Jedro

Sodišče druge stopnje poudarja, da s posebnimi procesnimi določbami ni predpisano zgolj drugačno postopanje, kadar sodišče obravnava mladoletne storilce kaznivih dejanj, temveč so tudi nameni kaznovanja mladoletnikov, ki jih vsebuje določba 73. člena KZ, bistveno drugačni od splošnega namena kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj.

Mladoletnik je sicer že dopolnil devetnajst let, vendar po mnenju sodišča druge stopnje njegova mladost predstavlja specifično starostno obdobje, ko se človek v osebnostnem smislu še vedno razvija in s pridobivanjem življenjskih izkušenj gradi vrednosti sistem, zaradi česar potrebuje za pravilen razvoj in razvijanje osebne odgovornosti ustrezno usmerjanje, nadzor in pomoč.

V obravnavanem postopku je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji, ko je dopolnil sedemnajst let, torej kot starejši mladoletnik, vendar se je kazenski postopek zoper njega vodil in zaključil, ko je postal polnoleten, kar pomeni, da v dani procesni situaciji polnoletniku ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa ukora v skladu z določbo 76. člena KZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep o izrečenem vzgojnem ukrepu.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom mladoletnemu, sedaj polnoletnemu A. A. (v nadaljevanju mladoletnik) izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva z navodilom, da opravi 80 ur v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti v roku štirih mesecev od pravnomočnosti odločbe dalje (točka I izpodbijanega sklepa). Odločilo je tudi, da v skladu s prvim odstavkom 484. člena ZKP stroški kazenskega postopka ter stroški in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun (točka II izpodbijanega sklepa) ter iz razloga po 3. točki prvega odstavka 181. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper mladoletnika v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1, ker so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon (točka III izpodbijanega sklepa). V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki mladoletnika proračun (točka IV izpodbijanega sklepa).

2. Zoper sklep so mladoletnikovi zagovorniki vložili pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov po ZKP" s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek ustavi iz razloga smotrnosti. Če bi se višje sodišče kljub pritožbenim navedbam odločilo za izrek ukrepa, so predlagali, da sodišče mladoletniku izreče ukor.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnih podatkov in izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi napravilo pravilne in natančne dokazne zaključke, za katere je navedlo razumljive razloge, ki s stopnjo prepričanja kažejo na to, da je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem in tretjem odstavku 299. člena KZ-1 in jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialni zakon, ni kršilo določb kazenskega postopka in je mladoletnemu A. A. utemeljeno izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva z navodilom, da opravi delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti.

5. Pritožniki navajajo, da je mladoletnik očitani kaznivi dejanji delno priznal, kar po njihovem prepričanju dokazuje verodostojnost njegovih izjav, saj bi lahko dejanji v celoti zanikal, vendar ju ni. V obravnavanem primeru "gre v glavnem za besedo policistov proti besedi mladoletnika", zato bi moralo sodišče upoštevati načelo, da v dvomu odloči v korist mladoletnika. Nadalje navajajo, da na podlagi poškodbenega lista, iz katerega izhaja, da je policist B. B. utrpel rano na stegnu, ni mogoče z gotovostjo vedeti, kako in kdaj naj bi poškodba nastala, kar enako velja glede fotografsko dokumentiranih posledic domnevnega ugriza.

6. Sodišče prve stopnje očitke tožilstva ni presojalo zgolj na podlagi izpovedb policistov B. B. in C. C., temveč je dokazno oceno pravilno gradilo tudi na podlagi izpovedb D. D., E. E., F. F. in G. G. (glede dejanja z dne 25. 4. 2022) ter H. H. ter I. I. (glede dejanja z dne 26. 1. 2022) in listinske dokumentacije. V točkah 5 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa je izčrpno povzelo izpovedbe oškodovanega policista B. B. ter prič C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. in na podlagi njihovih izpovedb, ki jih je ocenilo kot skladne in verodostojne ter potrjene s fotografijo ugriza in poškodbenim listom, prepričljivo zaključilo, da je mladoletnik storil očitano kaznivo dejanje po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 .

7. Zaključki prvostopenjskega sodišča glede ravnanja mladoletnika med nudenjem spremstva policistov B. B. in C. C. veterinarjema F. F. in G. G. pri odvzemu dveh psov v romskem naselju, so povsem pravilni. Iz izpovedb obeh policistov namreč izhaja, da se je mladoletnik vmešal v postopek in hotel sneti psa z zanke, ob tem je odrinil veterinarja G. G., zaradi česar je policist B. B. pristopil do mladoletnika in mu ukazal, naj se umakne in preneha s kršitvijo, sicer bodo zoper njega uporabljena prisilna sredstva. Po opozorilu ga je mladoletnik z iztegnjenima rokama odrinil stran od sebe, zaradi česar je poskušal C. C. preprečiti nadaljnja ravnanja in obvladati mladoletnika, vendar je bil neuspešen, v tistem je B. B. uporabil zoper mladoletnika prisilna sredstva, in sicer ga je prijel za vrat in ga podrl na tla. Med postopkom se je mladoletnik aktivno upiral in policista B. B. ugriznil v zadnjo desno stegensko mišico. Oba policista sta zanikala, da bi bila v dogodku nasilna do mladoletnika oziroma da bi uporabila "pendrek", kot je mladoletnik zatrjeval v svojem zagovoru. Iz izpovedbe policista C. C. izhaja, da je videl, kako je mladoletnik ugriznil B. B. oziroma da ga mladoletnik ni le ugriznil, temveč ga je tudi ves čas držal, ko sta bila na tleh in da je ugriz videl, saj mu je policist B. B. pokazal poškodbo, in sicer so se mu poznali na nogi odtisi zob.

8. Da je policist utrpel rano na stegnu potrjujejo tudi v spis vložene fotografije in obrazec o poškodbi B. B. Tudi priča E. E. je potrdil, da se je po dogodku, v katerega je bilo vpletenih več Romov, policist B. B. držal za nogo in rekel, da ga je nekdo ugriznil v nogo. Po vsem navedenem in upoštevaje diagnosticirano poškodbo iz poškodbenega lista, ki je bil sestavljen na podlagi pregleda B. B. v zdravstveni ustanovi na oddelku za travmatologijo istega dne, kot se je zgodilo obravnavano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je mladoletnik policista B. B. ugriznil v desno stegensko mišico, zato pritožniki s skopimi pritožbenimi navedbami in očitki, da prvostopenjsko sodišče zmotno ni sledilo mladoletnikovemu zagovoru, ne morejo uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč njegov zagovor natančno povzelo v točki 4 in se v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa do navedenega dokaznega vira tudi natančno in kritično opredelilo. Prepričljivo je navedlo, da mladoletnik svoje ravnanje v obravnavanem dogodku sicer priznava, vendar v bistveno manjšem obsegu, kot se je dejansko zgodil. Pritožniki v pritožbi niti ne navajajo, zakaj ni moč slediti izpovedbam policistov, zato sodišče druge stopnje na skope pritožbene očitke, ki se smiselno nanašajo zgolj na kaznivo dejanje z dne 25. 4. 2022, ne more obrazloženo odgovoriti.

9. Pritožniki se z izpostavljanjem mladoletnikovih osebnih okoliščin, da je sedaj urejena oseba, ker ima že svoje bivališče, sam skrbi za živali, ima opravljen vozniški izpit ter triletno hči, s katero ima redne stike, da je ravnanja v delu, ki jih je priznal, tudi obžaloval ter pojasnil, da kaj takšnega ne bo več ponovil in opozarjanjem na časovni odmik dobrih dveh let od storitve kaznivega dejanja ter dejstvo, da mladoletnik ni storil novih kaznivih dejanj, zavzemajo za ustavitev postopka iz razloga smotrnosti.

10. Pogoji za ustavitev kazenskega postopka proti mladoletniku so navedeni v določbi drugega odstavka 483. člena ZKP. Sodišče s sklepom ustavi postopek med drugim, kadar spozna, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči niti kazni niti vzgojnega ukrepa, čeprav presodi, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje in je zanj kazensko odgovoren. Sodišče druge stopnje poudarja, da s posebnimi procesnimi določbami1 ni predpisano zgolj drugačno postopanje, kadar sodišče obravnava mladoletne storilce kaznivih dejanj, temveč so tudi nameni kaznovanja mladoletnikov, ki jih vsebuje določba 73. člena KZ, bistveno drugačni od splošnega namena kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj.2 Temeljni namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike, ki ga sodišče dosledno zasleduje v postopku proti mladoletniku, ob upoštevanju njegovih potreb in koristi, je vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj mladoletnika.

