Jedro

Škoda, ki je nastala toženi stranki, je kvalifikatorni pogoj za obvezni izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ne pa element disciplinske kršitve. Zato za presojo, ali je revident storil disciplinsko kršitev, za katero se mu obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ni pomembno ali je bila nezgoda in škoda posledica izključno revidentovega nevestnega in malomarnega ravnanja ali pa so k njenemu nastanku privedli tudi drugi vzroki. Zato celotne ugotovljene škode z vidika ugotavljanja disciplinske odgovornosti ni bilo treba razmejiti med različne povzročitelje.

Zadostuje, da je njen nastanek povzročil tudi revident. Razpenjanje vagonov je po pravilni ugotovitvi revidenta skupinsko delo, torej gre za istočasno delovanje več oseb. Revident se ne more sklicevati na to, da sta bila povzročitelja nesreče in škode izključno njegova sodelavca, ne pa tudi on. Vzročna zveza med ravnanjem revidenta ter škodo ni bila pretrgana s tem, da sta pri razpenjanju vagonov ob revidentu, ki ni preveril delovanja zavor, hkrati pomembno napako storila tudi njegova sodelavca, tako da so škodo povzročili vsi trije skupaj.

Ugotovitev, kakšna škoda je pri toženi stranki veljala kot "precejšnja škoda" v času storitve kršitve, je odločilna za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku. Čas storitve nedopustnega dejanja je s tega vidika odločilen tudi po predpisih kazenskega prava (13. točka 2. odstavka 126. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da naj razveljavi sklep disciplinske komisije tožene stranke št. 5/89 z dne 21.6.1989 in delavskega sveta št. 1005/TS-89 z dne 1.8.1989, kot tudi njegov zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo, mu priznati in izplačati denarne obveznosti z obrestmi ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico.

Tožnik se je zoper sodbo pritožil, sodišče druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da revizijsko sodišče spremeni sodbo pritožbenega sodišča tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka ali da razveljavi obe sodbi in zadevo vrne v novo sojenje. Revident navaja, da sta sodišči v postopku zmotno in nepopolno ugotovili dejstva, od katerih je odvisna uporaba materialnega prava. Zmotno in nepopolno so bila ugotovljena dejstva zlasti v zvezi s potekom dela v času, ko naj bi bila storjena disciplinska kršitev, dolžnostmi premikalnega vodje in dolžnostmi nadzornega kretnika. Revident navaja, da so zmotno in nepopolno ugotovljena tudi dejstva, ki se nanašajo na vprašanje "katero materialno pravo bi bilo treba upoštevati" in tista, ki se nanašajo na vprašanje, ali je v konkretnem primeru šlo "za krivdo in za katero obliko krivde, ter kateri predpis je veljal v času dogodka, ki se nanaša na obligatorni izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja". Revident v reviziji opisuje dogodek, v okviru katerega je prišlo do tožnikovega ravnanja, ki mu je bilo očitano kot disciplinska kršitev. Pri tem poudarja, da vodja premika in vodja kretničarjev zaradi neurja nista odšla na kraj premika vagonov, da bi tam opravila predpisane dolžnosti. To pa je storil tožnik, ki je izpolnil pri tem vse svoje dolžnosti iz razvida del in tudi nalog oziroma ukaz nadrejenega. Vodji premika in vodji kretničarjev, ki svojih dolžnosti nista izpolnila, ni bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, kar je nevzdržno, saj je pri premiku vagonov šlo za nalogo, ki se lahko izvede le s sodelovanjem več ljudi v skupini. Med tožnikovim ravnanjem in nastalo škodo ne obstaja vzročna zveza, saj je bila pretrgana z opustitvami vodje premikačev in vodje kretničarjev. Oba sta bila v disciplinskem postopku spoznana za odgovorna zaradi neopravljanja njunih obveznosti. Ker vodja premikačev ni ravnal po predpisih, je povzročil utek vlakovnega sestava in škodo toženi strani. Tožniku ni mogoče pripisati ne naklepa ne malomarnosti, saj ni vedel, da zaradi njegovega ravnanja vlakovna kompozicija lahko uteče. Bil je premikač šele krajši čas, delovanje zavor pa je preverjal že prej na povsem enak način. Višina škode, ki jo zatrjuje tožena stranka, ni bila niti ugotovljena niti razmejena med vse tri povzročitelje. Po splošnem aktu tožene stranke tožnik ni povzročil večje škode, zato niso obstajali pogoji za obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Nesprejemljiva je ocena pritožbenega sodišča, po kateri delovnopravna zakonodaja ne dopušča uporabe milejšega predpisa za obdolženca retroaktivno.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP/77). Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, v tistem delu, v katerem pa je bilo uporabljeno zmotno, pa to ni vplivalo na pravilnost odločitev sodišč. Za presojo zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja je bilo treba upoštevati splošne akte tožene stranke, ki so veljali dne 18.4.1989, ko je bila storjena disciplinska kršitev, ter določila Zakona o združenem delu (ZZD - Uradni list SFRJ, št. 53/76, 57/83, 85/87) ter Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list SRS, št. 24/77, 30/78, 27/82, 45/82, 11/83, 24/83, 5/86 in 18/88), ki sta urejala splošna vprašanja disciplinske odgovornosti delavcev, kot tudi Pravilnika Skupnosti Jugoslovanskih železnic o skupnih merilih za urejanje določenih pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev, ki sodelujejo pri opravljanju železniškega prometa (Službeni glasnik SJŽ, št. 5/79). Ta pravilnik je v skladu z Zakonom o temeljih varnosti v železniškem prometu (Ur. list SFRJ, št. 62/77) urejal disciplinsko odgovornost zaposlenih v železniškem gospodarstvu tako, da je določal disciplinske kršitve in pogoje pod katerimi je bilo obvezno delavcu izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. Med temi pogoji je bil določen tudi znesek višine "precejšnje materialne škode", ki je bila pogoj za obvezno izrekanje disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v primerih kršitev, kakršna je bila očitana revidentu.

