Jedro

Stroški zdravljenja zaradi srčnega infarkta in urgentnega prevoza predstavljajo izredne stroške, vezane na preživljanje. S plačilom navedenih stroškov bi namreč tožniku v istem mesecu ostalo manj, kot je znašal minimalni dohodek. Zato je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek „341,29 EUR“ nadomesti z zneskom „265,22 EUR“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je odpravilo odločbo RS Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 1. 9. 2014 in odločbo Centra za socialno delo št. … z dne 29. 7. 2014. Tožniku je priznalo pravico do izredne denarne socialne pomoči v višini 341,29 EUR za kritje stroškov zdravljenja po računu Splošne bolnišnice A. št. ... z dne 30. 6. 2014 ter stroškov prevoza z reševalnim vozilom ZD B. št. z dne 30. 6. 2014. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da po stališču sodišča prve stopnje stroški zdravljenja zaradi srčnega infarkta in urgentnega reševalnega prevoza predstavljajo izredne stroške, vezane na preživljanje. Tožena stranka pojasnjuje, da kritje stroškov zdravljenja in urgentnega prevoza tožnika, ki so nastali zaradi dvakratnega srčnega infarkta, ni v skladu z namenom dodelitve izredne denarne socialne pomoči, kot izhaja iz prvega odstavka 33. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur.l. RS, št. 61/2010 in nasl.), temveč je kritje navedenih stroškov potrebno zagotavljati iz sredstev obveznega ter dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. V konkretnem primeru bi si tožnik s sredstvi lastnega dohodka (pokojnina v višini 313,28 EUR), ki presega minimalni dohodek tožnika, lahko zagotovil dopolnilno zdravstveno zavarovanje (pravilno: prostovoljno zavarovanje(1) ). Tožnik je tudi sam navajal, da se zaveda pomena „dodatnega“ zdravstvenega zavarovanja, saj je bil tako zavarovan do leta 2009, nato pa je zaradi razočaranja nad zdravstvenim sistemom takšno zavarovanje prekinil. Takšno ravnanje pa glede na to, da je sam povedal, da je invalid I. katergorije invalidnosti pomeni ravnanje z nezadostno stopnjo skrbnosti ter je v nasprotju s tožnikovo izjavo, da si „dodatnega“ zdravstvenega zavarovanja ne more privoščiti zaradi višine njegovega dohodka. Tožena stranka nadalje poudarja, da bi tožnik pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev lahko pridobil tudi na podlagi 29. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur.l. RS, št. 62/2010 in naslednji). Izredna denarna socialna pomoč že po sami naravi stvari ni namenjena poplačilu dolgov, temveč tekočih izrednih stroškov, vezanih na preživljanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/1999 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na višino izredne denarne socialne pomoči. 5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo D. št. ... z dne 29. 7. 2014. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči. 6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik uveljavljal priznanje izredne denarne socialne pomoči, s katero bi pokril stroške zdravstvenih storitev in prevoz z reševalnim vozilom. Tožnik je dvakrat utrpel srčni infarkt. Kot izhaja iz njegove vloge za izredno denarno socialno pomoč, je prvi srčni infarkt utrpel 24. 6. 2014 in bil sprejet v bolnišnico. Po odpustu dne 27. 6. 2014 pa je 1. 7. 2014 ponovno utrpel drugi srčni infarkt in bil sprejet v bolnišnico za čas od 1. 7. 2014 do 3. 7. 2014. Ker ni prostovoljno zdravstveno zavarovan, mu je Splošna bolnišnica A. izstavila račun za doplačilo zdravstvenih storitev, v višini 320,79 EUR in za nujni prevoz v višini 20,50 EUR, skupaj torej 341,29 EUR. Oba računa se nahajata v dokumentaciji upravnega spisa.

7. Med strankama tudi ni sporno, da tožnik prejema 503,91 EUR mesečnih prejemkov in sicer gre za pokojnino ter invalidnino in pa varstveni dodatek ter subvencijo za najemnino. Že v predsodnem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik samska oseba.

8. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, torej za plačilo stroškov, ki se mu nastali zaradi doplačila zdravstvenih storitev.

9. ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja, lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.

10. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da stroški zdravljenja zaradi srčnega infarkta in urgentnega prevoza predstavljajo izredne stroške, vezane na preživljanje. S plačilom navedenih stroškov, bi namreč tožniku v istem mesecu ostalo zgolj 162,62 EUR, torej manj kot je znašal minimalni dohodek, ki je do 1. 8. 2014 znašal 265,22 EUR.

11. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno vsak primer obravnavati posebej. Res je, kot to navaja tožena stranka, da prostovoljno zdravstveno zavarovanje krije zavarovancem stroške zdravstvenih in z njim povezanih storitev, oskrbe z zdravili in medicinsko tehničnimi pripomočki ter izplačilo dogovorjenih denarnih nadomestil v primeru bolezni, poškodbe ali posebnega zdravstvenega stanja (prvi odstavek 61. člena ZZVZZ). Za kritje tovrstnih stroškov je namenjen tudi varstveni dodatek, do katerega je upravičen tožnik. V tretjem odstavku 4. člena ZSVarPre je določeno, da se z varstvenim dodatkom upravičencu do njega za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Tožnik kljub temu, da prejema varstveni dodatek, ne plačuje prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, kar ima gotovo posledice pri uveljavljanju rednih zdravstvenih storitev.

12. ZUPJS v 29. členu sicer tudi omogoča pridobitev pravice do kritja razlike do polne vrednosti storitev, razen v primeru, če upravičenec izpolnjuje pogoje za pridobitev varstvenega dodatka (tožniku pa je varstveni dodatek že priznan), kar pomeni, da tožnik po navedeni določbi ni upravičen do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

13. Vendar pa glede na izjemnost konkretnega primera (dvakratni srčni infarkt in pa nujen reševalni prevoz), ki je tožniku povzročil izredne stroške zaradi katerih je ogroženo njegovo preživljanje, je po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tožniku priznalo pravico do izredne denarne socialne pomoči. 14. Sodišče je določilo tudi znesek do katerega naj bi bil upravičen tožnik, in sicer je v celoti sledilo njegovemu zahtevku, da se mu povrne znesek 341,29 EUR. ZSVarPre v 4. odstavku 33. člena določa, da v primeru, ko gre za samsko osebo višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe. Sodišče pa navedene določbe ni upoštevalo, kajti dosojeni znesek presega v spornem obdobju določeno višino enega minimalnega dohodka. V spornem obdobju je namreč znesek minimalnega dohodka znašal 265,22 EUR (sklep o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2013, Ur. l. RS, št. 63/2013).

15. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP zaradi pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka tako, da je znesek „341,29 EUR“ znižalo na znesek 265,22 EUR. V preostalem je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Glej 61. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur.l. RS, št. 9/1992 in nasl.)