Jedro

Prepričljivi so razlog izpodbijane sodbe iz katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana vzročna zveza med protipredpisno vožnjo obdolženca in nastalo prometno nesrečo. Opirajoč se na vse izvedene dokaze (zagovor obdolženca, izpovedbi prič ter izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec (ki je vozil kmetijski traktor s priklopnikom) z zavijanjem z glavne ceste levo na stransko cesto povzročil kritično situacijo, ker je s tem zaprl pot nasproti vozečemu vozilu, v posledici česar je prišlo do trčenja, v katerem je sopotnik v osebnem avtomobilu dobil hudo telesno poškodbo.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega B.Š. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in na 40.000 (štiridesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 5. točke člena 92/II ZKP (stroške prič in izdelave izvedenskega mnenja), v plačilo pa mu je naložilo povprečnino.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog iz 3. točke 370. člena ZKP) pritožil obdolženčev zagovornik ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti; podrejeno pa tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka svetnica iz Ljubljane NN je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ugotovilo pravilno in popolno, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Prepričljivi so razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana vzročna zveza med protipredpisno vožnjo obdolženca (kršitev člena 50/II ZTVCP) in nastalo prometno nesrečo. Opirajoč se na vse izvedene dokaze (zagovor obdolženca, izpovedbi prič E.B. in B. K. ter izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec (ki je vozil kmetijski traktor s priklopnikom) z zavijanjem z glavne ceste levo na stransko cesto povzročil kritično situacijo, ker je s tem zaprl pot nasproti vozečemu vozilu, v posledici česar je prišlo do trčenja, v katerem je sopotnik v osebnem avtomobilu dobil hudo telesno poškodbo. Zagovoru obdolženca, da v trenutku njegovega zavijanja v levo, osebnega vozila še ni bilo v njegovem vidnem polju (ker, da je bil še za ovinkom) in da je vzrok za prometno nesrečo v prehitri vožnji nasproti vozečega voznika osebnega vozila, sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo slediti. Tak zagovor je izpodbit ne le z izpovedbama zaslišanih prič, temveč tudi z izvedenskim mnenjem izvedenca prometne stroke o dinamičnem poteku prometne nesreče, v katerem je izvedenec izključil, da bi osebno vozilo ne bilo v vidnem polju obdolženca, ko je le ta pričel zavijati v levo. Ni sicer dvoma, da je voznik osebnega vozila vozil z višjo hitrostjo od dovoljene, s čimer je kršil cestnoprometne predpise. Vendar pa je sodišče prve stopnje, opirajoč se na izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke, pravilno zaključilo, da ta okoliščina ni pretrgala vzročne zveze med ravnanjem obdolženca in nastalo prometno nesrečo. Ker je voznik osebnega vozila (s hitrostjo, ki je bila sicer višja od dovoljene) vozilo vozil po svojem voznem pasu naravnost, pri tem pa mu je obdolženec z zavijanjem v levo s traktorjem zaprl pot in s tem povzročil kritično situacijo, so neutemeljene navedbe v pritožbi, da v kolikor bi voznik osebnega vozila vozil s hitrostjo, ki je bila dovoljena, do trčenja sploh ne bi prišlo, ker da bi v tem primeru obdolženec s traktorjem že končal zavijanje in vozišče glavne ceste zapustil. Zagovornik obdolženca v pritožbi navaja le tiste dele izvedenskega mnenja, ki bi šli obdolžencu v korist, medtem ko je sodišče prve stopnje vse dokaze ocenilo s potrebno kritičnostjo in za svojo odločitev navedlo tudi prepričljive razloge ter tako pritožba, zgolj s ponavljanjem zagovora obdolženca, dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi tudi dovolj jasno in razumljivo obrazložena, ne more omajati.

Skladno z določbo 386. člena ZKP, ker je bila podana pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja le v korist obdolženca, je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji.

Utemeljeno je sodišče prve stopnje obdolžencu, ki še ni bil kaznovan, izreklo pogojno obsodbo. Pri določitvi kazni in trajanju preizkusne dobe pa poleg teže dejanja in stopnje obdolženčeve krivde, dovolj upoštevalo tudi obdolženčevo kaznovanost pred sodnikom za prekrške.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP.