Jedro

Tožnik ima sedež (gre za pravno osebo) v tujini, zato je organ imel zakonsko podlago za neposredno vročanje v drugem odstavku 92. člena ZUP. Ta določa, da se fizičnim in pravnim osebam v tujini lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen, če mednarodna pogodba ne določa drugače. Vročanje po določbah ZUP se torej opravlja na območju Republike Slovenije, medtem ko je glede vročanja v tujini treba uporabiti predpise, kjer so urejeni mednarodni poštni standardi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel pritožbo tožnika zoper odločbo, št. 46161-130/2017-7 z dne 18. 12. 2017. V obrazložitvi je navedel, da je 19. 1. 2018 prejel pritožbo tožnika zoper odločbo z dne 18. 12. 2017, ki je bila tožniku vročena z vročilnico dne 2. 1. 2018 na naslov ... Citiral je 240. člen, 87., 68. člen ter prvi odstavek 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker je tožnik odločbo prejel 2. 1. 2018, je 15-dnevni pritožbeni rok iztekel 17. 1. 2018. Tožnik je pritožbo poslal priporočeno po pošti 18. 1. 2018, zato jo je organ zavrgel kot prepozno.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da je glede vročanja v tujino treba uporabiti predpis, kjer so urejeni mednarodni poštni standardi. Vročevalci zunaj RS niso dolžni ravnati po določbah ZUP. Ker se je odločba vročala v Gibraltarju, vročitev pa je bila opravljena z mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR), je bila vročitev opravljena v skladu s pravili za vročanje v tujini. Iz mednarodne povratnice tudi izhaja, da je tožnik odločbo prejel 2. 1. 2017. Očitno gre za napako v zapisu same letnice na žigu, saj je iz ostalih podatkov razvidno, da bi moral imeti žig letnico 2018. Organ je 13. 2. 2018 tudi podal na Pošto Slovenije pisno poizvednico o podatkih vročitve. Iz prejetega odgovora je razvidno, da je bila ta pošta tožniku vročena 2. 1. 2018, k odgovoru pošte pa je priložen tudi podpisni list prevzema pošiljke z datumom 2. 1. 2018. Odločitev organa je zato pravilna.

3. Tožnik je vložil tožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev pravil postopka. Tožnik je odločbo prejel 3. 1. 2018 in ne 2. 1. 2018, zato je bila pritožba vložena pravočasno. V tem primeru gre za osebno vročanje, o vročitvi pa se organ obvešča z vročilnico (87. člen ZUP). Zakon določa tak način vročanja (97. člen ZUP). To pomeni, da bi morala biti v spisu tudi vročilnica kot dokazilo o vročitvi. Če organ ni mogel z vročilnico v tujino vročati, bi moral biti način vročanja s povratnico po vsebini kar najbolj podoben vročanju z vročilnico oziroma bi moral biti vsaj v skladu s pravili o vročanju s povratnico. V spisu se nahaja povratnica, ki je podpisana, ni pa naveden datum (v okencu ''date and signature''). Oseba, ki je pošiljko prejela, bi morala zapisati tudi datum, pa tega ni storila, kar pomeni, da povratnica ni izpolnjena pravilno. Na povratnici je kot edini zapisan datum, ki ni datum vročitve (''2.1.2017''), za katerega organ meni, da gre za očitno pomoto, vendar tožnik opozarja, da lahko organ popravlja le pisne pomote v aktih, ki jih sam izda, ne pa v listinah, ki jih ni sam sestavil. Glede oprave poizvedb pri Pošti Slovenije je tožnik še navedel, da je v listini, ki je bila pripeta poizvednici, pri številki 720 zapisano ime, ni pa zapisanega datuma, temveč je zapisan na vrhu strani brez vsakršne rubrike in je bil po prepričanju tožnika vpisan naknadno (v marcu 2018 ob sestavi poročila). Tak vpis pa ne more biti zanesljiv dokaz o tem, kdaj je bila listina dejansko podpisana s strani prejemnika, torej, kdaj je bila odločba dejansko vročena. V vsakem primeru oseba, ki je listino prevzela, ni zapisala ob prevzemu nobenega datuma. Ni sporno, da se prejem pošiljke lahko dokazuje z drugimi sredstvi, ne more pa se dokazovati datuma prejema. Tožnik je še opozoril na elektronsko sporočilo z dne 3. 1. 2018, ki ga je uslužbenka tožnika A.A. poslala odvetniški pisarni na Dunaju, v katerem je navedeno, da je uslužbenka prejela odločbo 3. 1. 2018. Do tega dokaza se drugostopni organ ni opredelil. Gibraltarska pošta je pri tem vročanju storila več napak: - od osebe, ki ji je bila pošiljka vročena, ni zahtevala vpisa datuma, torej je bila povratnica napačno izpolnjena, - edini datum na vročilnici je očitno napačen (2. 1. 2017), - na dodatni listini, ki naj bi dokazovala vročitev 2. 1. 2018, je ta datum vpisan na vrhu strani, ne da bi za to obstajala kakšna rubrika. To pomeni, da je bil datum vpisan naknadno in ni nujno točen, predvsem pa naknadno vpisani vpisi ne morejo biti dokazilo o dogodku, ki naj bi se zgodil točno na določen dan več kot dva meseca pred tem. Država je sama predpisala, da je določena procesna dejanja mogoče opraviti samo v določenem roku, in način, kako se začetek teka takšnih rokov dokazuje. Kakršnakoli pomanjkljivost v tem pogledu ne more iti na škodo stranke v postopku, to toliko bolj, če obstajajo dodatni dokazi (dopis uslužbenke), iz katerih izhajajo drugačna dejstva. Predvsem pa ni mogoče opreti odločitve na izjave pošte, za katero je v tem primeru izpričano, da je ravnala pomanjkljivo in malomarno ter listine izpolnjevala napačno. Napake pri vročanju uradnih pisanj ne predstavljajo izjemnih in redkih situacij, saj se je sodna praksa že večkrat srečala s primeri, ko organ pri preizkusu pravočasnosti vloge ni upošteval relevantnih listin glede dneva vročitve (npr. UPRS I U 748/2010). Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijana akta odpravi, vrne zadevo organu v ponovno odločanje ter toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v sklepu ter drugostopni odločbi, dodala je še, da elektronsko sporočilo ni uradni dokument, ki bi dokazoval datum vročitve. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno zavrženje pritožbe zoper odločbo, št. 46161-130/2017-7 z dne 18. 12. 2017, iz razloga, ker je bila vložena prepozno. Tožnik ugovarja, da mu je bila odločba vročena 3. 1. 2018, ne pa 2. 1. 2018, zaradi česar je pritožbo vložil pravočasno in bi jo moral organ vsebinsko obravnavati.