11. Pritožbeno naštevanje mladoletnikovih osebnih okoliščin, da je sedaj urejena oseba, ker ima svoje bivališče, sam skrbi za živali, ima opravljen vozniški izpit ter triletno hči, s katero ima redne stike, ne more vnesti dvoma v pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je v konkretnem primeru za zagotovitev pravilnega razvoja mladoletnika, ki ima težave zlasti v razmerju do avtoritet, smotrnejši izrek vzgojnega ukrepa in ne ustavitev postopka, za kar se neutemeljeno zavzemajo pritožniki.

12. Po presoji vseh relevantnih okoliščin tudi drugostopenjsko sodišče nima nobenih pomislekov v potrebnost in primernost mladoletniku izrečenega vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva ter navodila. Sodišče izreče v skladu z določbo 78. člena KZ navedeni vzgojni ukrep mladoletniku, ki potrebuje, poleg usmerjanja družine, tudi stalno strokovno nadzorstvo svetovalca. Sodišče prve stopnje je pri izbiri vzgojnega ukrepa utemeljeno upoštevalo, da je mladoletnik storil dve kaznivi dejanji z elementi nasilja ter ravnalo v skladu z določbo 75. člena KZ in izreklo ukrep, s katerim bo najbolje dosežen namen vzgojnih ukrepov, kar je primerno obrazložilo v točki 15 izpodbijanega sklepa. Mladoletnik je sicer že dopolnil devetnajst let, vendar po mnenju sodišča druge stopnje njegova mladost predstavlja specifično starostno obdobje, ko se človek v osebnostnem smislu še vedno razvija in s pridobivanjem življenjskih izkušenj gradi vrednosti sistem, zaradi česar potrebuje za pravilen razvoj in razvijanje osebne odgovornosti ustrezno usmerjanje, nadzor in pomoč.

13. Strokovni svetovalec pristojnega centra za socialno delo bo ob izrečenem vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva stalno nadzoroval mladoletnika in ga usmerjal k družbeno sprejemljivemu življenju ter ga spodbujal k ravnanjem, ki mu bodo v korist, hkrati pa skrbel, za njegovo zaposlitev, izločitev iz okolja, ki nanj škodljivo vpliva, za potrebno zdravljenje in ureditev razmer, v katerih živi. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tudi navodilo, da mora mladoletnik opraviti delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalnih skupnosti (6. točka drugega odstavka 77. člena KZ), ki ga sodišče lahko določi polnoletniku, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik ob ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezno, saj je mladoletnik zdrav in delazmožen. Z opravo dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalnih skupnosti se namreč mladoletnikom želi prikazati primernejše, koristnejše in odgovornejše načine preživljanja njihovega časa. V obravnavanem primeru se tudi pričakuje, da bo mladoletnik spoznal, da je kot polnoletnik dolžan skrbeti zase in za svojega otroka s finančnimi sredstvi, ki jih bo moral zaslužiti z lastnim in ustreznim delom.

14. Pritožniki se podrejeno zavzemajo za izrek najmilejšega vzgojnega ukrepa, to je ukora, saj menijo, da bi bil že z grajo dosežen namen vzgojnih ukrepov.

15. V skladu z določbo drugega odstavka 93. člena KZ se sme polnoletniku izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena KZ denarno kazen, ob pogojih iz 89. člena KZ pa tudi mladoletniški zapor. Navedeno pomeni, da sme sodišče polnoletniku, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, izreči vse kazenske sankcije, ki jih kazenski zakonik predpisuje za starejše mladoletnike, razen dveh usmerjevalnih vzgojni ukrepov, in sicer ukora in navodil. 16. V obravnavanem postopku je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji, ko je dopolnil sedemnajst let, torej kot starejši mladoletnik, vendar se je kazenski postopek zoper njega vodil in zaključil, ko je postal polnoleten, kar pomeni, da v dani procesni situaciji polnoletniku ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa ukora v skladu z določbo 76. člena KZ, zato je pritožbeni predlog za izrek najmilejšega vzgojnega ukrepa, že iz navedenega razloga neutemeljen.

17. Pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo mladoletnikovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izrečenem vzgojnem ukrepu (391. člena v zvezi s 451. členom ZKP).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 484. člena ZKP.

1 Glej XXVII. poglavje ZKP z naslovom "Postopek proti mladoletnikom". 2 Glej določbo 45. a člena KZ-1.