Pritožbeno sodišče je pri reševanju pritožbe tožnika kot normativno podlago za splošno opredelitev delavčeve krivde ter pravnega pojma malomarnosti uporabilo določila Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/1989, 42/90) namesto določil ZZD ter ZDR, vendar to na pravilnost odločitve pritožbenega sodišča ni vplivalo, ker so bili omenjeni pravni instituti v prejšnji pravni ureditvi urejeni enako, kot so urejeni v sedanji.

Revident navaja kot kršitev materialnega prava okoliščino, da v postopku niso bila ugotovljena dejstva, ki so pomembna za uporabo materialnega prava. V zvezi s tem ponavlja pritožbene navedbe o tem, da potek dela, pri katerem je prišlo do kršitev, ni bil raziskan, da niso bile ugotovljene obveznosti in ravnanja revidentovih sodelavcev, ter da ni bila v postopku ugotovljena višina škode, kar vse pomembno vpliva na pravni položaj revidenta. Zatrjevanje teh dejstev je izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar po določilih 385. člena ZPP/77 z revizijo ni dovoljeno.

V drugi skupini ugovorov revident zatrjuje, da mu v sodnem postopku ni bila dokazana krivda. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je revident z opustitvijo nadzora nad tem, ali so zavore vagonov aktivirane ali ne, ravnal malomarno, saj se je zavedal, da zaradi njegovih opustitev lahko pride do nesreče. Revident je v zvezi z izpolnjevanjem delovnih nalog premikača, opravil zahtevan strokovni izpit, zato je vedel, kakšen je pravilen način preizkusa učinkovanja zavor. Ne drži torej trditev, da je pravilno izpolnil nalogo nadrejenega delavca in da je v skladu s poklicnimi pravili in standardi izpolnjeval svoje obveznosti, kot so bile te označene v razvidu del in nalog tožene stranke. Revident nima prav, ko zatrjuje, da ni kriv očitane mu kršitve, ker sta k nastanku nesreče prispevala s svojim ravnanjem tudi sodelavca, ki sta bila prav tako kot revident obdolžena nevestnega in malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti. Kršitev obveznosti vseh treh nevestnih delavcev je imelo za posledico nezgodo ter nastanek materialne škode toženi stranki. Škoda, ki je nastala toženi stranki, je kvalifikatorni pogoj za obvezni izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ne pa element disciplinske kršitve. Zato za presojo, ali je revident storil disciplinsko kršitev, za katero se mu obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ni pomembno ali je bila nezgoda in škoda posledica izključno revidentovega nevestnega in malomarnega ravnanja ali pa so k njenemu nastanku privedli tudi drugi vzroki. Zato celotne ugotovljene škode z vidika ugotavljanja disciplinske odgovornosti ni bilo treba razmejiti med različne povzročitelje.

