Jedro

Tožnik je z veljavnim prometnim dovoljenjem ter s kupno pogodbo izkazal za verjetno svojo terjatev do toženca (izročitev avtomobila). Prav tako je izkazal za verjetno, da ima toženec namen avtomobil prodati, da torej obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pogoji za začasno odredbo (hramba avtomobila) so zato podani.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Domžalah o začasni odredbi, opr. št. P 349/93 z dne 16.8.1993. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da so razlogi za začasno odredbo še vedno podani. Toženec pa v ugovoru tudi ne navaja nič takega, kar bi zahtevalo drugačno odločitev. Začasna odredba se nanaša na prepoved uporabe v tej pravdi spornega avtomobila in na hrambo le-tega.

Zoper sklep se pritožuje toženec in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik dne 10.4.1993 samovoljno zapustil podjetje V. d.o.o., ki sta ga pravdni stranki skupaj ustanovili. Ob tej priliki je neupravičeno odpeljal motorna vozila Golf, Suzuki in Girela. Lastnik spornega vozila Suzuki je V. d.o.o. Vozilo je pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 15.10.1990 in je kot osnovno sredstvo vpisano v knjigo osnovnih sredstev podjetja ter je redno registrirano. V. d.o.o je sporno vozilo odvzela tožniku (dovoljena samopomoč) in ga je podjetje še naprej uporabljalo. Ker je podjetje zaradi škodnega ravnanja tožnika prišlo v finančne težave, je sporno motorno vozilo na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 17.6.1993 prodalo podjetju A. Vozilo je bilo že pred vložitvijo tožbe predano v posest kupcu. Nadalje pritožnik navaja, da je tožnik pridobil prometno dovoljenje z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin, tako, da je ponaredil kupoprodajno pogodbo, ki jo je sam podpisal kot kupec in prodajalec. Zaradi kaznivega dejanja goljufije je zoper tožnika vložena kazenska ovadba. Zgrešena je pasivna legitimacija, saj toženec ni niti lastnik niti posestnik spornega avtomobila, temveč je to V. d.o.o. Pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani, zato je potrebno izpodbijani sklep spremeniti ali razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Ko je sodišče izdalo sklep o začasni odredbi in ko je odločalo o ugovoru zoper ta sklep, so bili pogoji za izdajo začasne odredbe podani. Po določbi 267. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) lahko izda sodišče začasno odredbo, če izkaže upnik (v tem primeru tožnik) za verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik je z veljavnim prometnim dovoljenjem ter s kupoprodajno pogodbo verjetno izkazal, da terjatev do toženca obstoji. Prav tako je verjetno izkazal, da ima toženec avto v posesti ter da ga je nameraval prodati. Po izjavi toženca naj bi ga celo že prodal ter ga tudi izročil v posest novemu kupcu. Glede na pritožbene navedbe je za upravičenost začasne odredbe pomembno to, ali ima toženec vozilo še v posesti. Po 37. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) namreč lahko tožnik s tožbo zahteva vrnitev stvari od posestnika. Na naroku dne 9.11.1993 je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je predmetno vozilo v posesti toženca.

Pritožba sicer res navaja, da je bilo vozilo prodano in že pred vložitvijo tožbe (11.8.1993) predano v posest kupcu. Vendar pa istočasno zatrjuje, da je "lastnik oziroma posestnik" spornega vozila V. d.o.o. Tako je že na podlagi samih pritožbenih navedb moč sklepati, da je posestnik spornega vozila toženec in kot že rečeno, je bilo to dejstvo med strankama ugotovljeno kot nesporno (l. 20 spisa).

Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je odločitev sodišče prve stopnje pravilna. Formalni pogoji za izdajo začasne odredbe pa so še vedno podani. Ostala sporna dejstva, na katera se sklicuje pritožba, se v postopku za izdajo začasne odredbe ne obravnavajo. O tem bo odločeno v pravdnem oziroma v drugih ustreznih postopkih. Po obrazloženem je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. (380. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 14. členom ZIP). Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev potopka, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti.

Določbe ZTLR, ZIP in ZPP so bile uporabljene na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).