Jedro

Nezadostno obrazložitev oziroma celo neobrazložitev pritožba očita glede zaključka sodišča, da ni mogoča fizična delitev. Kot navaja pritožba sama, je obseg obrazložitve oziroma obveznost sodišča, da navede natančne razloge za svojo odločitev, tudi skladno z judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da obsega skupno premoženje nepravdnih strank nepremičnina ID znak parcela 1, last predlagateljice A. A. do 1/2 in nasprotnega udeleženca B. B. do 1/2 celote (točka I), odločilo da se premoženje nepravdnih strank razdruži tako, da se ta nepremičnina proda, med udeleženca pa se glede na višino solastnih deležev razdeli čista kupnina po odbitku stroškov postopka (točka II), ugotovilo vrednost v razdružitev predlagane nepremičnine v znesku 250.000,00 EUR (točka III) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo nasprotni udeleženec z očitkom kršitev določb nepravdnega in pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic. Izpodbijani sklep je nezadostno oziroma neobrazložen v v delu, kjer sodišče navede zakaj ni mogoč primarni način delitve, to je fizična delitev. Takšna obrazložitev ne zadosti standardu obrazloženosti sodne odločbe, še toliko manj z vidika, da gre v bistvu za eno najpomembnejših vprašanj tega postopka. Sodišče se ni opredelilo do pripomb nepravdnih strank na mnenje izvedenca gradbene stroke. Sodišče ni ugotovilo, ali so podane predpostavke za civilno delitev v skladu s četrtim odstavkom 70. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ni ugotovilo, ali bi pri fizični delitvi prišlo do znatnega zmanjšanja vrednosti stvari, ampak zgolj da fizična delitev na dve funkcionalni enoti, ki bi po vrednosti ustrezali solastniškim deležem, ni možna. Še pred civilno in fizično delitvijo bi si sodišče moralo tudi v okviru materialnega procesnega vodstva prizadevati, da se doseže sporazumni način delitve. V nadaljevanju povzema stališča ustavnih določb v zvezi s pravico iz 22. člena za utemeljitev, da je obrazložitev sodne odločbe samostojna in avtohtona prvina pravice do poštenega sojenja. Nadalje pritožba očita napačno ugotovitev dejanskega stanja glede dejstva, kaj spada v skupno premoženje nepravdnih strank. Nasprotni udeleženec je že v odgovoru na predlog in tudi kasneje jasno navedel, da v skupno premoženje spada tudi pasiva, to so najeti krediti. Navedel je tudi, da sta v zvezi z najetimi krediti sprožena dva pravdna postopka pred Okrožnim sodiščem v Kopru in pred Okrožnim sodiščem v Sežani. Odločitev o celotnem skupnem premoženju tako o aktivi kot o pasivi je pomembno tudi z vidika presoje predlogov, ki sta jih nepravdni stranki podala druga drugi z vidika izplačila in prevzema celotne nepremičnine s strani ene od strank postopka. Sodišče ni obrazložilo zakaj ni prišlo do sklenitve dogovora v smislu izplačila vrednosti nepremičnine.

3. Predlagateljica je v odgovoru na pritožbo zavrnila pritožbene očitke ter se zavzemala za potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za pravico dveh bivših zakoncev, ki se ne zmoreta dogovoriti za način delitve nepremičnine, ki v naravi predstavlja enostanovanjsko družinsko hišo, ki bi ustrezal obema in ki bi ga zmogla tudi dejansko realizirati. V takšnem primeru ni mogoče dati prednosti niti enemu niti drugemu udeležencu postopka, temveč je treba upoštevati položaj in koristi obeh. Za takšen primer pa SPZ predvideva kompromisno rešitev, to je civilno delitev kot ultima ratio (skrajno sredstvo oziroma zadnjo možnost).

