Jedro

V obravnavanem primeru je do sporazumnega prenehanja prodajnih pogodb prišlo, ker kupec ni imel denarnih sredstev za plačilo celotne dogovorjene kupnine. Gre torej za subjektivno nemožnost izpolnitve obveznosti, ki ni zajeta v drugem odstavku 16. člena ZDPN-2. To pomeni, da tožnica na tej pravni podlagi ni upravičena do vračila plačanega davka.

Izrek

I.Tožba se zavrne

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.V zadevi so sporni pogoji, pod katerimi davčni organ zavezancu vrne plačan davek na promet nepremičnin. Predmet presoje tega upravnega spora je odločba Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ), s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za vračilo davka na promet nepremičnin, plačanega v zvezi s prodajnima pogodbama z dne 5. 12. 2016 in 6. 1. 2017.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnica skupaj z možem solastnica nepremičnin v k. o. A. in k. o. B. Na podlagi prodajne pogodbe z dne 5. 12. 2016 je bil tožnici odmerjen 2 % davek na promet nepremičnin v znesku 14.400,00 EUR, na podlagi prodajne pogodbe z dne 6. 1. 2017 pa še davek v znesku 3.600,00 EUR.¹ Po plačilu navedenih davčnih obveznosti je bil v zemljiški knjigi opravljen prenos lastninske pravice na kupca C., d. o. o. Tožnica 16. 3. 2020 davčnemu organu predložila sporazum, sklenjen 12. 3. 2020 v obliki notarskega zapisa, iz katerega izhaja, da so pogodbene stranke razdrle prodajno pogodbo z dne 5. 12. 2016, prodajno pogodbo z dne 6. 1. 2017 in aneks k pogodbi o prodaji z dne 20. 1. 2017, ker kupec ni izpolnil obveznosti iz naslova plačila kupnine. Na tej podlagi je tožnica zahtevala odpravo obeh odločb o odmeri davka na promet nepremičnin in vračilo navedene davčne obveznosti v skupnem znesku 18.000,00 EUR. Davčni organ je zahtevo za vračilo zavrnil na podlagi prvega odstavka 16. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2), saj je pred razdrtjem pogodbe prišlo do prenosa lastninske pravice na nepremičninah na kupca. Zato ni zakonske podlage za vračilo davka.

3.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo in pritrdilo odločitvi davčnega organa. Obrazložilo je, da za vračilo davka niso izpolnjeni niti pogoji iz drugega odstavka 16. člena ZDPN-2, saj v primeru denarne obveznosti nemožnost izpolnitve glede na določila obligacijskega prava ne pride v poštev.

4.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. Vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Podredno pa, da se odločba odpravi in nadomesti z odločitvijo, da se odločbi o odmeri davka na promet nepremičnin odpravita in se tožnici vrne davek v skupni višini 18.000,00 EUR. Primarno uveljavlja, da je davčni organ odločitev oprl na napačni odstavek 16. člena ZDPN-2, to je na prvi namesto na drugi odstavek, na katerega se je sklicevala v svojem zahtevku za vračilo. Posledično je napačno uporabil materialni predpis in ni navedel razlogov za odločitev, s čimer je bistveno kršil pravila postopka. Kršena je bila pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Toženka je skušala napako sanirati v drugostopenjski odločbi, pri tem pa se je sklicevala na napačno določbo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prav tako je nedopustno oziroma brez izrecnega zakonskega pooblastila uporabila pravni institut z drugega pravnega področja. V zadevi ni sporno, da do realizacije posla ni prišlo iz razloga na strani kupca, ker ta zaradi pomanjkanja denarnih sredstev ni mogel plačati kupnine. Zato so izpolnjeni pogoji za vračilo davka na promet nepremičnin po drugem odstavku 16. člena ZDPN-2, saj sta pogodbi prenehali z učinkom ex tunc in je prišlo do vzpostavitve prvotnega stanja.

5.Tožnica še meni, da določba prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 ni v skladu z namenom obdavčitve z davkom na promet nepremičnin, ki je v obdavčitvi odplačnega prometa, ne pa v obdavčitvi transakcij, ki niso v celoti realizirane. S tem je bil državni proračun neupravičeno obogaten brez temelja. S tem, ko zakon vračilo plačanega davka veže na pridobljeno sodno odločbo o ugotovitvi neveljavnosti prodajne pogodbe, nima razumnega razloga, prevladujočega v javnem interesu, za razlikovanje davčnih zavezancev glede na način pridobitve listine, ki je temelj vzpostavitve prvotnega stanja v zemljiški knjigi. Prav tako ni nobenega razumnega razloga za razlikovanje med pravnim položajem davčnih zavezancev, ki uveljavljajo vračilo davka na podlagi sodne odločbe, in tistih, ki to uveljavljajo na podlagi neposredno izvršljive notarske listine, ki ima tako kot sodna odločba moč izvršilnega naslova.

6.Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge iz obeh upravnih odločb. Pojasni, da je v drugostopenjski odločbi prišlo do napake pri navedbi določbe OZ glede nemožnosti izpolnitve. Pravilno se odločba opira na 330. člen OZ, pri čemer je šlo zgolj za pomoto pri navedbi številke člena. Sodišču zato predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

7.Tožba ni utemeljena.

8.Pogoji za vračilo davka na promet nepremičnin so določeni v 16. členu Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2). Prvi odstavek določa, da če se pogodba o prenosu nepremičnine, o finančnem najemu nepremičnine ali o ustanovitvi oziroma prenosu stavbne pravice razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, lahko davčni zavezanec zahteva, da se odločba o odmeri davka na promet nepremičnin odpravi in da se mu davek, ki ga je sam plačal, vrne. Po drugem odstavku iste zakonske določbe pa lahko davčni zavezanec zahteva, da se mu plačani znesek davka vrne v celoti ali v ustreznem delu v primeru, če pogodbe o prenosu nepremičnine ni mogoče izpolniti ali se izpolni le deloma.

9.V zadevi ni sporno, da je tožnica v letih 2016 in 2017 prodala nepremičnine kupcu C., d. o. o. Ob tem ji je bil odmerjen davek na promet nepremičnin, ki ga je tudi plačala. Kupec se je po plačilu davka in overitvi podpisa pri notarju vpisal v zemljiško knjigo. Naknadno, to je 12. 3. 2020, sta se stranki dogovorili za razveljavitev prodajnih pogodb iz razloga, ker kupec ni plačal kupnine. Sporazum je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa. Tožnica je zato julija 2020 zahtevala vračilo v letu 2017 plačanega davka na promet nepremičnin, in sicer na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2.

10.Drži tožbena trditev, da je davčni organ njen zahtevek zavrnil na podlagi prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 in se do vprašanja nemožnosti izpolnitve, ki je relevantno v zvezi z uporabo drugega odstavka iste zakonske določbe, ni opredelil. Toženka je v tem delu dopolnila razloge prve stopnje in v skladu s pooblastilom iz 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)² obrazložila zavrnitev zahtevka za vračilo tudi na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ter tako sanirala kršitev davčnega organa. Tožnica zato neutemeljeno zatrjuje kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP oziroma kršitev pravic iz 22. oziroma 25. člena Ustave. Kot pravilno opozarja tožnica, se je toženka pri tem sklicevala na napačno določbo OZ, vendar po presoji sodišča napaka v številki zakonske določbe (člena), ob pravilno povzeti vsebini, ne pomeni takšne napake, ki bi lahko predstavljala bistveno kršitev določil postopka.

Tretji odstavek 248. člena ZUP določa: Če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne.

Glej 34. do 36. člen, 116. in 117. člen ter 329. do 331. člen OZ.

Glej že citirano sodbo X Ips 25/2023 z dne 28. 8. 2024. Podobno glede analogije tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 287/2017 z dne 22. 5. 2019.

Glej 16. točko obrazložitve sodbe X Ips 25/2023 z dne 28. 8. 2024.

Vrhovno sodišče v 13. do 16. točki obrazložitve navaja, da ZDoh-2 in ZDavP-2 ne urejata možnosti vračila plačane dohodnine od dobička pri prodaji poslovnega deleža. Presodilo je, da bi zakon moral predvidevati možnost vračila plačanega davka, saj je v nasprotnem primeru država kot ena od strank davčnega javnopravnega razmerja neupravičeno obogatena na račun druge stranke, tj. davčnega zavezanca.

Pri pri pravnoposlovnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini je vpis v zemljiško knjigo konstitutivne narave. Tako 49. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Ta transakcija je bila oproščena plačila davka na promet nepremičnin na podlagi sedme alineje 10. člena ZDPN-2.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davku na promet nepremičnin (1990) - ZDPN - člen 16, 16/1, 16/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.