Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik sam ne more zahtevati opustitve uporabe na celotnem lokalu, če se K. P. kot skupna lastnica poslovnega prostora s tem ne strinja. Po določbi 43. člena ZTLR ima namreč solastnik oziroma skupni lastnik pravico tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vsako nadaljnjo uporabo poslovnega prostora v pritličju stavbe D. ulica, Ljubljana, v izmeri 60,32 m2, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 92.486,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvidenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nerazumljivo in nekritično sledilo navodilom in stališčem višjega sodišča. Čeprav ni bilo nobenih dodatnih dokazov, je sodišče obratno kot prvič ugotovilo, da tožena stranka nezakonito, brez pravnega naslova oziroma privolitve tožnika, zaseda poslovni prostor, ki je tudi v solasti tožnika. Takšno stališče je nepravilno in ni v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem in zato je sodišče tudi kršilo materialne določbe, na katere se v sodbi sklicuje. Po poravnavi tega sodišča, opr. št. I P 503/90, je K.P., prej J., začasno, do pravnomočne rešitve pravde o skupni lastnini (opr. št. I P 364/90, sedaj še vedno nerešena pod opr. št. III P 358/98), vzela v najem celotni lokal, last obeh strank. Na drugi strani je P. dolžna plačevati najemnino tožniku. Pri prevzemu najema s strani P. ni bilo dogovorjeno, da je najem osebna pravica Potočarjeve in da lokala ne sme oddajati v podjem. Zato je P., ko je lokal oddala sicer svoji družbi, ravnala skladno s poravnavo in je tudi najemna pogodba med njo in toženo stranko zakonita. Tožena stranka zaseda lokal zakonito, čeprav nima sklenjene najemne pogodbe s tožnikom. To nadomešča navedena sodna poravnava. Tožniku pripada tudi najemnina za lokal in se s to strinja, jo tudi zahteva. Na zahtevku, kot ga je tožnik postavil, tudi nima nobenega pravnega in dejanskega interesa. Od tožene stranke zahteva le opustitev vsake nadaljnje uporabe. Ne pove pa, kaj naj se z lokalom zgodi po sodbi. Zahtevek, kot je postavljen, je neizvršljiv. Dejansko gre za šikanozno tožbo, saj je tožniku znano, da je dejansko tožena stranka le drugačna oblika opravljanja gostinske dejavnosti K.P.. P. bi lahko vsak hip spet dejavnost prevzela kot samostojna podjetnica in bi bil zahtevek tožnika dejansko brezpredmeten. P. pa svojo obrt sedaj opravlja preko družbe K., d.o.o., ki je le formalno tožena stranka v tem postopku. Tožnik sam ne more zahtevati opustitve na celotnem lokalu, če se s tem solastnica K.P. ne strinja oziroma mora solastnici ponuditi ustrezno odmeno. Solastnica ne more trpeti škode zato, ker si je tožnik izmislil prirejeno pravdo. Sodišče prve stopnje pa je tudi bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče je zahtevku ugodilo na podlagi materialnih norm določil členov 13, 14 in 43 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tožnik pa s svojim tožbenim zahtevkom ne uveljavlja, da bi imel nepremičnino kot solastnik v soposesti. S svojim zahtevkom tudi ne varuje svoje solastnine. Tožnik svojega dela ne zahteva, da se mu izroči in da ga bo sam uporabljal. Če bi napadena sodba v resnici vzdržala in bi tožena stranka opustila uporabo poslovnega prostora, ni navedeno, komu naj ga izroči. Tožnik je samo solastnik spornega dela nepremičnine. Od te ima, ker je dogovorjena najemnina, že 10 let ogromno materialno korist. Na ta račun je lahko brez službe že od razveze s K.P., tako da ni res, da bi s to pravdo varoval svojo lastninsko pravico. Tožnik v tej pravdi zahteva opustitev uporabe, v drugih postopkih pa vztraja pri najemnini, kar je nezdružljivo. Končno pa tožnik svoje interese uveljavlja ob nepravem času. V tem mesecu je namreč končan postopek ugotovitve skupnega premoženja tožnika in K.P. in se pričakuje sodba. