Jedro

Ne glede na to, kateri Statut tožene stranke (bodisi Statut, ki je določal 6 - mesečni odpovedni rok bodisi Statut, ki je določal odpovedni rok po 3. odstavku 94. člena ZDR-1) je veljal na dan redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga, je 30-dnevni odpovedni rok, določen v tožnikovi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilen, saj je skladen z določbo 2. alineje 3. odstavka 94. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2014 kot nezakonita razveljavi v delu, ki določa dolžino odpovednega roka, da se ugotovi, da tožniku po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 14. 7. 2014 delovno razmerje ni prenehalo z iztekom 30 dnevnega odpovednega roka in ki traja še naprej do izteka 6 mesečnega odpovednega roka, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna za ta čas pozvati nazaj na delo ter mu od dneva prenehanja delovnega razmerja do izteka šest mesečnega odpovednega roka, to je do 15. 1. 2015, obračunati mesečne bruto plače, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi bila na delu in ji po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov izplačati neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje, to je od vsakega 15. v mesecu do plačila, vse v 15 dneh (točka I izreka), odločilo pa je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da tudi v primeru, če bi na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki bilo določilo 20. člena statuta z dne 12. 6. 2012 v veljavi, tožeča stranka ne bi bila upravičena do šestmesečnega odpovednega roka, ker niso bile izpolnjene okoliščine iz splošnega akta in sicer, da ni bil izvoljen nov funkcionar, zato se po mnenju sodišča glede dolžine odpovednega roka upošteva zakonski odpovedni rok, katerega uporabe stranki s pogodbo o zaposlitvi nista izključili. Tak zaključek sodišča prve stopnje je v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP in tudi z vsebino in namenom navedenega določila. Zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva je v rokah strank, tožena stranka pa tega v postopku ni navajala. Zaradi tega sodišče prve stopnje tega ne bi smelo upoštevati. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje po stališču pritožbe tudi preozko in zmotno interpretiralo določbo 20. člena statuta. Ni sledilo njenemu namenu, ki je, poleg tega, da se razrešenemu funkcionarju omogoči daljše obdobje za iskanje zaposlitve, tudi v prenosu del, nalog in pooblastil. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da statut ni podzakonski predpis, zato začne veljati že na dan sprejema, če je v njem tako določeno, zato njegova predhodna objava (154. člen Ustave RS) ni potrebna. To je v nasprotju tudi s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr št. VIII Ips 172/2001, da so v vseh predpisih, ki se nanašajo na delovno razmerje, vsebovani tako elementi civilnega kot javnega prava, zato gre za razmerje izredne družbene pomembnosti. Preizkus zakonitosti je mogoč le na podlagi predpisa, ki je objavljen. Prav tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je sprejem sprememb statuta potekal transparentno, saj so o tem odločali vsi organi tožene stranke, eden za drugim. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, poleg tega pa tožeča stranka ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožba se nanje le pavšalno sklicuje. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o vprašanju, ali tožniku, ki mu je bila redno iz poslovnega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi, zaradi ukinitve delovnega mesta, za katerega je s toženo stranko imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pripada 6-mesečni odpovedni rok po Statutu z dne 12. 6. 2012, ali pa, glede na Statut z dne 14. 7. 2014, odpovedni rok po določbi 3. odstavka 94. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne glede na to, kateri Statut tožene stranke je dne 14. 7. 2014, t.j. na dan redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga, veljal, je 30-dnevni odpovedni rok, določen v tožnikovi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilen, saj je skladen z določbo 2. alineje 3. odstavka 94. člena ZDR-1. 8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati svoje ugotovitve, da se določba 8. odstavka 20. člena Statuta z dne 12. 6. 2012 ne nanaša na tožnikov primer. Ta določa, da so profesionalno zaposleni funkcionarji ob preteku mandata ali predčasni razrešitvi dolžni svoje delo nadaljevati do izvolitve novega funkcionarja in jim šestmesečni odpovedni rok s pravicami trajno presežnega funkcionarja začne teči šele z izvolitvijo novega funkcionarja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se ta določba v obravnavanem sporu ne more uporabiti. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta, za katero jo je imel sklenjeno, ne pa zaradi predčasne razrešitve s funkcije sekretarja oziroma z iztekom mandata. Statut sploh ni predvideval situacije, da bi delo funkcionarja postalo nepotrebno zaradi ukinitve tega delovnega mesta, ampak se ta določba nanaša na situacijo, ko funkcionarsko mesto še obstaja, pa je funkcionarju potekel mandat, oziroma je bil predčasno razrešen.

9. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo navedbe obeh strank, vpogledalo v Statut z dne 12. 6. 2012, ki ga je v spis vložil tožnik (A3) in v Statut z dne 14. 7. 2014 (B4), ki ga je v spis vložila tožena stranka, zato so pritožbene navedbe, da je ravnalo v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP, ki govorita o trditvenem in dokaznem bremenu strank, neutemeljene.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP svoje pritožbene stroške krije sama, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim k odločitvi ni bistveno prispevala (155. člena ZPP).