Jedro

Sodišče mora na vsaki stopnji sojenja po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, vendar samo v okviru dejstev, ki so jih stranke navajale, in katerih resničnost so s predlaganjem dokazov tudi dokazale.

Zato je utemeljevanje ugovorov zoper tožbeni zahtevek na novi pravni podlagi, ki zahteva ugotavljanje novih dejstev na podlagi novih dokazov, prvikrat šele v pritožbenem postopku, pritožbena novota.

Lastnik nepremičnine v družbeni lastnini je po ZLNDL postala pravna oseba, ki je na nepremičnini dejansko izvajala pravico uporabe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 210.650,00 SIT.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora izstaviti listino, na podlagi katere se bo tožeča stranka lahko vknjižila kot lastnica petih poslovnih prostorov v Kočevju, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Vprašanje aktivne legitimacije je vprašanje materialnega in ne procesnega prava, kot to zmotno meni tožena stranka v reviziji. Če tožeča stranka ne bi bila aktivno legitimirana k tožbi, bi lahko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neutemeljenosti, ne bi pa smelo tožbe zavreči. Zmotna opredelitev pritožbene navedbe kot pritožbene novote bi lahko bila relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji. Vendar do nje ni prišlo. Sodišče sicer res mora na vsaki stopnji sojenja po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, vendar samo v okviru dejstev, ki so jih stranke navajale, in katerih resničnost so s predlaganjem dokazov tudi dokazale (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).

Tožena stranka je začela šele v pritožbi prvič osporavati utemeljenost tožbenega zahtevka s sklicevanjem na predpise, ki urejajo lastninsko preoblikovanje podjetij. Presoja (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka na omenjenih predpisih pa bi zahtevala ugotavljanje dejstev, ki jih tožena stranka v prvostopenjskem postopku ni zatrjevala, in to na podlagi dokazov, ki jih tudi ni predlagala. Zato je utemeljevanje ugovorov zoper tožbeni zahtevek na novi pravni podlagi, ki zahteva ugotavljanje novih dejstev na podlagi novih dokazov, prvikrat šele v pritožbenem postopku, pritožbena novota, ki je tožena stranka ni opravičila v skladu z zakonom. Zato ni dovoljena (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje tožena stranka v reviziji, torej ni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeče dejansko stanje, ki je bilo podlaga tudi odločitvi pritožbenega sodišča:

1./ pravna prednika strank spora (v nadaljevanju: stranki spora) sta 24.10.1989 sklenila štiri pogodbe o neodplačnem prenosu pravice razpolaganja na (izhajajoč iz tožbenega zahtevka) petih poslovnih prostorih v družbeni lastnini na tožečo stranko;

2./ oba pristojna zbora Skupščine Občine Kočevje sta k sklenitvi pogodb dala soglasje;

3./ na poslovnih prostorih je bila tožeča stranka že v času sklenitve pogodb imetnica pravice uporabe;

4./ pogodbe zemljiškoknjižno niso bile izvedene;

5./ leta 1999 je bila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pri poslovnih prostorih vknjižena lastninska pravica na ime tožene stranke.

Na zgoraj navedeno dejansko stanje je pri odločanju vezano tudi revizijsko sodišče (primerjaj: tretji odstavek 370. člena ZPP).

Zakon o združenem delu (Ur. list SFRJ št. 53/76...85/87; v nadaljevanju: ZZD) je v prvem odstavku 10. člena določal, da upravljajo sredstva, ki so v družbeni lastnini, delavci v temeljnih organizacijah združenega dela (v času sklenitve pogodb tožeča stranka)....oziroma delavci in drugi delovni ljudje v....družbenopolitičnih skupnostih (v času sklenitve pogodb tožena stranka). Ni (bilo) zakonske določbe, da bi bila upravičenja delavcev in drugih delovnih ljudi v družbenopolitični skupnosti, ki so izhajala iz pravice upravljanja s sredstvi v družbeni lastnini, večja od enakih upravičenj delavcev v temeljni organizaciji združenega dela. Zato se tudi izvajanje pravice uporabe družbenih sredstev, ki je bila (pravica uporabe) samo ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja, ni razlikovalo glede na to, ali je šlo za izvajanje pravice uporabe družbenih sredstev v temeljni organizaciji združenega dela ali pa v družbenopolitični skupnosti. Zato ni mogoče sprejeti stališča, ki izhaja iz revizije, da so bili nosilci pravice uporabe (samo) država, tedanji okraji in občine.

Še manj je mogoče sprejeti kot pravilno revizijsko stališče, da bi pomenil prehod poslovnih prostorov od tožene stranke na tožečo stranko zmanjšanje družbene lastnine, ker bi poslovni prostori brezplačno prešli iz družbene lastnine v kolektivno lastnino (očitno delavcev tožeče stranke). V času sklenitve pogodb sta bili obe stranki spora družbenopravni osebi. Prehod poslovnih prostorov od ene družbenopravne osebe na drugo ni bila odtujitev iz družbene lastnine v zasebno lastnino, še manj pa v kolektivno zasebno lastnino delavcev v temeljni organizaciji združenega dela. Takšne lastnine na družbenih sredstvih, ki so jih pogodbeno pridobile družbenopravne osebe, v času sklenitve pogodb veljajoča zakonodaja ni poznala.

Pravica razpolaganja s sredstvi v družbeni lastnini, ki je bila tudi ena od pojavnih oblik pravice upravljanja, je bila dana družbenopravni osebi. Izražala se je v upravičenju sodelovati z družbenimi sredstvi v pravnem prometu. Pri izvajanju pravice razpolaganja je družbenopravna oseba družbeno sredstvo, s katerim so upravljali delavci ali drugi delovni ljudje, lahko prenesla na drugo družbenopravno osebo (243. in 244. člen ZZD). Prav to je storila tožena stranka, in sicer v skladu s statutom (dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta oba pristojna zbora skupščine občine dala soglasje k sklenitvi pogodb). Poslovne prostore pa je tožena stranka na tožečo stranko lahko prenesla tudi brezplačno glede na to, da ni šlo za odtujitev iz družbene lastnine, pogodbe pa so bile sklenjene v pisni obliki (prvi odstavek 246. člena ZZD).

Pogodbe, s katerimi je tožena stranka prenesla na tožečo stranko pravico razpolaganja so torej veljavne (poleg zgoraj navedenih zakonskih določb glej tudi Komentar Zakona o združenem delu, ČGP Delo, TOZD Gospodarski vestnik, 1984, in sicer komentar dr. Bogomirja Sajovica k 10., 11. in 245. členu ter uvodni komentar k VI.

poglavju).

Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS št. 43/73; v nadaljevanju: ZVNDL) je v prvem odstavku 1. člena določil, da se nepremičnine v družbeni lastnini in pravica uporabe, ki jo imajo na njih posamezne družbenopravne osebe, vpisujejo v zemljiško knjigo, hkrati pa se vpiše tudi imetnik pravice uporabe (ker poslovni prostori niso bili nepremičnine v splošni rabi, zanje ni veljala izjema glede vpisa pravice uporabe). Kot imetniki pravice uporabe pa so se lahko vknjižile ne samo družbenopolitične skupnosti, ampak tudi organizacije združenega dela (prvi odstavek 2. člena ZVNDL).

Pred sklenitvijo pogodb je bila pri poslovnih prostorih vpisana v zemljiški knjigi tožena stranka kot imetnica pravice razpolaganja, čeprav ta pravica po ZVNDL ni bila predmet vpisa v zemljiško knjigo. Očitno pa je prav zaradi takšnega vpisa tožena stranka pogodbeno prenesla na tožečo stranko svoje pravice na poslovnih prostorih tako, kot so bila vpisane v zemljiški knjigi. Pravico uporabe pa je tožeča stranka zaradi njenega dejanskega izvajanja ob sklenitvi pogodb že imela. To dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča je kot pravilno sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Zato je pravilno stališče, da je bila tožeča stranka ob sklenitvi pogodb dejansko imetnica pravice uporabe in bi ona morala biti v zemljiški knjigi vpisana kot njena imetnica. Pri tem je treba opozoriti, da je teorija družbene lastnine odklanjala izenačevanje družbene lastnine in pravic upravljanja, uporabe in razpolaganja z njo s stvarnimi pravicami lastninskega prava. To pomeni, da vpis pravice uporabe ni imel konstitutivne narave. Takšna narava vpisa pravice uporabe v zemljiško knjigo tudi ni izhajala iz nobene zakonske določbe.

Nalednji korak, ki sledi ugotovitvi, da je bila tožeča stranka imetnica pravice uporabe na poslovnih prostorih, je pridobitev lastninske pravice na njih po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. RS št. 44/97; v nadaljevanju: ZLNDL). Po prvem odstavku 3. člena omenjenega zakona postanejo nepremičnine, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih (prvi odstavek 1. člena ZLNDL), lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, oziroma njihovih pravnih naslednikov. Ker je imela pravico uporabe na poslovnih prostorih tožeča stranka, je po ZLNDL postala njihova lastnica ona.

Glede na navedeno je tožeča stranka upravičena zahtevati od tožene stranke, ki se je po ZLNDL vknjižila kot lastnica poslovnih prostorov, čeprav na njih ni imela pravice uporabe, ne samo izdaje listine, sposobne za vpis pravice uporabe na sebe, ampak izdajo listine, ki ji bo omogočila, da se pri poslovnih prostorih vpiše lastninska pravica na njeno ime. Z uveljavitvijo ZLDNL je namreč po zakonu postala njihova lastnica, vpis lastninske pravice pa ji preprečuje nepravilen vpis tožene stranke v zemljiški knjigi.

Izpodbijana sodba je torej tudi materialnopravno pravilna. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo in pri tem odločilo tudi o stroških revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ter na 155. členu ZPP.