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Pritožba ni utemeljena. Tožnik s tožbo zahteva od tožene stranke (družbe K., d.o.o.), da opusti vsako nadaljnjo uporabo poslovnega prostora v pritličju stavbe na D. ulici v Ljubljani. Njegov zahtevek ima pravno podlago v določbi 37. člena ZTLR, ki določa, da lahko lastnik zahteva s tožbo, da mu posestnik vrne individualno določeno stvar (prvi odstavek 37. člena ZTLR). Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca (drugi odstavek 37. člena ZTLR). Toženec pa mora v svojo obrambo dokazati pravico do uporabe stvari. Ni res, kar trdi pritožba, da sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku ni izvedlo nobenih novih dokazov. Vpogledalo je vse listine, ki jih je tožnik priložil svoji pritožbi, prav tako pa je ponovno zaslišalo tožnika kot stranko. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala pravnega naslova za uporabo spornega poslovnega prostora, ki predstavlja skupno premoženje nekdanjih zakoncev tožnika in K.P. (prej J.), sedaj direktorice tožene stranke, to je gospodarske družbe K., d.o.o. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožnik s sodno poravnavo dovolil uporabo spornega poslovnega prostora samo K.P. kot fizični osebi (obrtnici). Ugotovilo je namreč, da tožnik za obstoj tožene stranke takrat še ni vedel, ni pa tudi vedel, da je K.P. direktorica K., d.o.o. S sodno poravnavo dne 30.1.1991 sta torej nekdanja zakonca začasno uredila razmerje med njima kot skupnima lastnikoma poslovnega prostora in se, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, dogovorila, da bo do pravnomočne rešitve pravdne zadeve o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju K.P. uporabljala sporni poslovni prostor izključno za svoje potrebe (kot zasebna obrtnica) proti plačilu uporabnine. Tako se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, ki zatrjuje nasprotno. Ker tožnik bivši ženi K.P. ni dal soglasja za to, da le-ta lokal uživa tudi tako, da ga prepusti v uporabo drugi osebi, tožena stranka gospodarska družba K., d.o.o. sporni poslovni prostor zaseda brez pravnega naslova. Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik sam ne more zahtevati opustitve uporabe na celotnem lokalu, če se K.P. s tem ne strinja. Po določbi 43. člena ZTLR ima namreč solastnik oziroma skupni lastnik pravico tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Ni se tudi mogoče strinjati z ugotovitvijo pritožbe, da tožnik nima nobenega pravnega in dejanskega interesa na zahtevku, kot ga je postavil, ker od tožene stranke zahteva le opustitev vsake nadaljnje uporabe. Zahtevek za opustitev vsake nadaljnje uporabe poslovnega prostora je dajatveni zahtevek, za katerega ima tožnik nedvomno pravni interes, saj z njim uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice. Zato ne držijo navedbe pritožbe, da tožnik z zahtevkom ne varuje svoje lastninske pravice. Za utemeljenost tožbenega zahtevka ni odločilnega pomena dejstvo, da tožnik v zahtevku ne zahteva, da mu tožena stranka stvar izroči. Stvar tožnika je, ali bo z zahtevkom, kot ga je postavil, dosegel ustrezno varstvo, ki si ga želi, zaradi tega pa zahtevek, kot ga je tožnik postavil (da tožena stranka opusti vsako nadaljnjo uporabo poslovnega prostora), ni neutemeljen. Ni tudi mogoče pritrditi pritožbi, da je tožbeni zahtevek, kot je postavljen, neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je v sodbi kot pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku pravilno navedlo določbi 43. člena ZTLR in četrtega odstavka 15. člena ZTLR. V razlogih sodbe se je sklicevalo tudi na določbe 13. in 14. člena ZTLR, pri čemer pa s tem ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Izrek sodbe namreč zaradi tega ne nasprotuje razlogom sodbe, kot to navaja pritožba. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).