Jedro

Ravnanje tožene stranke, ki je tožniku odredila čakanje na delo in mu kljub njegovim opozorilom, da bi rad delal, dela ni zagotovila, čeprav bi to lahko storila, predstavlja obliko trpinčenja na delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2009 do plačila in da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne. S sklepom je umik tožbe glede poziva nazaj na delo, zagotovitve dela učitelja matematike in plačila odškodnine za premoženjsko škodo v višini 1.600,00 EUR vzelo na znanje, tako da je v tem delu postopek ustavilo. V delu, v katerem se nanaša na ugotovitev kršitve pravice do dela z odredbo o čakanju na delo z dne 23. 7. 2008, je tožbo zavrglo in odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo (v ugodilnem delu) in zoper odločitev o stroških postopka (v zadnjem odstavku navedenega sklepa) se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne in da tožniku naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke. V pritožbi se je sklicevala na navedbe, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, poleg tega je navedla, da terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo nima narave denarne terjatve, ampak je »nečista denarna terjatev«, ki pridobi značaj denarne terjatve šele, ko sodišče prve stopnje ob upoštevanju zakonskih meril in razmer v času izdaje sodbe odškodnino naloži v plačilo. Odmera odškodnine pomeni določitev denarnega zadoščenja za škodo, pravica do pravične denarne odškodnine je po vsebini pravica do pravičnega denarnega zadoščenja. Iz tega razloga je tožena stranka v zamudi s plačilom odškodnine šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje in šele od takrat je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti. V nasprotnem primeru bi bila odškodnina, ki bi jo prejel, revalorizirana dvakrat, kot izhaja iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 199/2001 z dne 21. 2. 2001. Znesek, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, je v nasprotju s pravili civilnega prava. Odločitev v izpodbijani sodbi ni zadostno pojasnjena, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ampak je navedlo le, da so bile njegove težave lažje intenzitete in da ni upoštevalo izpovedi psihiatrinje, da težave izvirajo iz problemov, ki jih je imel kot predsednik sveta zavoda tožene stranke, saj je ocenilo, da tožnik pri opravljanju te funkcije ni bil žrtev trpinčenja na delovnem mestu. Psihiatrinja dr. M.D. je ob zaslišanju dne 21. 4. 2010 izpovedala, da je bil tožnik pri njej le enkrat in sicer 28. 11. 2008 in da predhodno ni imel zdravstvenih težav, njegove težave izvirajo iz opravljanja funkcije v svetu zavoda in niso povezane z njegovim strokovnim delom. Na podlagi te izpovedi ni jasno, katere težave je sodišče prve stopnje upoštevalo kot osnovo za odmero odškodnine, ker vsebujeta izpodbijana sodba in sklep nejasne razloge, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje na primer navedlo, da je tožbeni zahtevek presojalo le na podlagi 4. odstavka 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih, zaključilo je, da so tožnikove trditve o trpinčenju do vključno leta 2006 neutemeljene, ker je med tem in dogodki v letu 2008 prevelik časovni interval. Kljub temu je štelo, da je bil tožnik v letu 2008 utemeljeno prizadet ob postopku imenovanja v naziv in ob dejstvu, da mu je tožena stranka odredila čakanje na delo, na podlagi izvida in mnenja dr. Z.M. z dne 5. 3. 2006, ki govori o težavah pri komunikaciji med tožnikom in sodelavci ter vodstvom šole, je štelo, da so bili medsebojni odnosi konfliktni. V zvezi s postopkom napredovanja je zmotno presodilo, da je bil tožnik prizadet zaradi neudeležbe sodelavcev pri glasovanju, ne zaradi ocene ravnateljice. Iz tega ni razvidno, zakaj bi postopek napredovanja v naziv kot graje vreden predstavljal podlago za prisojo odškodnine. Ravnanje tožene stranke ni niti protipravno niti krivdno. Postopek napredovanja v naziv ureja Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, skladno s tem pravilnikom je tožena stranka ravnala tudi v tožnikovem primeru, ravnateljica je imela pravico, da tožnika suvereno oceni na podlagi njegovega dela, presoja utemeljenosti ocene ni predmet presoje v tem sporu. Tožnik je sam podal predlog za napredovanje, k predlogu je moral priložiti oceno delovne uspešnosti in mnenje, ker tega ni storil, je ministrstvo kontaktiralo ravnateljico, ki je predložila svojo oceno in sklicala učiteljski zbor. S tem je izpolnila svojo zakonsko obveznost v kolikor ministrstvo z oceno ni bilo zadovoljno, to ne pomeni protipravnega ravnanja tožene stranke. Dejstvo, da se je tožnik zaradi negativne ocene počutil prizadetega, tudi ne more predstavljati podlage za odškodnino. Priča J.S. z Ministrstva za ... je izpovedala le, da je ravnateljica podala oceno na podlagi poziva, nakar je oceno tožnika podal še svet zavoda, tak potek postopka glede napredovanja ni v nasprotju s pravilnikom. Svet zavoda ni strokovni organ, ki bi podal oceno, četudi je bila ta ocena v nasprotju z oceno ravnateljice, to ne pomeni protipravnosti. Svet zavoda (učiteljski zbor) je samostojni strokovni organ, ki ga sestavljajo strokovni delavci in ki v okviru svojih pristojnosti odloča samostojno, tako da ravnateljica tožene stranke na njihove odločitve ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je bil tožnik upravičeno prizadet zaradi neudeležbe sodelavcev pri glasovanju oziroma da je bil podvržen ponavljajočemu se, graje vrednemu in očitno negativnemu ravnanju, napravilo na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg tega je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, kršilo je pravilo o skrbni in vestni presoji dokazov. Ravnanje tožene stranke v zvezi z zagotavljanjem dela tožniku je zmotno ocenilo za trpinčenje na delovnem mestu, saj je šikaniranje v okviru delovnega razmerja le namerno povzročanje nevšečnosti (namerno in nedopustno izvrševanje pravic z namenom škodovati delavcu), pri čemer je, kot izhaja iz sodbe opr. št. I Cp 579/2007 z dne 6. 8. 2008, dokazno breme na delavcu. V konkretnem primeru elementi trpinčenja na delovnem mestu niso podani, tožnik ni dokazal, da bi imelo ravnanje tožene stranke namen prizadeti njegove pravice. Če je občutljivejše narave, kot sta izpovedali njegova osebna zdravnica in psihiatrinja, tako da je dojemal ravnanja tožene stranke in pristojnih inšpektorjev kot dejanja, ki so usmerjena zoper njega osebno, to ne pomeni, da so bila ta dejanja objektivno nedopustna. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka občasno honorarno vključila v delovni proces M.C., ta ugotovitev ne pomeni, da je bila napotitev tožnika na čakanje na delo nepotrebna. M.C. je opravljala delo, ki ne predstavlja dela sistemiziranega delovnega mesta, tožnik je leta 2007 zavrnil izvajanje dodatne strokovne pomoči, zaradi česar je ravnateljica tožene stranke utemeljeno menila, da za takšno delo kasneje ne bo zainteresiran. Druge delavke v delovni proces ni vključila z namenom tožniku škodovati. Dela na delovnem mestu vzgojitelja tožniku ni bila dolžna ponuditi, na tem delovnem mestu je zaposlila M.U. za določen čas zaradi začasne odsotnosti drugega delavca. Tožnik nikoli ni izkazal zanimanja za opravljanje dela na tem delovnem mestu, opravljanje dela izven delovnega mesta učitelja matematike je zavračal. Sodišče prve stopnje pri zaključku o nedopustnem ravnanju tožene stranke ni pojasnilo, katero konkretno ravnanje je bilo nedopustno in v čem se kaže nedopustnost. Tožniku je bila tožena stranka dolžna zagotavljati le delo, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, to je delo delovnega mesta učitelja matematike. S tožbenim zahtevkom je tožnik zahteval, da se mu zagotovi to, ne katerokoli delo, tako da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja ravnanje tožene stranke, ki je na delovno mesto vzgojitelja zaposlila drugega delavca za določen čas, oblika trpinčenja tožnika. Takšna ugotovitev ni le zmotna, ampak presega okvir tožbenega zahtevka. V kolikor bi hotela tožena stranka na delovno mesto vzgojitelja zaposliti tožnika, bi morala postopek izpeljati, tako da bi z njim sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Nova pogodba o zaposlitvi v tem primeru ne bi bila sklenjena za ustrezno zaposlitev, tožena stranka pa – ker je bil tožnik kot predsednik sveta zavoda varovan pred odpovedjo – ni mogla zakonito podati odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Pri odločitvi o stroških postopka sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik zaradi umika tožbe v delu, v katerem je zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka. O stroških, katere naj bi tožnik povrnil pričam, sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa, s sklepom z dne 21. 4. 2010 je odločilo le o stroških priče M.U.H. in sicer jih je naložilo v plačilo toženi stranki. Ocena, da je imel tožnik višje stroške kot tožena stranke, je zmotna, tožnik višjih stroškov ni dokazal. Sodišče prve stopnje bi moralo, preden je sprejelo odločitev o tem, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka, ugotoviti višino stroškov postopka ene in druge stranke, dosledno bi moralo upoštevati uspeh strank v postopku ter utemeljiti, zakaj stroškov postopka v zvezi z odločanjem o tožbi v umaknjenem delu ni naložilo v plačilo tožniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka, in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe in sklepa nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe in sklepa, sodba in sklep imata razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, pripravljalnih vlogah in na narokih za glavno obravnavo. V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe in sklepa je navedlo vse potrebne razloge, ki odločitev utemeljujejo, tako da jo je mogoče preizkusiti.

V skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je urejeno v 8. členu ZPP, o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Citirano pravilo je napotek za oblikovanje dokazne ocene, kršeno je le v primeru, če dokazna ocena ni v skladu s pravilom o prosti dokazni oceni, ne pa tudi, če se stranki zdi vsebinsko neprepričljiva.

S sklicevanjem na (absolutne bistvene) kršitve določb postopka tožena stranka po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje je dejstva, ki so predstavljala podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ugotavljalo iz listinskih dokazov ter izpovedi tožnika, zakonite zastopnice (ravnateljice) tožene stranke C.K. in prič J.S. (z Ministrstva za ...), M.U.H. (pomočnice ravnateljice), N.B. (poslovne sekretarke), M.R. (upokojenega vzgojitelja v dijaškem domu tožene stranke), H.G. (učiteljice pri toženi stranki), A.S. (zunanjega člana sveta zavoda), M.M.P. (učiteljice, članice sveta zavoda), M.B.S. (učiteljice), K.T. (tožnikove izbrane zdravnice) in dr. M.D. (tožnikove zdravnice – psihiatrinje). Pred zaslišanjem je tožnika, zakonito zastopnico tožene stranke in priče skladno z določbama 2. odstavka 238. člena ZPP in 263. člena ZPP opomnilo na dolžnost govoriti resnico, da ne smejo ničesar zamolčati, in opozorilo na posledice krive izpovedi. Sprejeto dokazno oceno je v obrazložitvi izčrpno pojasnilo ter povedalo, zakaj je zaključilo, da je bil tožnik žrtev trpinčenja na delovnem mestu, in zakaj je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v prisojenem znesku.

Pravno podlago za odločitev predstavlja 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji), ki določa, da se lahko odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo delavcu povzroči s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Poleg tega tožena stranka kot delodajalec odškodninsko odgovarja po 1. odstavku 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji) za škodo, ki jo povzroči njen delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. V obeh primerih se odškodninska odgovornost presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava, kar pomeni, da morajo biti za utemeljenosti odškodninskega zahtevka izpolnjene sledeče predpostavke: nastanek škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 4.000,00 EUR zaradi šikaniranja in trpinčenja na delovnem mestu, v obrazložitev tožbenega zahtevka je navedel številna ravnanja tožene stranke, ki naj bi bila kot protipravna podlaga za njeno odgovornost. Sodišče prve stopnje je zaključek o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka napravilo le na podlagi 4. odstavka 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji), ki prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu, upoštevalo je le ugotovitev, da je bil tožnik utemeljeno prizadet v postopku napredovanja v naziv in ob dejstvu, da mu tožena stranka po tem, ko mu je odredila čakanje na delo, kljub njegovim opozorilom, da bi rad delal, ni omogočila dela, čeprav bi to lahko storila. Glede ostalih ravnanj tožene stranke, ki jih je omenil tožnik, ni našlo elementa protipravnosti, zaradi česar jih pri presoji ni upoštevalo. Ker na odločitev o utemeljenosti pritožbe oziroma zakonitosti izpodbijanega dela sodbe in sklepa pritožbene navedbe, ki se na ta ravnanja nanašajo, ne morejo vplivati, se pritožbeno sodišče upoštevaje 1. odstavek 360. člena ZPP do njih ni opredelilo. Enako velja za navedbe tožene stranke glede odnosa njene zakonite zastopnice (ravnateljice) do tožnika kot predsednika sveta zavoda, saj pri opravljanju funkcije tožnik ni bil žrtev trpinčenja na delovnem mestu, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga je presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen v celoti, ampak le delno.

Trpinčenje na delovnem mestu je glede na 4. odstavek 6.a člena ZDR vsako ponavljajoče se in sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznemu delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Določba o prepovedi trpinčenja je bila v zakon dodana z novelo A (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 103/07), ki se uporablja od 28. 11. 2007. Sodba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 579/2007 z dne 6. 8. 2008, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na ravnanje delodajalca pred tem datumom, zaradi česar s sporom tožnika ni primerljiva. Iz tega razloga je neutemeljena navedba tožene stranke v pritožbi, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine le, če bi dokazal, da je bil žrtev šikaniranja (da je tožena stranka ravnala na določen način z izključnim namenom njemu škodovati), saj za upravičenost do odškodnine zadošča, da je bil žrtev trpinčenja, ki je definirano v na novo sprejetem 4. odstavku 6.a člena ZDR. Pred tem prepoved trpinčenja ni bila posebej urejena in je moral delavec, da bi bil upravičen do odškodnine, dokazati, da je bil diskriminatorno obravnavan ali da je bil šikaniran s strani delodajalca.

Tožena stranka je kršila prepoved iz 4. odstavka 6.a člena ZDR. Njeno ravnanje, ko je tožniku odredila čakanje na delo in mu kljub njegovim opozorilom, da bi rad delal, dela ni zagotovila, je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot trpinčenje, saj je šlo za sistematično, graje vredno, očitno negativno in žaljivo ravnanje do tožnika kot delavca. Tožnika bi tožena stranka lahko vsaj občasno vključila v delovni proces, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. V spornem obdobju je razpolagala s presežkom ur matematike, v zvezi s katerimi so delo opravljali učitelji lesarstva, te ure bi lahko dodelila tožnika. Poleg tega je v delovni proces občasno honorarno vključila M.C., na delovno mesto vzgojitelja pa je zaposlila drugega delavca. Tega delovnega mesta sicer tožniku skladno z zakonom ni bila dolžna ponuditi, ker je šlo za zaposlitev za določen čas, kot utemeljeno opozarja pritožba. Tega tožnik niti ni posebej zahteval, niti ni obveznost ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto kot zakonsko obveznost tožene stranke ocenilo sodišče prve stopnje. Na podlagi dejstva, da mu nove pogodbe o zaposlitvi ni ponudila, je le sklepalo o trpinčenju.

Zaključek sodišča prve stopnje o trpinčenju, ki se je kazalo v nezagotavljanju dela, je pravilen, nepravilen pa je zaključek, da je bil tožnik žrtev trpinčenja tudi v postopku napredovanja v naziv in sicer zaradi neudeležbe sodelavcev pri glasovanju. Na glasovanje o napredovanju v svetu zavoda tožena stranka ni mogla vplivati, tako da ji v zvezi s tem ni mogoče očitati protipravnosti, poleg tega je opisani dogodek le enkratni dogodek in kot tak ne more predstavljati podlage za prisojo odškodnine zaradi trpinčenja. Podlago za prisojo odškodnine lahko predstavlja le zgoraj opisano ravnanje v zvezi z odreditvijo čakanja na delo in nezagotavljanjem dela. Med tem ravnanjem in škodo, to je psihičnimi težavami tožnika, ki so se kazale v razdražljivosti, jokavosti, živčnosti, nehotenem tresenju in težji zbranosti v letih 2008 in 2009, je podana vzročna zveza. O težavah in dejstvu, da so težave posledica trpinčenja oziroma odnosov na delovnem mestu, sta izpovedali tožnikova izbrana zdravnica K.T. in zdravnica – psihiatrinja dr. M.D., ko sta bili zaslišani kot priči. Slednja je izpovedala še, da nekatere tožnikove težave izvirajo iz ravnanj, ki jih je bil deležen kot predsednik sveta zavoda tožene stranke. Teh težav pa sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine utemeljeno ni upoštevalo. Utemeljeno je upoštevalo tudi, da so bile težave lažje intenzitete, skladno s tem je po oceni pritožbenega sodišča prisodilo primerno odškodnino v višini 2.000,00 EUR.

Priča K.T., tožnikova izbrana zdravnica, na katero se sklicuje pritožba, je izpovedala (kot je navedeno v zapisniku z naroka za glavno obravnavo z dne 3. 3. 2010), da dopušča možnost, da je tožnik bolj občutljiv. Upoštevaje še izpoved dr. M.D., tožnikove zdravnice – psihiatrinje, da tožnik ni posebej ranljiv, kar dokazuje dejstvo, da v preteklosti ni imel zdravstvenih težav, da je čustven, vendar ne ekstremno čustven (zapisnik z naroka za glavno obravnavo dne 21. 4. 2010), ni mogoče šteti, da je tožnik bolj občutljiv. Četudi pa bi šteli, da je bolj občutljiv, to ne vpliva na obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ob oceni, da je bil tožnik žrtev trpinčenja, ni bistveno, kakšne posledice bi trpinčenje pustilo na drugem (običajnem, povprečnem) delavcu, kot zmotno meni tožena stranka. Kot oškodovalec odgovarja za škodo, ki je bila povzročena z nedopustnim ravnanjem, četudi bi do škode prišlo zaradi subjektivne občutljivosti oškodovanca.

Odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki naloži plačilo zakonskih zamudnih obresti od dne vložitve tožbe, je skladna z 229. členom OZ in z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Dne 26. 6. 2002 je bilo sprejeto stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002, ko sta stopila v veljavo OZ in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A; Ur. l. RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zakonske zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. - 183. člen OZ oziroma 200. - 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje, to je od 1. 1. 2002, če zamuda ni nastala pozneje, in sicer do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe (s sklicevanjem na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi opr. št. II Cp 199/2001 z dne 21. 2. 2001, ki se nanaša na čas veljavnosti ZOR), da je tožena stranka prišla v zamudo šele z dnem izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje.

Nadalje je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka, saj temelji na 2. odstavku 154. člena ZPP. Skladno s tem členom ZPP sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka sama svoje stroške postopka ali ob upoštevanju okoliščin primera naloži eni stranki, da povrne drugi stranki ustrezen del stroškov postopka. Pri tem ni predvideno, da bi moral uspeh stranke za odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka, znašati točno eno polovico, za kar se neutemeljeno zavzema tožena stranka v pritožbi. Tudi 1. odstavka 158. člena ZPP, da mora stranka, ki umakne tožbo, drugi stranki povrniti stroške postopka, v tem primeru ni mogoče tako uporabiti, da bi bil tožnik zaradi tega, ker je tožbo delno umaknil, dolžan toženi stranki povrniti ustrezni del stroškov postopka, predvsem ob upoštevanju, da zaradi odločanja o umaknjenem delu tožbe (o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.600,00 EUR) posebni stroški niso nastali. Kar se tiče soglasja k umiku, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožena stranka takšnemu ravnanju tožnika ni posebej oporekala, kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 24. 4. 2010. Sodišče je sicer ni posebej vprašalo, ali z umikom soglaša, vendar opisano nepravilno ravnanje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z vsemi prijavljenimi stroški prič izdalo sklepe, ni izdalo le sklepa z dne 21. 4. 2010, da je dolžna tožena stranka priči M.U.H. povrniti stroške v višini 21,60 EUR, kot protispisno navaja pritožba. Preostale stroške prič (prič J.S., H.G., M.B.S., K.T. in dr. M.D. je s sklepi z istega dne naložilo v plačilo tožniku, teh stroškov je bilo skupno za 284,22 EUR, torej bistveno več kot so znašali stroški, ki jih je imela z izvedbo dokazov tožena stranka.

Ker niso bili podani niti razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP in po 2. točki 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.