Zadostuje, da je njen nastanek povzročil tudi revident. Razpenjanje vagonov je po pravilni ugotovitvi revidenta skupinsko delo, torej gre za istočasno delovanje več oseb. Revident se ne more sklicevati na to, da sta bila povzročitelja nesreče in škode izključno njegova sodelavca, ne pa tudi on. Vzročna zveza med ravnanjem revidenta ter škodo ni bila pretrgana s tem, da sta pri razpenjanju vagonov ob revidentu, ki ni preveril delovanja zavor, hkrati pomembno napako storila tudi njegova sodelavca, tako da so škodo povzročili vsi trije skupaj.

Nastanek škode s kršitvijo delovnih obveznosti je bil v konkretni zadevi pogoj za obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Višina škode je bila določena s splošnim aktom, ki se je v tem elementu večkrat spreminjal in ki se je objavljal v glasilu tožene stranke. Revident trdi, da določila Pravilnika za urejanje določenih pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev, ki sodelujejo pri opravljanju železniškega prometa, objavljene v glasilu tožene stranke št. 2/88, z dne 18.3.1988, niso bila prava pravna podlaga za oceno, ali je z revidentovo kršitvijo nastala "precejšnja materialna škoda" ali ne. Višina škode po omenjenem pravilniku je znašala 35.775.936 dinarjev oziroma 47.073.6000 dinarjev, dejansko ugotovljena škoda pa 95.945,650,00 dinarjev. Revident navaja, da bi morali disciplinski organi tožene stranke upoštevati novelo omenjenega Pravilnika, ki jo je 30.3.1989 sprejela skupščina Zveze Jugoslovanskih železnic in s katero je bila višina škode določena v višjem znesku, kot je bila v obravnavanem primeru ugotovljena škoda. Kvalifikatorna okoliščina v zvezi z revidentovo kršitvijo torej naj ne bi obstajala. Ugotovitev, kakšna škoda je pri toženi stranki veljala kot "precejšnja škoda" v času storitve kršitve, je odločilna za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku. Čas storitve nedopustnega dejanja je s tega vidika odločilen tudi po predpisih kazenskega prava (13. točka 2. odstavka 126. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94). S tem, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da v tej zadevi ni mogoče zakonito odločati, ne da bi bilo prej ugotovljeno, kateri materialnopravni predpis je v zvezi z višino škode in obveznim izrekom disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zavezoval organe tožene stranke, sta zmotno uporabili materialno pravo, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila njuna odločitev kljub temu pravilna. Ugotovilo je, da so organi tožene stranke svojo odločitev oprli na ustrezne pravne akte, ker so akti, na katere se sklicuje revident, pričeli veljati po storjeni disciplinski kršitvi. Disciplinska kršitev je bila storjena 18.4.1989, medtem ko je bil prag materialne škode, ob kateri je bilo delavcu obvezno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja, dvignjen nad višino škode, ki je nastala kot posledica revidentove disciplinske kršitve, s Pravilnikom o kriterijih za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja in ukrepa razporeditve železniških delavcev na druga dela in delovne naloge zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, ki je bil objavljen v Službenem glasniku Skupnosti jugoslovenskih železnic (Beograd, 19.5.1989) in ki je začel veljati osmi dan po objavi, to je dne 27.5.1989. Pravilnik o kriterijih za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja in ukrepa razporeditve železniških delavcev na druga dela in delovne naloge zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti iz leta 1989 ni kasnejši in milejši predpis za obdolženega delavca, ki bi ga bilo treba uporabiti namesto akta, ki je veljal v času storitve disciplinske kršitve. Z vidika določanja višine škode, ki je bila kvalifikatorna okoliščina za obvezno izrekanje disciplinskih ukrepov prenehanja delovnega razmerja, je omenjeni pravilnik zgolj valoriziral nominalno določene zneske, kar je bilo nujno v času visoke inflacije, ni pa prinesel nobenih vsebinskih sprememb v zvezi z opredelitvijo kršitev ali odgovornosti delavca. Iz vseh navedenih razlogov je bilo treba revizijo tožnika zavrniti.

Določbe ZZD, ZDR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.