Jedro

Najemnica je svojo neposredno posest izvajala na podlagi najemne pogodbe, ki jo je sklenila s tožnico, kar pomeni, da je bila tožnica v tem primeru posredna posestnica in s tem upravičena zahtevati posestno varstvo. Vprašanje, ali je bila najemna pogodba veljavno sklenjena, je vprašanje o pravici, kar ni predmet postopka zaradi motenja posesti v skladu z določbami ZPP. Ker je bila tožnica posredna posestnica, je bila tako upravičena zahtevati posestno varstvo, posledično pa tožba zaradi tega ni nesklepčna.

Tožbo je treba brati kot celoto. Celotna tožba izhaja iz domneve tožnice, da je motilna ravnanja izvedel zgolj toženec in nihče drug.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. I. in III.) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožnici povrniti 459,99 EUR stroškov tega pritožbenega postopka v 15 dneh, če zamudi pa od naslednjega dne tečejo tudi zakonske zamudne obresti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je gospodarska družba (d. o. o.), katere družbeniki so A. A. (zakoniti zastopnik), B. A. in C. A. (toženec in oče sodružbenikov). Družbeniki so solastniki nepremičnine parc. št. 1905/45 k. o. ..., ki je v uporabi tožnice in na kateri stoji betonarna (proizvajalca D., tip 500, za mešanje betonskih mešanic, letnik 1980, kapacitete 30 m3/h, instalirana moč 45 kW). Po navedbah tožnice spada betonarna med njena osnovna sredstva. Tožnica je betonarno dala v najem in z družbo E., d. o. o., (najemnica) sklenila najemno pogodbo z dne 20. 4. 2015 (aneks z dne 12. 5. 2016). Dne 1. 3. 2022 je bil tožničin direktor obveščen, da je neznana oseba na stebre betonarne navarila žico, ki je najemnici preprečevala dostop do betonarne. Istega dne je tožničin direktor okoli 18:00 zasačil toženca, kako je s pomočjo neznanih oseb ponovno navaril žico na stebre. V obeh primerih je bila o motilnem ravnanju obveščena policija in ob njeni prisotnosti so žico v obeh primerih odstranili. Dne 24. 3. 2022 je bil tožničin direktor obveščen, da dostop do betonarne ovirata dva nasuta kupa peska, zaradi česar na tovorno vozilo ni bilo mogoče naložiti betonske mešanice. Tožnica je o tem ponovno obvestila policijo in ko so v njeni prisotnosti želeli nasuti pesek odstraniti, je pristopil toženec in »zagrozil«, da se bo v primeru poskusa odstranitve peska ulegel pred bager in fizično preprečil odstranitev. Tožnica je vložila tožbo zaradi motenja posesti, v kateri je zatrjevala, da je toženec motil njeno posredno posest, saj zaradi motilnega ravnanja toženca dostop do betonarne, kot tudi do drugih objektov, ki se nahajajo na naslovu ..., ki jih imata v posesti tožnica in najemnica, ni več mogoč. Ker je tožnica, v skladu z X. poglavjem Obligacijskega zakonika (OZ) dolžna zagotavljati najemnici nemoteno uporabo posesti, takšno motilno ravnanje prizadene tudi njo.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo. Presodilo je, da so izpolnjeni pogoji za posestno varstvo, zavrnilo pa je zgolj tožničin restitucijski zahtevek, saj je bil v času teka postopka pesek že odstranjen. Odločilo je, da stroške postopka v celoti nosi toženec.