6. Pregled zadeve pokaže, da zatrjevani absolutni bistveni kršitvi postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), nista podani. Izpodbijani sklep ima še zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki v celoti omogočajo pritožbeni preizkus. Prav tako ti razlogi omogočajo udeležencem preizkus razumnosti sprejete odločitve, torej omogočajo vložitev pravnega sredstva, kar je nasprotni udeleženec tudi realiziral z vložitvijo pritožbe, ki jo pojasnjuje z obsežnimi pritožbenimi razlogi. Nezadostno obrazložitev oziroma celo neobrazložitev pritožba očita glede zaključka sodišča, da ni mogoča fizična delitev. Kot navaja pritožba sama, je obseg obrazložitve oziroma obveznost sodišča, da navede natančne razloge za svojo odločitev, tudi skladno z judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera. V obravnavanem primeru je izvedenec gradbene stroke v izvedeniškem mnenju z dne 25.5.2018 odgovoril na vprašanje sodišča ali je možna delitev na več samostojnih funkcionalnih enot. Odgovoril je, da fizična delitev na dve funkcionalni enoti, ki bi po vrednosti ustrezali solastniškim deležem, ni mogoča, ker gre v naravi za klasično enostanovanjsko družinsko hišo, z dnevnimi in tehničnimi prostori v pritličju in s spalnimi v mansardi. Ta zaključek izvedenca nobena od pravdnih strank ni grajala. Nasprotni udeleženec je imel na to izvedeniško mnenje določene očitke, na katere je izvedenec v dopolnitvi izvedeniškega mnenja odgovoril. Glede zaključka izvedenca o nemožnosti fizične delitve, pa v postopku ni bilo več dvoma. Izvedeniško mnenje in odgovora obeh nepravdnih strank nanj, zato ne pritrjujejo pritožbenim očitkom, da obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 5 obrazložitve ne zadosti standardu obrazloženosti sodne odločbe. Tudi ni mogoče pritrditi, da gre pri tem vprašanju za eno najpomembnejših vprašanj tega postopka. Kot tudi ne, da se sodišče ni opredelilo do pripomb nepravdnih strank na mnenje izvedenca gradbene stroke. Kot že poudarjeno, pripomb nasprotnega udeleženca na ugotovitev izvedenca, da fizična delitev ni mogoča, ni bilo, zato sodišče nanje ni moglo in ni potrebovalo odgovarjati. Tudi očitek, da sodišče ni ugotovilo, ali bi pri fizični delitvi stvari prišlo do znatnega zmanjšanja vrednosti stvari, ni utemeljen. Ob negrajanem zaključku izvedenca, da delitev v naravi ni mogoča, ker gre za tipično enostanovanjsko družinsko hišo, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali bi pri fizični delitvi prišlo do znatnega zmanjšanja vrednosti stvari. Iz mnenja namreč ne izhaja, da bi bila fizična delitev sploh mogoča. Sicer pa je splošno znano, da je predelava iz eno stanovanjske v več stanovanjsko hišo vezana na znatne stroške, že zaradi sprememb vodov vseh potrebnih napeljav. Takšni posegi so možni le ob soglasju obeh solastnikov, pri čemer je v zadevi pomembno, da nobeden od udeležencev predloga v tej smeri ni podal. 7. V obravnavanem postopku, ki se je pričel na predlog predlagateljice leta 2017, sta oba udeleženca podala številne predloge za delitev solastne enostanovanjske hiše, ki pa so bili vsi v smeri, da nepremičnino prevzame eden od udeležencev, ki drugemu izplača vrednost 1/2 solastniškega deleža. Do sporazumne rešitve ni prišlo predvsem zaradi različnih mnenj oziroma zahtev vsakega od udeležencev glede na znesek, ki bi ga bil pripravljen izplačati drugemu oziroma, ki bi ga bil pripravljen sprejeti, v zameno pa prepustiti svoj solastniški delež. Predloga v smeri, da se nepremičnina razdeli v naravi, v pet let trajajočem postopku delitve ni bilo, kar pa je tudi logično glede na sprejeto mnenje izvedenca, da takšna delitev ni možna. Bili pa so predlogi, tako predlagateljice kot tudi nasprotnega udeleženca, da se nepremičnina proda, o čemer sta se prvič dogovorila celo s sodno poravnavo v postopku opr.št. I K 60786/2013, nato sta poskušala prodajo realizirati preko nepremičninskih posrednikov, a tudi do te realizacije ni prišlo.

8. Drži pritožbena navedba nasprotnega udeleženca, da je v več vlogah navajal, da je potrebno pri prodaji upoštevati, da sta nepravdni stranki najeli posojilo za namen nepremičnine, ter da se mora plačani in še neporavnani znesek kredita pri razdelitvi kupnine ustrezno upoštevati. V pritožbi v zvezi s krediti očita, da bi sodišče moralo upoštevati, da spada v skupno premoženje nepravdnih strank tudi "pasiva", to so najeti krediti. Nadalje je navedel, da sta v zvezi z najetimi krediti sprožena dva pravdna postopka, in sicer pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod P 41/2020 zaradi plačila 21.680,14 EUR in pred Okrajnim sodiščem v Sežani pod P 1/2021 zaradi plačila 13.108,22 EUR.

9. Iz navedb obeh udeležencev glede najetja kreditov in zneskov, ki sta jih že poplačala oziroma glede deleža še neplačanega kredita izhaja, gre za spor o obligacijskih zahtevkih, ki ne vplivajo na nepravdni postopek delitve nepremičnine, kot tudi, da so pravdni postopki z zahtevki na plačilo, že sproženi. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da je sklep nezakonit tudi zaradi neupoštevanja zneskov kreditov, ki sta jih udeleženca najemala.

10. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo ob upoštevanju določbe 70. člena SPZ, saj je na podlagi vloženega predloga za delitev najprej ugotavljalo, ali je možna fizična delitev. Citirano določilo res določa vrstni red za delitev, udeleženci pa se lahko o načinu delitve dogovorijo le v primeru, če o tem dosežejo sporazum. Predlogi obeh udeležencev, da enemu pripade nepremičnina ob izplačilu drugega solastnika, se v petih letih niso realizirali, zato je odločitev sodišča o načinu delitve tako, da se nepremičnina proda, med udeleženca pa razdeli čista kupnina glede na višino solastnih deležev ter, da znaša vrednost solastne nepremičnine 250.000,00 EUR (ta vrednost ocenjena in valorizirana z izvedencem gradbene stroke ni bila sporna), pravilna.

11. Kot izhaja iz določb Stvarno pravnega zakonika, ZNP-1 ter Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) se bo po pravnomočnosti tega sklepa postopek nadaljeval bodisi po določbah drugega oddelka ZNP-1, ki določajo postopek za prodajo solastne stvari v primeru predloga obeh udeležencev, bodisi po določbah ZIZ, v primeru, da ne bo soglasnega predloga obeh.

12. Glede na obrazloženo, in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev pravil pravdnega postopka v povezavi z določbo 42. člena ZNP-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep (določba 353. člena ZPP).

13. Ker nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi pritožbe, nosita udeleženca sama svoje stroške pritožbenega postopka (določba 154., 155. in 165. člena ZPP).