Jedro

Sodišče ni imelo utemeljenega razloga za pritegnitev drugega izvedenca za meritve, saj ni bil izkazan dvom v pravilnost podanega izvedenskega mnenja v zadevi pritegnjenega izvedenca.

Odmerjena odškodnina tožnikoma vsakemu v znesku 6.800,00 EUR je primerno denarno zadoščenje za njima utrpelo nepremoženjsko škodo glede na njen obseg, trajanje in intenziteto, ob upoštevanju objektivnih kriterijev razpona dosojenih denarnih odškodnin v podobnih primerih, kot tudi subjektivnih, individualnih značilnosti konkretnega primera.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v obsodilnem obrestnem in stroškovnem delu tako spremeni, da v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožnikoma, vsakemu 6.800,00 (šest tisoč osemsto 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.842,09 EUR od dne 13.12.2006 dalje ter od zneska 957,91 EUR od dne 30.06.2008 dalje, vse do plačila, ter jima v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 2.501,11 (dva tisoč petsto ena 11/100) EUR pravdnih stroškov, odtlej dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje prisodilo vsakemu tožniku po 6.800,00 EUR odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo v obliki pretrpljenih duševnih bolečin v posledici kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja. Pri odmeri je upoštevalo, da sta tožnika zaposlena, da stanujeta z družino v mansardi bloka, oddaljenega od ceste G1-3, cca. 5 metrov, kamor je obrnjena tudi glavnina stanovanjskih oken, da sta bila zaradi prekoračene kritične zakonske vrednosti prekomernega hrupa s ceste v dnevnem in nočnem času, motena tako v vseh dnevnih oblikah življenja v stanovanju in pri nočnem počitku, kar je pri njima povzročilo nenaspanost, stalno utrujenost, nezbranost, napetost ... Glavnične zamudne obresti je prvo sodišče dosodilo tožnikoma od 13.12.2006 dalje, ko je toženka negativno pisno odgovorila na njun predpravdni zahtevek. Toženo stranko je s sodbo še zavezalo k plačilu tožnikoma nastalih pravdnih stroškov v znesku 2.611,00 EUR s pripadki.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del prvostopne sodbe, ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v tem delu oziroma podrejeno razveljavitev te. Navaja, da v prvostopni sodbi ni razlogov o dopustitvi razširitve tožbenega zahtevka. Ne sprejema utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, saj v dokaznem postopku ni bil vključen predlagani novi izvedenec za meritev hrupa in na prvi stopnji ni bil upoštevan splošni porast prometa v celi državi, s tem pa ni dokazana protipravnost in vzročna zveza med slednjo in zatrjevano nepremoženjsko škodo tožnikov. Obe dosojeni odškodnini tožnikoma sta tudi previsoki. Graja prvostopno oceno o času zapadlosti terjatve in tudi o dosojenih glavničnih zamudnih obrestih od zvišanega dela glavnice (957,91 EUR) tudi za čas pred zvišanjem, ki je šele bilo 30.06.2008. Napada še dosojene pravdne stroške.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena le v obsegu dosoje glavničnih zamudnih obresti od zvišanega dela tožbenega zahtevka že pred samim zvišanjem ter stroškovne dosoje.

5. Pritožbeni preizkus zadeve v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (določila člena 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 339/II ZPP) ni pokazal na prvi stopnji storjenih upoštevnih procesnih kršitev.

6. V zadevi je dovolj in pravilno pojasnjeno vso pomembno dejansko stanje in je sprejeta prvostopna odločitev glede glavne stvari materialnopravno pravilna.

7. Povzemajo se pravilni in zadostni ter natanko izneseni prvostopni razlogi in je le k izrecnim pritožbenim navedbam še povedati:

8. Materialnopravno pravilna je prvostopna presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju. Sodišče ni imelo utemeljenega razloga za pritegnitev drugega izvedenca za meritve, saj ni bil izkazan dvom v pravilnost podanega izvedenskega mnenja v zadevi pritegnjenega izvedenca. Strokovno pravilno je izvedenec pri meritvah hrupa upošteval določbe Uredbe o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju, ki opredeljujejo najbolj obremenjeni del fasade hiše v višini 4 metrov od tal in še upošteval hrup ceste G1-3 v primerjavi z drugimi cestami iste kategorije, porast hrupa cest z drugimi cestami iste kategorije in predpisane vrednosti. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja, ki je upoštevalo upravni predpis in standard običajne meje za škodo na okolju in pri ljudeh izhaja, da je bil porast hrupa na cesti G1-3 v odseku, ki pelje mimo stanovanjskega bloka kjer stanuje tožeča stranka, v letih 2003 do 2006 izrazito visok v primerjavi s prejšnjimi leti, da so prekoračene v podzakonskih aktih določene meje (t.i. kritične obremenitve) vrednosti v dnevnem in nočnem času in da gre tudi v tem delu ceste za zelo hrupen odsek v svoji kategoriji cest v Republiki Sloveniji v nočnem času.

9. Te ugotovitve izvedenskega mnenja so dale prvemu sodišču zanesljivo podlago za dokazno oceno o obstoju škode pri opravljanju splošno koristne dejavnosti tožene stranke in njeni vzročni zvezi ter odškodninski odgovornosti (člen 131/II Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s členom 133 OZ), ko toliko presega normalne običajne meje tudi v tem okolju, da ga je mogoče šteti za škodo, ki sta jo tožnika izkazala tudi po obsegu, izvirajočo prav iz ugotovljene emisije, ki je tožnika kot nedovoljeno imisijo, nista dolžna trpeti.

10. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je prisojena odškodnina vsakemu tožniku previsoka. Namreč odmerjena odškodnina tožnikoma vsakemu v znesku 6.800,00 EUR je primerno denarno zadoščenje za njima utrpelo nepremoženjsko škodo glede na njen obseg, trajanje in intenziteto, ob upoštevanju objektivnih kriterijev razpona dosojenih denarnih odškodnin v podobnih primerih, kot tudi subjektivnih, individualnih značilnosti konkretnega primera. Okoliščine, da se mansarda kjer stanujeta tožnika v bloku s pogledom na cesto, nahaja v oddaljenosti cca. 5 metrov od nje, od katere prihajajo v stanovanje emisije zaradi prekomernega hrupa, ki jima povzročajo škodo in se kažejo v motnjah komuniciranja, spanja, gledanja TV in poslušanja radia v stanovanju, stalni utrujenosti, nezbranosti ipd., so bile pri obeh tožnikih pravilno ovrednotene. Kot zaposlena sta opravljala delo v službi v opisanem psihofizičnem stanju, z večjimi napori in se v bližini domačega okolja nista imela možnosti kam umakniti.

11. Tudi ne more imeti samostojne teže posplošena pritožbena navedba, da bi se pri prisoji odškodnin moralo bolj odražati dejstvo splošnega porasta prometa, ki ga prinaša civilizacija. Zaradi takih dejstev pripisuje zakonodaja v skrbi za zdravje ljudi dopustne vrednosti emisij v določenih okoljih, kar je pritegnjeni izvedenec v zadevi tudi dosledno upošteval. Po vsem povedanem je primerna odškodnina za vsakega tožnika iz vseh relevantnih vidikov v dosojeni višini 6.800,00 EUR za vsakega.

12. Iz izvajanj obrazložitve prvostopne sodbe je razumeti, da je zvišanje tožbenega zahtevka utemeljeno po vseh kriterijih ustreznih določil ZPP, ki urejajo vprašanje spremembe tožbenega zahtevka, čemur pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

13. Prav tako ni mogoče slediti stališču pritožbe, da je prišla tožena stranka v dolžniško zamudo šele s sprejemom med pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja, ker da je tisto mnenje, ki ga je sama pridobila pred pravdo, bilo izdelano v druge namene. Sprejemljiva je pri tem prvostopna ocena, da je toženka že iz vsebine predpravdnih meritev, lahko razbrala čezmerno obremenitev s hrupom bivalnega okolja tožnikov. Tudi ni sporno, da je tožeča stranka vložila predpravdni odškodninski zahtevek in je toženka nanj negativno odgovorila 13.12.2006, kar pomeni, da je najmanj od takrat v smislu določil člena 299/II OZ zanju nastala dolžniška zamuda. Da se ta določila uporabljajo za povrnitev denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odmerjeno po cenah na dan sodne odločbe (člen 168/II OZ) je zavzela stališče tudi sodna praksa, ki je skladna načelnemu pravnemu mnenju občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.06.2002. 14. Pritožbena odločitev glede glavne stvari je sprejeta po določilih 5. alineje 358. člena ZPP.

15. Delno je utemeljena stroškovna pritožbena graja. Iz vsebine tega dela pritožbe izhaja, da pravdni stroški tožeče stranke v zvezi z vložitvijo druge, četrte, pete, šeste in osme pripravljalne vloge, niso potrebni. Temu je slediti le za četrto, šesto in osmo pripravljalno vlogo. Za četrto zato, ker je v njej podala tožeča stranka zvišanje tožbenega zahtevka glede na ugotovitve izvedenskega mnenja, o katerih se je ta stranka že izjasnila v svoji tretji pripravljalni vlogi, v kateri bi že lahko istočasno zvišala tožbeni zahtevek. Za šesto pripravljalno vlogo zato, ker v njej ponavlja svoje stališče o nepotrebnosti predloga toženke za pridobitev novega izvedenskega mnenja in za osmo pripravljalno vlogo zato, ker v njej ponavlja stališče o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Tako tožeča stranka ni upravičena do nagrade v skupnem znesku 200 odvetniških točk, ki so ji bile na prvi stopnji priznane. Ob upoštevanju tega, znaša pravilna odmera pravdnih stroškov tožeči stranki - 2.501,11 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 165/II ZPP in členom 154/I ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo glede glavne stvari ni bila uspešna, v zvezi s stroškovno grajo, pa ji niso nastali posebni pritožbeni stroški, zato jih v celoti nosi sama (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP).