Jedro

Dodatek upokojencem v času epidemije in solidarnostna pomoč sta dva različna instituta, zato je upravičenost upokojencev do dodatka v času epidemije nepomembna za presojo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izplačilo solidarnostne pomoči. Tožnik ni izkazal, da so mu zaradi epidemije nastale resnejše težave oziroma socialna stiska. Stroški v zvezi z nakupom zaščitne opreme, opreme za šolanje na domu in čas, ki ga je tožnik moral namenit šolanju otroka na domu, ne predstavljajo resnih težav. Tožnik ni dokazal, da je šlo za tako povečanje stroškov, da je bilo zaradi tega ogroženo preživljanje njega in njegove družine, oziroma da so mu zaradi izjemno povečanih stroškov nastale tako resne, dlje časa trajajoče težave, da za njihovo premostitev potrebuje solidarnostno pomoč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepov toženke in plačilo solidarnostne pomoči v višini 1.395,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da iz razlage 4. točke 40. člena KPND ne izhaja razlikovanje med pojavnimi oblikami oziroma primeri upravičenosti do pomoči, zato sodišče ne bi smelo ugotavljati, kakšne težave je tožnik utrpel. Ni jasno, zakaj je pri delavcu, ki utrpi daljšo bolezen ali smrt v družini dovolj že nastanek te okoliščine, pri elementarni nesreči pa ne in se subjektivna prizadetost ne domneva. Gre za vprašanje vrednot. Vsak različno ocenjuje intenzivnost oziroma višino težav, ta ocena ne more biti v pristojnosti delodajalca ali države. Določbe KPND so jasne, pogojevanje izplačila z nastankom težko premostljivih težav presega jezikovno razlago. Sodišče šteje, da tožniku niso nastale materialne posledice (ni izgubil službe, višina opreme ne predstavlja izjemnih stroškov), glede izgube prostega časa in počitka pa, da denarna pomoč teh težav ne more premostiti. Ni jasno in obrazloženo, kako sodišče večmesečno poučevanje otroka oceni kot nezadostno težavo. Tožnik se je moral odreči počitku. Ugotovljeno je bilo, da je šolanje doma pustilo posledice na daljši rok, ki pa se lahko odpravijo po preklicu epidemije z dodatnimi plačanimi programi in dejavnostmi. Sodišče tudi ugotovi, da je imel tožnik zaradi nakupov zaščitnih sredstev in šolanjem stroške, brez podlage v KPND pa to pogojuje s cenzusom. Tožnik je jasno opisal vse težave, ki jih je tudi izkazal, intenzivnost določenih težav pa predstavlja subjektivno oceno, ki jo vsak doživlja na svojevrsten način, zato tega ne more presojati sodišče. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da je bilo upokojencem z interventnim zakonom priznan dodatek za čas epidemije. Izpostavlja oceno diskriminatornosti št. ... z dne 19. 10. 2021 Zagovornika načela enakosti, vezano na šolanje otrok na domu, ki potrjuje težave staršev s šolanjem na domu. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba. Izpodbijano sodbo se da preizkusiti, saj vsebuje jasne in obrazložene razloge za zavrnitev zahtevka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih tožnikovih navedb, do nebistvenih navedb (kot so navedbe o posebnem dodatku za upokojence zaradi epidemije) pa se ni bilo dolžno opredeljevati, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodatek upokojencem v času epidemije in solidarnostna pomoč sta dva različna instituta, zato je upravičenost upokojencev do dodatka v času epidemije nepomembna za presojo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izplačilo solidarnostne pomoči. 6. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti zahtevka za izplačilo solidarnostne pomoči po 4. alineji 4. točke 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND). Na podlagi citirane določbe KPND pripada delavcu oziroma njegovi družini solidarnostna pomoč v primeru smrti delavca ali ožjega družinskega člana, težje invalidnosti, daljše bolezni, elementarne nesreče ali požara. Skladno z Razlago KPND, ki je skladna namenu instituta solidarnostne pomoči, za izplačilo solidarnostne pomoči ne zadošča sam nastanek elementarne nesreče, ampak mora imeti delavec zaradi tega določene težave, pomoč pa potrebuje, da bi te težave lažje premostil. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da dodatni pogoj, nastanek težav, presega jezikovno razlago KPND in se ne sme upoštevati, saj je takšna razlaga skladna z namenom instituta solidarnostne pomoči, o čemer se je že večkrat izrekla sodna praksa.1

7. Tožnik je zahteval izplačilo solidarnostne pomoči, ker je bila razglašena epidemija nalezljive bolezni SARS-CoV-2 in je član sindikata, poleg tega je navajal, da je imel zaradi epidemije težave (višji stroški, izguba prostega časa in počitka zaradi šolanja otroka na domu). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal tako hudih težav, da bi zaradi njihove premostitve potreboval solidarnostno pomoč. Tožnik s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ne more ocenjevati intenzivnost težav delavca in da cenzus ni predviden. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 24/2023 pojasnilo, da čeprav KPND ne predpisuje vrste oziroma obsega težav ali drugih okoliščin za upravičenost do solidarnostne pomoči, to ne pomeni, da že zgolj elementarna nesreča sama po sebi utemeljuje pravico delavca do solidarnostne pomoči. Slednja pripada delavcu le v primeru resnejših težav oziroma socialne stiske, ne pa za vsakršne, manjše ali kratkotrajne težave. Kot je v citirani odločbi pojasnilo Vrhovno sodišče RS, je pojem težav oziroma škode, ki utemeljuje solidarnostno pomoč, pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je šlo v primeru tožnika za resnejše težave.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da so mu zaradi epidemije nastale resnejše težave oziroma socialna stiska. Stroški v zvezi z nakupom zaščitne opreme, opreme za šolanje na domu in čas, ki ga je tožnik moral namenit šolanju otroka na domu, ne predstavljajo resnih težav. Tožnik ni dokazal, da je šlo za tako povečanje stroškov, da je bilo zaradi tega ogroženo preživljanje njega in njegove družine, oziroma da so mu zaradi izjemno povečanih stroškov nastale tako resne, dlje časa trajajoče težave, da za njihovo premostitev potrebuje solidarnostno pomoč. Nekoliko višji stroški ne utemeljujejo upravičenosti do solidarnostne pomoči. Tudi čas, ki ga je moral tožnik nameniti pomoči svojemu otroku ob šolanju na domu, ne dosega pravnega standarda težav, ki upravičujejo izplačilo solidarnostne pomoči. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, so se morali vsi prebivalci Republike Slovenije v času epidemije prilagoditi spremenjenim razmeram, kar je vključevalo tudi spremembo načina preživljanja prostega časa zaradi sprejetih omejitev. Začasna sprememba načina preživljanja prostega časa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja resnejših in dolgotrajnih težav, za premostitev katerih bi tožnik potreboval solidarnostno pomoč.

9. Pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvami Zagovornika načela enakosti glede šolanja na domu so glede na že navedeno nepomembne, prav tako pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in so kot take tudi neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), prav tako pa krije toženka svoje stroške dogovora na pritožbo, saj ni pripomogel k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 24/2023, Pdp 404/2022, X Pdp 519/2021, X Pdp 432/2021.