vsaka zmota pravno upoštevna napaka volje, ki bi nalagala razveljavitev sporazuma. Da je zmota lahko upoštevna, mora biti ne le bistvena, ampak tudi opravičljiva. Za prevaro pa gre, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, pri čemer ni potrebno, da je zmota bistvena (49. člen OZ). Ker v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tožnikovi opravičljivi zmoti (o čemer več kasneje), tudi prevara, kot kvalificirana oblika zmote, ne pride v poštev. Prav tako ni šlo za nedopustno grožnjo, ki bi pri tožniku povzročila utemeljen strah, zaradi česar bi sklenil pogodbo. Strah se namreč šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega (45. člen OZ). Nenazadnje tožnik prestrašenosti niti ne obrazlaga na takšen pravno relevanten način, ampak zgolj s sklicevanjem na ukazovanje in ustrahovanje direktorice, kar pa ne zadostuje za ugotovitev nedopustne grožnje.

11. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi zaslišanja tožnika in direktorice tožene stranke, ki sta bila edina prisotna ob sklepanju sporazuma, ugotavljalo, kako in v kakšnih okoliščinah je prišlo do podpisa sporazuma. Pritožba navaja, da je nerazumljivo, da je bila za toženo stranko prisotna samo direktorica, vendar po presoji pritožbenega sodišča toženi stranki ta okoliščina niti ni v korist, saj ji otežuje dokazovanje zakonitega sklepanja sporazuma. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da v roku 20 minut ni mogoče predočiti očitanih kršitev, osnutka sporazuma, ga popraviti in podpisati. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na pomanjkanje časa, češ da zaradi priganjanja direktorice sporne listine pred podpisom ni uspel prebrati. Pri tem ne gre toliko za vprašanje prisile s strani direktorice kot gre za vprašanje pomanjkanja skrbnosti (ali pa obstoja nekih drugih razlogov) na strani tožnika, da ni preveril kaj podpisuje. To pa je nadalje povezano tudi z vprašanjem relevantnosti tožnikovega sklicevanja na to, da je verjel, da mu je bila v podpis predložena zgolj listina, da bo premeščen na nižje vrednoteno delovno mesto izven vodstvene strukture, ne pa da mu delovno razmerje preneha.

12. Pritožba se sklicuje na izpovedi prič (vodje poslovnih enot tožene stranke). Vendar pa v tem sporu ni ključna okoliščina, ali so navedeni menili, da je tožniku delovno razmerje prenehalo ali pa da je zgolj premeščen. Tudi ni pomembno, kako so ti sodelavci ocenili tožnikovo zdravstveno stanje, ali se je zavedal dogajanja ali ne. Odločilen dokaz s tem v zvezi niso izpovedbe teh prič, pač pa mnenje izvedenca psihiatrične stroke.

13. Sodišče prve stopnje je o poteku sklepanja sporazuma natančno zaslišalo obe stranki, njuni poizvedbi v sodbi povzelo, predvsem pa ju je pravilno ocenilo. Na podlagi njunih izpovedi je zaključilo, da je sestanek potekal v normalnem dialogu in mirno, da je direktorica tožnika najprej seznanila z nepravilnostmi ter mu ponudila možnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Hkrati mu je predočila, da bo v primeru nepodpisa sporazuma sprožen postopek odpovedi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je v primeru očitanih kršitev edina logična možnost na strani delodajalca, da spelje postopek izredne odpovedi. To, da bi bilo za tožnika bolj logično, da se najprej začne s tem postopkom, nakar bi se tožnik strinjal oziroma predlagal sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ne more biti odločilno za odločitev o pritožbi. Tudi ta pritožbena navedba se oddaljuje od ključnega vprašanja spora - ali so bile pri tožniku ob sklepanju sporazuma relevantne napake volje.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tožnik ni bil v zmoti glede tega, o čem teče pogovor z direktorico in kaj podpisuje, saj je sam izpovedal, da se je branil očitkov in predstavil okoliščine, zaradi katerih naj se mu ne prekine delovnega razmerja (da ima družino, otroka in finančne obveznosti). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku izpodbijani sporazum ni bil podtaknjen v podpis in da tožena stranka tožnika ni prevarala, da naj ga podpiše. Ni mu prikazovala drugih in drugačnih posledic sporazuma kot te, do katerih je dejansko prišlo. Vsebina sporazuma o prenehanju delovnega razmerja je bila jasna. Tudi ni ugotovilo nedopustnih groženj. Seznanitev s kršitvijo in možnostjo odpovedi ne predstavlja nedopustne grožnje, ki bi vplivala na veljavnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo utemeljenega strahu, zaradi katerega bi tožnik sklenil sporazum.

15. Tudi če bi priča C.C., na katero se sklicuje pritožba, glede svojega primera sklepanja sporazuma o prenehanju delovnega razmerja izpovedal o docela enakih okoliščinah, kot tožnik, to ne bi moglo privesti do zaključka, da je bila pri tožniku podana napaka volje za sklenitev sporazuma. Sploh pa je ta priča izpovedala, da je od predočenja možnosti sporazumne prekinitve delovnega razmerja do podpisa sporazuma trajalo en teden.

16. Kot že nakazano, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi tožnikovo zdravstveno stanje v času sklepanja sporazuma, pri čemer se je utemeljeno oprlo na ugotovitve postavljenega izvedenca. Tožnik je spornega dne (namesto zdravila Linex po pomoti) vzel zdravilo Helex. Drugih tablet ni jemal. Njegova temperatura ni bila višja od 37 stopinj C. Po sestanku pri toženi stranki je šel še istega dne na urgenco, kjer so ugotovili, da ima neko virusno okužbo. Psihičnih težav niso ugotovili, so pa ga napotili na psihiatrično kliniko, kamor je šel naslednji dan in na zdravljenju ostal 5 dni. Nato je šel k svojemu zdravniku, ki je po pregledu krvi in slikanja pljuč ugotovil, da ima pljučnico, mu predpisal antibiotike in strogo počivanje. Podpis sporazuma je pri tožniku seveda povzročil stres, ni pa možno zaradi tega sklepati, da se ob podpisovanju sporazuma ni zavedal, kaj podpisuje. Kot je menil izvedenec, tožnikova zavest v kritičnem času ni bila motena niti kvalitativno (zamračena ali konfuzno zmedena zaradi vpliva močno povišane telesne temperature) niti kvantitavino (posledica zaspanosti ali prekomerne umirjenosti). Skladno s tem je tudi dejstvo, da je bil kljub opisanim telesnim težavam sposoben opravljati svoje poklicno delo vse dni od ponedeljka dalje, tudi vse dopoldne pred odhodom na sestanek 2. 12. 2015 (sreda). Tablete Helex razvijajo maksimalni terapevtski pomirjevalni učinek prvih nekaj ur. V primeru nenavajenosti na zdravila te vrste in močnejo sediranost bi oseba bila zaspana, vendar bi bila takšna neposredno po zaužitju zdravila, ne šele v popoldanskih urah ob prihodu iz službe, kot je to predstavil tožnik oziroma celo še naslednji dan, kot je prikazoval ob sprejemu na psihiatrični oddelek, V izvedenskem mnenju je izvedenec tudi pojasnil, da bi stanje, ki je povezano s telesno boleznijo (nastajajoča virusna respiratorna infekcija) imelo učinek na duševne funkcije v primeru ekstremno povišane telesne temperature (med 39 in 40 stopinj C), česar pa v konkretnem primeru ni bilo. Tožnik ni opisal kliničnih znakov pljučnice, ki naj bi vplivali na njegove duševne sposobnosti spornega dne. Pritožba tako neutemeljeno daje poseben pomen okoliščini, da je bila pri tožniku naknadno ugotovljena pljučnica.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pri tožniku ob podpisu sporazuma ni šlo za motnje zavesti, ki bi vplivale na sposobnost pravilnega razumevanja dogajanja. Tudi stresni reakciji na opisani dogodek ni mogoče pripisati takšne intenzitete, da bi bila tožniku odvzeta sposobnost razumevanja situacije oziroma, da bi vplivala na njegovo pravo voljo.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP).