Jedro

Predmet odločanja v upravnem sporu je le tisti dokončni upravni akt, s katerim je po vsebini odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Odločba drugostopenjskega organa, s katerim se zavrne pritožbo ali vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega orgna, ni tak akt. Tako je tudi ustaljeno stališče upravno sodne prakse (npr. sklepa VSRS I Up 457/2009 in I Up 574/2008) in pravne teorije.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. A. A. (v nadaljnjem besedilu tožnik) je pri tem sodišču vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu drugostopenjski organ), št. 33008-65/2019/2 z dne 14. 5. 2019, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Upravne enote Nova Gorica (v nadaljnjem besedilu prvostopni organ), št. 330-157/2019-3 z dne 7. 2. 2019. V tožbi navaja, da zahteva, naj se napravi izvzetje zemljiške parcele št. 639/402 k.o. ..., kot dela ceste ..., in se ponovno vzpostavi dostop na parcelo št. 639/403 tako, kot je bil mogoč pred rekonstrukcijo ceste. K tožbi je priložil prvostopenjski sklep in odločbo drugostopenjskega organa ter pogodbo namesto razlastitve, sklenjeno med Direkcijo Republike Slovenije za infrastrukturo (v nadaljevanju DRSI) in tožnikom, ponudbo za odkup nepremičnine, uporabljene za rekonstrukcijo državne ceste ..., poročilo o ocenjevanju vrednosti pravice na nepremičninah DRSI za parc. št. 639/402 k.o. ... in odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, št. 02112-643/2012-4 z dne 19. 6. 2013, o evidentiranju urejene meje in parcelaciji s prilogami.

2. Glede na to, da je tožnik v tožbi izrecno izpodbijal odločbo drugostopenjskega organa, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnika poučilo, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika (2. člen ZUS-1) in ga pozvalo, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti tako, da bo v skladu z 2. členom ZUS-1 izpodbijal sklep Upravne enote Nova Gorica, št. 330-157/2019/3 z dne 7. 2. 2019, ter ga opozorilo na posledice, če tega ne stori.

3. Tožnik v danem roku ni odgovoril na poziv sodišča, po izteku roka pa je v svojih vlogah vztrajal, da mu A., d.d. kot izvajalec del, oziroma Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je dalo cestnemu podjetju pravico do gradnje ceste, napravita vhod na njegovo zemljiško gozdno parcelo št. 639/403 k.o. ... .

4. Sodišče je tožbo in nadaljnje vloge tožnika vročilo toženi stranki, ki na tožbo po vsebini ni odgovorila. Sodišču je predložila sodne spise in predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt upravna odločba in drugi javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7. Iz navedenega besedila izhaja, da je lahko predmet odločanja v upravnem sporu le tisti dokončni upravni akt, s katerim je po vsebini odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Odločba drugostopenjskega organa, s katerim se zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega organa, ni tak akt. V takem primeru se torej o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke odloči izključno z aktom prvostopenjskega organa, akt drugostopenjskega organa pa pomeni zgolj odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Glede na prej citirano določbo 2. člena ZUS-1, takšen akt ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Tako je tudi ustaljeno stališče upravno sodne prakse (npr. sklepa VSRS I Up 457/2009 in I Up 574/2008) in pravne teorije.

8. Iz tožbe, ki jo je pri tem sodišču vložil tožnik, nedvomno izhaja, da z njo izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, št. 3308-65/2019/2 z dne 14. 5. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep prvostopenjskega organa. S sklepom prvostopenjskega organa je bil zavržen zahtevek DRSI za odobritev pravnega posla, ki sta ga na podlagi pogodbe namesto razlastitve sklenila DRSI in tožnik in se nanaša na nepremičnino s parc. št. 639/402 k.o. ..., in sicer zato, ker se je lastništvo zemljišča preneslo na podlagi Zakona o cestah (ZCes-1) in na podlagi Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) ter torej ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami v smislu določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ).

9. Sodišče je tožnikav skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1 pozvalo, da svojo tožbo popravi in navede akt, skladno z določbami 2. člena ZUS-1 ter ga opozorilo, da bo tožbo zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), kolikor tožbe v danem roku ne bo popravil. Ker tožnik v danem roku, in vse do dneva odločitve sodišča, tožbe ni popravil v skladu z navodili sodišča, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena tožbo zavrglo. Po določbi drugega odstavka 36. člena ZUS-1 je na razloge iz prvega odstavka tega člena sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

10. V zvezi s tožbenim zahtevkom tožnika, da naj sodišče DRSI oziroma A., d.d. naloži vzpostavitev nekoč obstoječe poti do parc. št. 639/403 k.o. ..., sodišče dodaja, da to ne more biti predmet upravnega spora, saj ne gre za odločanje o zakonitosti dokončnih upravnih aktov po prvem odstavku 2. člena ZUS-1, niti za odločanje po drugem odstavku istega člena, saj tožnik niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi bilo uničenje dostopne poti posledica upravnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim naj bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi.