Jedro

Tožnikov položaj je bil ob zaposlitvi v družbi X po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja družbe Y popolnoma enak, kot položaj delavcev, ki jim zaradi prevzema na delo k drugem delodajalcu preneha delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu. V obeh primerih gre za ukinitev določene dejavnosti, za prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, ki so v tej dejavnosti delali, za nadaljevanje dela na istih delih, istih delovnih sredstvih in v istih delovnih prostorih pri novem delodajalcu. V obeh primerih je razlog za prehod ekonomske narave in v obeh primerih s tem soglašata oba delodajalca. V konkretnem primeru je bil dogovor o prevzemu delavcev dosežen že pred uvedbo stečajnega postopka, tako da ni razumnega oziroma stvarnega razloga, da bi se položaj delavcev obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med delodajalcema, kljub temu da je bil sporazum o prezaposlitvi delavcev dosežen šele po uvedbi stečajnega postopka. Pri presoji dolžine odpovednega roka in višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana s strani družbe X, je treba upoštevati tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, družbi Y.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko odpravnine v znesku 16.776,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 dalje do plačila, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe ter da mu je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 854,07 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo. Kar pa je tožnik zahteval drugače, pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrglo pa je primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki se glasita na delno spremembo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2006 v 2., 3., 4. in 5. točki glede štetja delovne dobe, odpovednega roka in osnove za obračun odpravnine in sicer tako, da bi ugotovilo, da se šteje tožniku kot zaposlitev pri toženi stranki od 1. 9. 1964 dalje, da mu pripada pravica do 150 dni odpovednega roka in da mu ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina v višini 1/3 bruto povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za vsako leto dela pri toženi stranki, oziroma za 41 let. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). V pritožbi navaja, da izrek sodbe sodišča prve stopnje nima ugotovitvenega dela, na katerega bi bil vezan dajatveni zahtevek, ker tožnik očitno ni uspel dokazati nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na določitev štetja delovne dobe pri tožniku, prav od tega dejstva pa je odvisen dajatveni zahtevek na plačilo višje odpravnine, kot jo je tožnik prejel. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo, da je bil tožnik upravičen do višje odpravnine v znesku 16.776,14 EUR očitno brez pravne in dejanske podlage. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo delovnopravno kontinuiteto zaposlitve tožnika od 1. 2. 1974 dalje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tožniku. Navaja, da je bil tožnik do 1. 4. 1993 zaposlen v družbi V.C.P.P.I. d.o.o., delovno razmerje pa mu je prenehalo zaradi stečaja. Nato se je zaposlil v družbi V. d.d. oziroma njenem pravnem predniku V.D.I. d.o.o.. Z uvedbo stečaja je bilo pravno nasledstvo prekinjeno. Družba V.D.I. ni prevzela delavcev na podlagi sporazuma s prejšnjim delodajalcem. Najemna pogodba med pravnimi predniki X in med V. d.d. ne dokazuje prevzema delavcev, pa tudi ne osnovnih sredstev in proizvodnje. Sklepi stečajnega upravitelja so bili sprejeti po uvedbi stečajnega postopka in torej po prenehanju delovnega razmerja tožniku. V. d.d. je le najela nekaj proizvodnih sredstev, delavci, ki so delali v proizvodnji celuloze, pa so predstavljali le tretjino vseh zaposlenih. Ni torej šlo za prevzem po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti, ki je začela veljati šele 1. 7. 1993, torej tri mesece po zaposlitvi tožnika pri V. d.d.. Pred tem zakonske podlage za prevzem niti ni bilo. Premoženje družbe V.C.P.P.I. d.o.o. v stečaju je leta 1996 kupila družba X d.o.o., ki ni bila v nikakršni povezavi z V. d.d. ali s katerokoli drugo družbo, v kateri je bil pred tem zaposlen tožnik. V X d.o.o. tožnik ni bil prevzet zaradi ukinitve dejavnosti v V. d.d., ampak ga je dne 11. 11. 1996 družba zaposlila kot novi lastnik proizvodnih sredstev, družba V. d.d. pa je obstajala še naprej in posluje še danes. Že v zadevi opr. št. Pd 138/2004 je sodišče ugotovilo, da med V. d.d. in V.V.K. d.d. ni pravnega nasledstva in ker tudi ni delovnopravne kontinuitete, upoštevaje zlasti daljše prekinitve, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve pritožba meni, da je zahtevek neutemeljen. Opozarja tudi na sodno prakso v podobnih primerih, konkretno sodbo VDSS opr. št. Pdp 447/2004, v kateri je zavzeto stališče, da se v primeru prekinitve delovnega razmerja šteje le obdobje zaposlitve pri zadnjem delodajalcu. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi to, da je obstoj delovnopravne kontinuitete ugotovilo na podlagi posrednih dokazov, ki se na tožnika ne nanašajo. Konkretno naj bi se prevzem delavcev od V. d.d. na X d.o.o. izvedel na podlagi izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, ki pa ni zajela vseh zaposlenih v V. d.d., pač pa le delavce po seznamu, ki ga sodišče ni vpogledalo, ker ga v spisu ni. Sporna je zato tudi prezaposlitev tožnika od V. d.d.. k pravnemu predniku tožene stranke. Z izpodbijano sodbo je po mnenju pritožnika kršeno načelo enakega varstva pravic, saj je sodišče določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Zakona o delovnih razmerjih in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo interpretiralo arbitrarno in jih uporabilo retroaktivno. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno ugotovilo dejansko stanje in materialno pravo pravilno uporabilo.

Tožnik je v tem delovnem sporu zahteval spremembo 2., 3., 4. in 5. točke odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2006 in sicer „v pogledu uveljavljanja pravic za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede obdobja za štetje zaposlitve pri delodajalcu, v pogledu odpovednega roka in v pogledu ugotovitve osnove za izračun odpravnine“ ter ugotovitev, da je pri uveljavljanju pravic potrebno šteti za zaposlitev pri delodajalcu obdobje od 1. 9. 1964 dalje, da znaša odpovedni rok 150 dni in da znaša odpravnina za najmanj 41 let delovne dobe 1/3 mesečne plače, ki jo je tožnik prejemal v zadnjih treh mesecih dela. Sodišče prve stopnje je v tem delu zahtevka (primarni in podredni) tožbo zavrglo.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ugotavlja, da je tožnik zahteval razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na ugotovitev o dejstvih, zahteval pa je tudi ugotovitev (novih) dejstev. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje – v tem primeru delodajalca – ki povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V izjavo volje pa sodišče ne more posegati in je ne sme spreminjati. Ker je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej prenehanje pravnega razmerja med strankama, edini učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavec lahko v skladu s 3. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V sporu zato sodišče odloča le o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Druge odločitve in ugotovitve delodajalca v podani odpovedi za delavca nimajo neposrednega učinka. Tožena stranka je v točkah 2, 3 in 5 redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da se tožniku delovna doba pri delodajalcu šteje od 11. 11. 1996 dalje; kdaj je začel teči odpovedni rok, ki ne more biti krajši od 45 dni; in kaj predstavlja osnovo za obračun odpravnine. Tožnik je imel v okviru citiranega 3. odstavka 204. člena ZDR možnost uveljavljati nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 10. 2006 in zahtevati obstoj delovnega razmerja (kar ni storil), medtem ko je razliko v odpravnini, kot posledico trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu, lahko uveljavljal na podlagi 4. odstavka 204. člena ZDR (kar je storil). Varstvo pravic zoper „odločitve“ delodajalca, ki predstavljajo le ugotovitev dejstev, ni predvideno. Za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, ki neposredno sam po sebi nima nikakršnih pravnih posledic za tožnika in za ugotovitev dejstev (in ne obstoja pravice ali pravnega razmerja), tožnik nima pravnega interesa, zato je sodišče prve stopnje tožbo s takim zahtevkom pravilno zavrglo.

Tožnik je v tem delovnem sporu nadalje zahteval razliko v odpravnini na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2006. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri presoji utemeljenosti vtoževane razlike v odpravnini kljub večkratni zamenjavi delodajalca treba šteti, da tožnik od 1. 9. 1964 ni spremenil zaposlitve. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z listinami, so naslednje: tožnik se je dne 1. 9. 1964 zaposlil v T.D.S.K.. Kasneje se je podjetje preimenovalo v V.S.P.P.I.K. d.o.o. (v nadaljevanju V.K. d.o.o.). V delovnem razmerju je bil do 4. 9. 1965, ko je odšel na šolanje za papirničarja. Vrnil se je dne 18. 9. 1968 in delal do 25. 11. 1968, ko je odšel na služenje vojaškega roka. Vrnil se je dne 1. 8. 1969 in ostal na delu do 1. 4. 1993. Iz tožnikove delovne knjižice izhaja, da mu je datum prenehanja zaposlitve z dne 1. 4. 1993 vpisala družba V.K. d.o.o., nad katero je bil 1. 4. 1993 uveden stečaj. Vendar pa je tožnik takoj naslednjega dne, to je že z 2. 4. 1993 nadaljeval z delom pri delodajalcu V.P.P.K. d.o.o. in pri njem delal vse do vključno 10. 11. 1996, z naslednjim dnem, to je z 11. 11. 1996, pa nadaljeval z delom v družbi X d.o.o., kasneje V.V.K. d.d. kjer je ostal vse do prenehanja delovnega razmerja z dne 31. 10. 2006. Tožniku je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 26. 6. 2006. Tedaj (do vključno 30. 6. 2006) se je še uporabljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), ki je v 2. odstavku 42. člena določala, da se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in tudi pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta po določbah ZDR na delovno dobo pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen) in pravica do odpravnine (109. člen).

Med strankama ni bilo sporno, da je obdobje od 1. 3. 1972 do 1. 4. 1993 obdobje zaposlitve pri istem delodajalcu. T.C.P.D.K.S., kjer se je zaposlil tožnik dne 1. 9. 1964 in podjetje V.K. d.o.o., kjer mu je dne 1. 4. 1993 prenehalo delovno razmerje, sta ista pravna oseba. DO T.C.P.D.K.S in njene temeljne organizacije so se preoblikovale v družbeno podjetje V. – C.P.P.I., p.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 27. 9. 1989. Družbeno podjetje se je nato statusno preoblikovalo v d.o.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 19. 12. 1990. Preoblikovanje podjetja V. – C.P.P.I., p.o. je bilo izvedeno na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 12. 12. 1990 in pogodbe o vlaganju, ki je bila istega dne sklenjena med tem podjetjem in družbo V.D.I. d.o.o..

Med strankama tudi ni sporno, da je bil tožnik od 11. 11. 1996 dalje zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sporno pa je, ali je mogoče obdobja prejšnjih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz napolnjene delovne dobe pri delodajalcu. Zlasti pritožba izpostavlja vprašanje zaposlitve tožnika v družbi V.P.K. d.o.o. ter razmerje te družbe do družb V.C.P.P.I.K. d.o.o. (tožnikova zaposlitev pred 2. 4. 1993) in X d.o.o. (tožnikova zaposlitev po 10. 11. 1996).

Pritožba ima prav, da med temi družbami ni pravnega nasledstva in tudi ne večinske kapitalske povezave. Vendar pa je treba upoštevati, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V času zaposlitve v V.P.P.P.K. d.o.o. dne 2. 4. 1993 sicer Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) še ni veljala, na kar pritožba utemeljeno opozarja, vendar pa je določba 15. člena ZTPDR zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe tudi pri tem in prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG, ki je v 11. členu določala pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno pa tudi SKPgd, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika), se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevi opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997 pa tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, zato je sklicevanje pritožbe na odločitev v zadevi opr. št. Pdp 447/2004 neutemeljeno, saj ne gre za identičen primer. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja.

S 1. 4. 1993 je bil nad družbo V.K. d.o.o. uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečaja je tožniku in vsem ostalim delavcem že na podlagi zakona delovno razmerje prenehalo (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ 84/89). Delavci, ki jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, so se po dogovoru med sindikatom P., Vlado Republike Slovenije in Skladom Republike Slovenije za razvoj zaposlili v dveh družbah – V.P. d.o.o. in V. d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo V.K. d.o.o. v stečaju je bil sklenjen dne 19. 4. 1993 in je predvideval zaradi sanacije družbe V.K. d.o.o. ustanovitev treh novih družb – prva naj bi prevzela proizvodnjo papirja, druga proizvodnjo celuloze, tretja pa vzdrževanje (priloga iz spisa opr. št. Pd 138/2004). Čeprav iz citiranega sporazuma izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenesena na družbo V.P. d.o.o., ki je bila ustanovljena dne 16. 7. 1992, proizvodnja celuloze pa na družbo V.D.I. d.o.o. (kasneje d.d.), ki je bila ustanovljena že 18. 1. 1990. Čeprav stranke niso predložile najemnih pogodb, na podlagi katerih se je v navedenih dveh družbah nadaljevala proizvodnja papirja in celuloze, to izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, pa tudi pogodbe med V.K. d.o.o. v stečaju in X d.o.o. z dne 18. 7. 1996. Tožnik se je po uvedbi stečaja v V.K. d.o.o. takoj zaposlil v družbi V.P.P.P.K d.o.o.. V družbi V. d.o.o. v stečaju je namreč zaradi stečaja prišlo do prenehanja proizvodnje celuloze in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, ki so v tej proizvodnji delali, vključno s tožnikom, kar med strankama ni sporno. Družba, ki je prevzela proizvodnjo celuloze na podlagi najemne pogodbe in po posredovanju Vlade Republike Slovenije, Sklada Republike Slovenije za razvoj in Konfederacije sindikatov P., je V.P. d.o.o., ki je zaposlila tožnika na enakem (istem) delovnem mestu oziroma delu, kot ga je opravljal v družbi V.K. d.o.o.; kot je sam navajal, celo v istem prostoru. V sporazumu z dne 19. 4. 1993 je bilo dogovorjeno, da so bila podjetja V.P.P.P.C. in P.V. ustanovljena zaradi sanacij družbe V.K. d.o.o. in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve se je najemniku proizvodnje papirja zavezalo na osnovi pogodbe zagotoviti subvencijo za zaposlitev vsakega posameznega delavca, prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije podjetja V.K. d.o.o. ostal brez zaposlitve.

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvama tožnika v podjetju V.P. d.o.o. in X d.o.o.. Do prehoda je prišlo dne 11. 11. 1996. Nepomembno je pri tem razmerje med družbo X d.o.o. in družbo V.K. d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996). Odločilnega pomena je razmerje med družbami V. d.d., V.P. d.o.o. in X d.o.o.. Z izvensodno poravnavo z dne 22. 10. 1996 je bilo dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje celuloze v družbi X d.o.o.. Izvensodna poravnava je nadomestila poseben sporazum o prevzemu delavcev (6. člen). Kot izhaja iz zadnje alineje 1. člena, 2. in 3. člena izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, je delavce družbe V.P. d.o.o. in V. d.d. prevzela družba X d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo V.V.K. d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da X d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Nobenega dvoma ne more biti, da je prevzela tudi tožnika, saj je družba X d.o.o. sklenila dogovor s sindikatom P. dne 12. 11. 1996, v katerem se je zavezala skleniti delovno razmerje z vsemi delavci družb V. d.d. in V.P. d.o.o. tako, da se njihove pravice ne bodo zmanjšale. Enako pa to izhaja tudi iz obvestila direktorja družbe V. d.d. z dne 25. 10. 1996 in iz 2. točke dnevnega reda sestanka med predsedstvom sindikata in prokuristom X d.o.o. (zapisnik z dne 12. 12. 1996). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni moglo vpogledati v seznam delavcev, ki naj bi jih od V.P. d.o.o. prevzel X d.o.o., ker ga v spisu ni, je sicer utemeljen, vendar pa brezpredmeten. Da je tožnik na seznamu prevzetih delavcev dokazuje ob upoštevanju navedenih listin že dejstvo, da je bil delavec V.P. d.o.o., ki je z 11. 11. 1996 nadaljeval z delom v družbi X d.o.o..

Glede na navedeno je presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati pri odmeri odpravnine celotno tožnikovo delovno dobo oziroma vse njegove zaposlitve od 1. 9. 1964 dalje, pravilna. Tožnik je upravičen do razlike v odpravnini. Sodišče prve stopnje jo je pravilno odmerilo glede na napolnjeno delovno dobo. Ob prenehanju delovnega razmerja je tožnik napolnil preko 37 let delovne dobe in sicer: od 1. 9. 1964 do 4. 9. 1964 je 1 leto in 3 dni, od 18. 9. 1968 do 25. 11. 1968 je 2 meseca in 7 dni, od 1. 8. 1969 do 1. 4. 1993 je 23 let, 8 mesecev in 1 dan, od 2. 4. 1993 do 10. 11. 1996 je 3 leta, 7 mesecev in 21 dni, od 11. 11. 1996 do 31. 10. 2006 je 9 let, 11 mesecev in 21 dni.

Po določbi 3. alineje 2. odstavka 109. člena ZDR pripada delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen nad 15 let, za vsako leto dela odpravnina v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, bi bil tožnik za napolnjenih 37 let dela in v skladu s 3. alineo 2. odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine v višini 21.646,65 EUR. Ker je že prejel 4.870,50 EUR, je upravičen do razlike v višini 46.776,15 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ostale pritožbene navedbe niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).