3. Toženec je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo (obrazloženo zoper ugodilni del - tč. I. in III.), trdi, da je nepravilen in nezakonit ter v bistvenem navaja sledeče. Tožnica ni mogla veljavno skleniti najemne pogodbe z najemnico, saj za to nima materialno pravne legitimacije. Toženec je 5/6 idealni lastnik in za takšno pogodbo ni dal soglasja. Posledično tožnica ne more biti posredni posestnik in tožba ni sklepčna, saj je ni vložila upravičena oseba, za odpravo nesklepčnosti pa ni več časa. Tožba je nesklepčna tudi zato, ker iz njene trditvene podlage izhaja zgolj to, da mu tožnica očita zvaritev žic na stebre betonarne, ne očita pa mu navoza peska, temveč zgolj preprečitev njegove odstranitve. Nasutje peska ni onemogočilo delovanja betonarne, saj je ta še vedno obratovala, zato ni pravnega oziroma ekonomskega interesa za posestno varstvo. Toženec je to dejstvo tudi zatrjeval, vendar sodišče prve stopnje ni iskalo materialne resnice in ni izvedlo posebnih dokazov v zvezi s tem, kar pomeni bistveno kršitev postopka, saj se sklepa ne da preizkusiti. Tožnici ni uspelo dokazati, da je toženec storil motilna ravnanja zvaritve žice in nasutja peska, temveč zgolj, da je odstranitvi peska nasprotoval. Sodišče je tožničinim navedbam verjelo zgolj na podlagi izjav tožničinega zakonitega zastopnika A. A., ki je navedel, da je toženca pri varitvi žice posnel in priče F. F. (zakoniti zastopnik najemnice), ki je na zaslišanju povedal, da ima veliko elektronskih sporočil toženca, v katerih je grozil, kaj vse bo naredil. Ne priča ne zakoniti zastopnik nista teh dokazov predložila, sodišče pa je svojo odločitev oprlo zgolj na njuno izpoved, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Izjave priče in zakonitega zastopnika tudi niso usklajene s trditveno podlago, zaradi česar se toženec v svojih vlogah glede tega ni imel možnosti opredeliti in bi lahko sam predlagal dokazna sredstva. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP (339/II/8 in 14), kršitev 22. čl. Ustave Republike Slovenije (URS) in čl. 6/I Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Ker je sodišče del tožbenega zahtevka zavrnilo, toženec ne bi smel sam nositi vseh stroškov postopka, temveč bi se le-ti morali deliti pravično med strankama. Ker sodišče tega ni storilo, je storilo bistveno kršitev ZPP (339/II/14, v zvezi s 366. čl. ZPP). Zato toženec predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži plačilo toženčevih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za njihovo plačilo; podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da v celoti prereka navedbe toženca v pritožbi in da se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Predlaga, da se pritožba toženca zavrne kot neutemeljena in se mu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Napačno je stališče toženca v pritožbi, da tožnica ni bila posredni posestnik. V skladu s prvim odstavkom 24. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo. V skladu z drugim odstavkom istega člena pa ima posest nad stvarjo tudi tisti, ki izvršuje neposredno posest preko drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova, kar pomeni posredna posest. V skladu s 426. čl. ZPP se v postopkih zaradi motenja posesti obravnavanje tožbe omeji zgolj na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnica v postopku uspela dokazati, da spada betonarna med njena osnovna sredstva (priloge A4, A5 in A6), kot tudi, da je tožnica z najemnico sklenila najemno pogodbo, ki sta jo podpisala direktorja (ki v skladu s 515. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) vodita posle družbe in jo zastopata) tožnice in najemnice (priloge A7 in A8). Iz tega izhaja, da je najemnica svojo neposredno posest izvajala na podlagi najemne pogodbe, ki jo je sklenila s tožnico, kar pomeni, da je bila tožnica v tem primeru posredna posestnica in s tem upravičena zahtevati posestno varstvo. Vprašanje, ali je bila najemna pogodba veljavno sklenjena, je vprašanje o pravici, kar ni predmet postopka zaradi motenja posesti v skladu z določbami ZPP. Ker je bila tožnica posredna posestnica, je bila tako upravičena zahtevati posestno varstvo, posledično pa tožba zaradi tega ni nesklepčna.

7. Tožba ni nesklepčna niti zaradi očitanega pomanjkanja trditvene podlage. Ne držijo navedbe toženca v pritožbi, da tožnica v tožbi ni zatrjevala, da je on nasul pesek, temveč zgolj, da je zvaril žici in preprečil odvoz peska. Drži sicer, da tožnica v pritožbi ni z besedami zatrjevala, da je pesek nasul toženec, vendar ima sodišče prve stopnje prav, ko pravi, da je tožbo treba brati kot celoto. Celotna tožba izhaja iz domneve tožnice, da je motilna ravnanja izvedel zgolj toženec in nihče drug. To izhaja tudi iz tožbenega zahtevka, ki ga je postavila tožnica. Motilna ravnanja, ki jih je v tožbi zatrjevala tožnica, so bila štiri: dvakrat zvaritev žice, nasutje peska in preprečitev njegovega odvoza. Tožnica je za motilna ravnanja postavitve žice in preprečitve odvoza peska jasno navedla, da jih je storil toženec. Tudi če glede navoza peska tega ni storila izrecno z besedami, pa iz vseh opisanih okoliščin to nedvoumno izhaja, in sicer najmanj kot dejanje, ki je bilo očitno v toženčevem interesu (če je nasprotoval njegovi »sanaciji« - odvozu peska).

8. Prav tako ne drži, da zaradi pomanjkanja trditvene podlage tožencu ni bila dana možnost opredelitve do navedb in predlaganje dokazov. Tožnica je dokazni predlog zaslišanja obeh strank in priče F. F. predlagala že v tožbi. Toženec je v odgovoru na tožbo zatrjeval pomanjkanje trditvene podlage in tožnica se je do teh navedb opredelila v svoji prvi pripravljalni vlogi. Toženec na to pripravljalno vlogo ni odgovoril. Na naroku 28. 9. 2022, na katerem je sodišču izvedlo zaslišanje, ne toženec ne njegov odvetnik nista bila prisotna. Sodišče prve stopnje je v skladu z 2. odst. 258. čl. ZPP prisotno stranko vseeno zaslišalo. V primeru, da stranka ne pristopi na zaslišanje, pa sodišče v skladu z 2. odst. 262. čl. ZPP samo presodi, kakšen pomen ima takšno ravnanje za stranko. Toženec je torej imel možnost se izjaviti o navedbah dejstev in dokaznih predlogih ter predlagati svoje, saj je tožničina trditvena podlaga obstajala že v tožbi, nedvomno pa je obstajala v pripravljalni vlogi, na katero je imel toženec možnost odgovoriti, a tega ni storil. Toženec je prav tako imel možnost pristopiti na narok, biti kot stranka zaslišan in podati svoj pogled na zadevo, pa tega ni storil. Toženec zato neutemeljeno očita, da se v postopku ni mogel izjaviti, saj je to možnost brez dvoma imel. 9. Ne držijo navedbe toženca v pritožbi, da je betonarna kljub motilnemu ravnanju še vedno normalno obratovala. Iz izpovedi zakonitega zastopnika in priče F. F. je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je bil z zvaritvijo žic in nasutjem peska onemogočen dostop s tovornim vozilom do tistega dela betonarne, kamor mora vozilo pripeljati, da se vanj lahko naloži namešano betonsko mešanico. Tudi iz slik (A29 do A34) to izhaja, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Stranke morajo v skladu s 7. čl. in 212. čl. ZPP same navesti vsa relevantna dejstva in predlagati dokaze. Sodišče ni zavezano z načelu materialne resnice, saj samo ne more navajati dejstev ali izvajati dokazov, ki jih niso predlagale stranke.

10. Prav tako izhaja iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zadeve, da je bil toženec tisti, ki je storil vsa očitana mu motilna ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da toženec ni zanikal, da bi izvedel motilna ravnanja. Iz izpovedi zakonitega zastopnika A. A. in priče F. F. pa po drugi strani jasno izhaja, da je motilna ravnanja storil toženec. Zakoniti zastopnik je toženca videl in ga posnel pri varitvi žice, hkrati pa je toženca 24. 3. 2022 ob poskusu odstranitve nasutega peska slišal reči, da je bil on tisti, ki je nasul pesek. Takšna izpovedba je sodišče prve stopnje utemeljeno prepričala in višje sodišče ugotavlja, da pri tem ni storilo nobenih napak. Dejstvo, da zakoniti zastopnik ni predložil posnetka, kako je zasačil toženca, ni relevantno, saj je to dejstvo opazil na podlagi lastne zaznave, zato slikovno ali video gradivo ne bi bilo nič več vredno od tega. Tudi dejstvo, da priča F. F. ni predložil sporočil toženca, za katere je trdil, da jih ima, ni relevantno. V skladu z 8. čl. ZPP sodišče presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Na podlagi tega je zato sodišče pravilno ugotovilo, da je motilna ravnanja storil toženec.

11. Iz povedanega izhaja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP, a fortiori pa tudi ne odreklo ustavnih procesnih jamstev tožencu ter tudi ni kršilo 6. čl. EKČP. 12. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje del tožničinega tožbenega zahtevka zavrnilo, je pravilno in v skladu z določbami ZPP tožencu naložilo povrnitev celotnih stroškov tožnice. V skladu s 3. odst. 154. čl. ZPP lahko sodišče presodi, da mora stranka povrniti vse stroške, če je druga stranka uspela zgolj v neznatnem delu in pri tem niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je zavrnilo restitucijski zahtevek tožnice, ker je bil nasuti pesek v času postopka že odstranjen, in sicer s strani tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja takšen neuspeh zgolj neznaten del, ki ni povzročil posebnih stroškov, saj ga je tožnica sama odstranila. Zato je te stroške upravičeno dolžan nositi toženec.

13. Iz teh razlogov je sodišče v skladu s 3. tč. 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

14. Tožnica je v pritožbenem postopku prijavila stroške v višini 375 točk po Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Ker je bil toženec s pritožbo v celoti neuspešen, tožnica pa v celoti uspešna, je v skladu z 1. odst. 154. čl. ZPP toženec dolžan tožnici povrniti vse stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku. Toženec je dolžan tožnici povrniti tudi sodno takso v skladu z Zakonom o sodnih taksah, ki znaša 180,00 EUR. Skupaj je toženec dolžan tožnici povrniti 459,99 EUR v 15 dneh, če zamudi pa od naslednjega dne tečejo tudi zakonske zamudne obresti do plačila.