17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa Odvetniška družba B. & B., d.n.o., o.p., Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 245/2004 z dne 5. 4. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1321/2003 z dne 3. 8. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelka v Postojni, št. Pd 47/2002 z dne 18. 4. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa pritožnice (tožene stranke v delovnem sporu), na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičenih izostankov z dela (6. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – ZDR90). Ugotovilo je, da za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni bilo zakonitih razlogov. Tožnik namreč v času od 26. 8. 2002 do vključno 30. 8. 2002 ni neupravičeno izostal z dela pet zaporednih delovnih dni, ker je bil v bolniškem staležu. Utemeljenost njegove začasne zadržanosti od dela sta potrdili tudi zdravniški komisiji I. in II. stopnje. Višje delovno in socialno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo njeno revizijo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Meni, da je izpodbijana odločitev arbitrarna. Zlasti graja stališče Vrhovnega sodišča, da za obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja ni pomembno, če delavec bolniški list za sporno obdobje predloži prvič šele sodišču ob vložitvi tožbe. Meni, da jo to postavlja v neenak procesni položaj. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 250/99 z dne 18. 4. 2002, s katero je bilo odločeno, da tudi v postopku pri delodajalcu velja načelo, da so za odločitev bistveni tista dejstva in dokazi, ki so bili izvedeni do konca glavne obravnave. V obravnavanem primeru pa naj bi sodišče upoštevalo prekludiran dokaz. Pritožnica se nadalje sklicuje še na sklepa Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 102/96 z dne 11. 3. 1997 in št. VIII Ips 267/99 z dne 7. 3. 2000, iz katerih izhaja, da tudi priznan bolniški stalež še ne pomeni upravičene odsotnosti z dela. Sodišču tudi očita, da je kot nepotrebno in zato očitno napačno zavrnilo dokaz z izvedencem medicinske stroke, čeprav je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-53/96 z dne 28. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 77/98 in OdlUS VII, 238) navedlo, da pristojni organi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) odločajo le o pravici do nadomestila plače iz naslova obveznega zavarovanja, o zdravstvenem stanju pa lahko odločajo le ustrezni izvedenci.

B.

3.Pritožnica sodiščem očita, da so jo postavila v neenak procesni položaj, ker so dopustila, da se v delovnem sporu izvede prekludiran dokaz. S takšnimi navedbami ne more utemeljiti očitkov o kršitvi 14. in 22. člena Ustave zaradi domnevno neenakopravnega položaja v postopku. V okviru presoje skladnosti izpodbijanih odločitev z 22. členom Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, lahko Ustavno sodišče sicer presoja, ali je bila v postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank. Vendar pa z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišč, pritožnica kršitve te pravice ni izkazala. Navedbe pritožnice, s katerimi oporeka materialnopravni presoji sodišč, lahko Ustavno sodišče preizkusi tudi z vidika, ali gre morda za očitno napačne odločitve, kar bi prav tako lahko pomenilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Stališču sodišč, da tožnikova opustitev pravočasnega obveščanja pritožnice o bolniški odsotnosti ne more vplivati na priznano bolniško zadržanost, temveč bi lahko kvečjemu predstavljalo kršitev delovne obveznosti, pa tega ni mogoče očitati.

4.Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na odločitvi Vrhovnega sodišča (zadeva št. VIII Ips 250/99 in št. VIII Ips 267/99). Takšne navedbe bi bilo v postopku z ustavno pritožbo mogoče obravnavati zgolj kot očitek o tem, da so sodišča neobrazloženo odstopila od enotne sodne prakse, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Vendar je očitek neutemeljen. Z vidika enakega obravnavanja so v tej zadevi pomembne le odločitve sodišč v primerih, ki so enaki pritožničinemu v dejanskih in pravnih okoliščinah, bistvenih za odločitev, kar pa odločbi Vrhovnega sodišča, na katere se pritožnica sklicuje, nista. V obeh odločbah se je Vrhovno sodišče namreč ukvarjalo z vprašanjem, ali je dopustno v delovnem sporu uporabiti odločbo Zavoda, ki jo Zavod izda šele po dokončnosti odločitve drugostopenjskega organa delodajalca. S tem vprašanjem se sodišča v obravnavanem primeru niso ukvarjala. Odločitev Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 102/96, na katerega se pritožnica tudi sklicuje, pa v bistvenih okoliščinah ni niti podobna pritožničinemu primeru niti ne obravnava istega pravnega vprašanja.

5.Tudi očitek pritožnice, da so sodišča arbitrarno in zato očitno napačno zavrnila izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, s čimer bi ji lahko bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, je neutemeljen. Zahteva po enakem varstvu pravic ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče prepričljivo obrazloži, zakaj dokaznemu predlogu stranke ni sledilo. Sodišče prve stopnje sicer izrecno ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza. Je pa v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da nima utemeljenega razloga za dvom v potrdila o začasni zadržanosti z dela tožnika in ugotovitve zdravniških komisij. Višje sodišče je določneje obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem medicinske stroke. Pojasnilo je, da imajo mnenja in izvidi zdravnikov oziroma zdravniških komisij naravo strokovno medicinskih ugotovitev o zdravstveni sposobnosti delavca in zato imajo dokazno vrednost. Če jih sodišče ne bi upoštevalo, bi dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Zato je presodilo, da ni bilo razlogov, da bi glede tega dodatno izvedlo dokaze. Glede na navedeno kršitev 22. člena Ustave ni izkazana.

6.Ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da so se o zdravstvenem stanju tožnika izrekli pristojni izvedenci, kar je skladno z ugotovitvijo Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-53/96 glede položaja zdravniških komisij kot izvedenskih organov, pristojnih, da dajejo strokovna izvedenska mnenja o začasni nezmožnosti zavarovancev z dela, je tudi pritožničin nadaljnji očitek, da izpodbijana odločitev nasprotuje navedeni odločbi Ustavnega sodišča in da je zato neskladna z 22. členom Ustave, očitno neutemeljen.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan