Jedro

Tožena stranka je za kršitev in storilca, glede katerega je sprožila disciplinski postopek (glede organiziranja nezakonite stavke), izvedela še pred prejemom pravnomočne sodbe, s katero je bilo v kolektivnem delovnem sporu ugotovljeno, da je stavka nezakonita. Uvedba disciplinskega postopka je zastarala, ker je potekel subjektivni, pa tudi objektivni rok. Slednji je začel teči, ko je bila stavka organizirana, ne pa, ko je tožena stranka prejela pravnomočno sodbo, da je bila stavka nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo z zneska 573,52 EUR na znesek 501,00 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je sklep tožene stranke izdan v postopku št. ... z dne 30. 9. 2011 nezakonit in ga je razveljavilo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 573,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka, od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da se je šele z vročitvijo sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. X Pdp 454/2011 dokončno seznanila s tem, da je bila nezakonita stavka, v kateri je aktivno sodeloval tudi tožnik. Šele od tega dne dalje se je tako dokončno zvedelo za storilca in kršitev. Sodba pritožbenega sodišča je bila toženi stranki vročena 8. 6. 2011 in ker sta bila tožniku pisna obdolžitev in vabilo na zagovor vročena 6. 7. 2011, je bil disciplinski postopek uveden pravočasno. Sicer pa je potrebno upoštevati, da iz 3. odstavka 181. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) izhaja, da zastaralni rok ne teče v času postopka pred delovnim sodiščem. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi do pretrganja zastaranja prišlo le v primeru, če bi pred sodiščem potekal postopek v zvezi z disciplinskim postopkom zoper tožnika. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, predvsem pa ni jasno, zakaj je sodišče potne stroške obračunalo na relaciji A. – B. – A., saj je tožnikov pooblaščenec iz C.. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka s 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tudi pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba ne konkretizira, saj ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma jih je ugotovilo zmotno. Iz pritožbenih navedb o tem, da je tožena stranka dokončno izvedela za kršitev in storilca šele z vročitvijo sodbe pritožbenega sodišča, izdane v kolektivnem delovnem sporu, je možno sklepati, da naj bi ravno to bilo tisto odločilno dejstvo, ki je zmotno ugotovljeno. Vendar pa navedeno niti ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj je uvedba disciplinskega postopka zastarala zaradi poteka objektivnega roka, kakor bo obrazloženo v nadaljevanju. Na potek objektivnega roka zastaranja uvedbe disciplinskega postopka ne vpliva, kdaj je delodajalec izvedel za kršitev in storilca, temveč je potek tega roka odvisen izključno od tega, kdaj je bila kršitev storjena.

Sicer pa tudi ni res, da bi tožena stranka šele z vročitvijo sodbe pritožbenega sodišča izvedela za kršitev in storilca. Z vročitvijo te sodbe je dejansko izvedela le-to, da tudi pritožbeno sodišče pri toženi stranki izvedeno stavko šteje za nezakonito. Sicer pa je tožena stranka kolektivni delovni spor sprožila ravno zaradi tega, ker je štela, da je sindikat med stavko ravnal nezakonito. Nezakonita dejanja pa je v imenu sindikata opravljal ravno tožnik kot predsednik sindikata. Navedeno pomeni, da je tožena stranka za kršitev in storilca vedela že prej. Predlog za ugotovitev nezakonitosti stavke je tožena stranka vložila 7. 12. 2010, torej pred potekom enega meseca od končanja stavke.

Zmotno je pritožbeno stališče, da uvedba disciplinskega postopka ni zastarala, ker je tožena stranka za kršitev in storilca izvedela šele z vročitvijo sodbe pritožbenega sodišča X Pdp 454/2011, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje o nezakonitosti stavke, ki jo je pri toženi stranki organiziral sindikat podjetja D. d.o.o.. Celo v primeru, če bi bilo navedeno res, ostaja dejstvo, da 1. odstavek 181. člena ZDR ne določa le subjektivnega roka enega meseca za uvedbo disciplinskega postopka od dneva, ko se izve za kršitev in storilca, temveč tudi objektivni rok treh mesecev od dneva, ko je bila storjena kršitev. Oba roka je potrebno upoštevati kumulativno. Objektivni trimesečni rok nikakor ni mogel začeti teči šele z vročitvijo pravnomočne sodne odločbe iz kolektivnega delovnega spora o zakonitosti stavke, temveč je začel teči takrat, ko je tožnik sodeloval v nezakoniti stavki in zakonitemu zastopniku tožene stranke preprečeval vstop v poslovne prostore ter opravljanje dela v času trajanja stavke od 12. 11. 2010 do 16. 11. 2010. Navedeno pomeni, da je objektivni rok za uvedbo disciplinskega postopka začel teči najkasneje 16. 11. 2010. Tožena stranka bi tako disciplinski postopek zoper tožnika morala uvesti najkasneje do 16. 2. 2011, česar pa ni storila, saj je pisno obdolžitev in vabilo na zagovor sestavila šele 6. 7. 2011. Pritožba se povsem zgrešeno sklicuje na določbo 3. odstavka 181. člena ZDR o tem, da zastaralni rok ne teče v času postopka pred delovnim sodiščem. Ta določba se namreč nanaša na tek zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, ki pa v konkretnem primeru niti ni bil prekoračen, saj je bil disciplinski sklep izdan še preden so minili trije meseci od uvedbe postopka, to je od vročitve obdolžitve tožniku. Razen tega se določba o tem, da zastaralni rok ne teče v času postopka pred delovnim sodiščem, lahko nanaša le na sodni postopek v zvezi z disciplinsko kršitvijo, torej na postopek, v katerem je kot stranka udeležen delavec, zoper katerega je uveden tudi disciplinski postopek, ne pa na postopke, ki potekajo med drugimi strankami, v konkretnem primeru na postopek med toženo stranko kot predlagateljem in sindikatom kot udeležencem kolektivnega delovnega spora.

Pač pa se tožena stranka utemeljeno pritožuje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku v okviru stroškov postopka prizna tudi prevozne stroške njegovega pooblaščenca. Pri tem ni bistveno, da se je sodišče prve stopnje očitno zmotilo, ko je prevozne stroške priznalo za prevoz iz A., kjer ima sedež pooblaščenec tožene stranke in ne iz C., kjer ima odvetniško pisarno tožnikov pooblaščenec. Odnos med pooblaščencem in stranko temelji na medsebojnem zaupanju, zato ima tožnik prav gotovo pravico, da angažira odvetnika tudi izven območja sedeža sodišča, ki obravnava njegov spor, vendar pa nasprotna stranka ni dolžna povrniti višjih stroškov, ki zaradi tega nastanejo. V skladu z 1. odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ob upoštevanju te določbe je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, da je dosojene stroške znižalo za znesek priznanih prevoznih stroškov v višini 72,52 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, pa še to v neznatnem delu, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.