7. Tožnik se moti, ko ugovarja, da bi mu morala biti odločba vročena osebno po 87. členu ZUP (ta določa pravila osebnega vročanja), ob upoštevanju 97. člena istega zakona (ta določa vsebino vročilnice, tj. listine o vročitvi dokumenta naslovniku, ki naj bi bila priložena v spis). Nesporno namreč je, da ima tožnik sedež (gre za pravno osebo) v tujini, zato je organ imel zakonsko podlago za neposredno vročanje v drugem odstavku 92. člena ZUP. Ta določa, da se fizičnim in pravnim osebam v tujini lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen, če mednarodna pogodba ne določa drugače. Tudi po 171. členu Uredbe o upravnem poslovanju (veljavni v času odločanja - UL RS, št. 20/05 do 81/13 - enako določa tudi sedaj veljavna uredba v 85. členu) se za vročanje v tujino ovojnica za osebno vročanje uporablja, če je tak način vročanja v skladu z mednarodnimi poštnimi predpisi, sicer se osebno vročanje v tujino opravlja neposredno z uporabo mednarodnih poštnih predpisov. Vročanje po določbah ZUP se torej opravlja na območju Republike Slovenije, medtem ko je glede vročanja v tujini treba uporabiti predpise, kjer so urejeni mednarodni poštni standardi. Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (npr. sklep VDSS, Psp 297/2010 z dne 8. 7. 2010), ki se pri tem opira tudi na pravno teorijo npr. prispevek dr. Polonce Kovač, Podjetje in delo, 20. 10. 2008. V tem prispevku avtorica ugotavlja, da je edini odstop od navedenega (vročanja po ZUP) mogoč in hkrati nujen, kadar organi vročajo dokumente neposredno naslovnikom v tujino, saj vročevalci zunaj Republike Slovenije niso zavezani ravnati po določbah ZUP. Zato se določba, ki dovoljuje vročanje neposredno osebi v tujino, lahko izvaja samo tako, da se dokument skladno s poštnimi predpisi opremi s t.i. mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR). Remic (2008, str. 81, enako Jerovšek in Trpin, 2004, str. 321) poudarja, da mednarodni poštni standardi glede osebne vročitve niso tako strogi, kot jih predpisuje ZUP. Republika Slovenija je predpise sprejela ob upoštevanju Svetovne poštne konvencije in drugih predpisov Svetovne poštne zveze (Zakon o ratifikaciji spremenjenih in dopolnjenih aktov svetovne poštne zveze, UL RS - MP, št. 21/06). V skladu z mednarodnopravnimi predpisi so bili sprejeti Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve (UL RS, št. 31/07), kjer je v drugem odstavku 20. člena določeno, da se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se vročijo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem pošiljk. Tudi iz povratnice je razvidno, da obvestilo (povratnico) podpiše naslovnik ali v skladu s predpisi naslovne države druga pooblaščena oseba ali delavec naslovne pošte. Ker je bila na tak način vročitev v tem primeru opravljena, ne drži, da bi morala biti v spisu tudi vročilnica (kot to določa 97. člen ZUP).

8. Tožnik nadalje ugovarja, da je bila povratnica lastnoročno podpisana, ni pa lastnoročnega zapisa datuma sprejema pošiljke, kar bi morala navesti oseba, ki je pošiljko sprejela. Kot je pravilno ugotovil že upravni organ, je na povratnico odtisnjen žig sprejemne pošte z datumom ''2 JAN 2017''. Ker je bila odločba izdana v decembru 2017 (in torej odpremljena v istem mesecu, tj. decembru 2017), se tudi sodišče strinja z oceno organa, da je letnica datuma na štampiljki ''2017'' očitna pisna pomota, ki je organ niti ne poskuša popraviti (kot to napačno sklepa tožnik), temveč želi le pojasniti (nedvomno napačen) zapis letnice datuma.

9. Tožnik še ugovarja, da iz listine (t.j. podpisni list prevzema pošiljke), ki je pripeta k poizvednici, pri št. 720, tudi ni zapisa datuma vročitve, le ime naslovnika, datum (''2. 1. 2018'') pa je zapisan na vrhu strani, brez rubrike in je po prepričanju tožnika vpisan naknadno, v marcu 2018 ob sestavi poizvednice. Kot je pravilno ocenil že upravni organ, tudi s temi navedbami tožnik ne more uspeti. Organ je namreč (zaradi preveritve datuma vročitve) zaprosil za podatke o vročitvi odločbe z dne 18. 12. 2017 pošto z mednarodno poizvednico (inquiry), kar omogoča tudi 38. člen Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve (po tej določbi lahko uporabnik (v tem primeru organ) vloži reklamacijo zaradi (med drugim): - neizvedene, nepopolno ali napačno izvedene poštne storitve prenosa priporočenega pisma, vrednostnega pisma ter paketa, ki ji mora priložiti poizvednico o poštni pošiljki). V poizvednici (ki šteje kot potrdilo o poslani poštni pošiljki) pa je kot datum vročitve naveden ''2. 1. 2018'', zato navedbe o izostanku rubrike o datumu ter (po prepričanju tožnika) spornem zapisu datuma na k poizvednici pripetem podpisnem listu, ne morejo omajati pravilnosti zaključka organa, da je bila pošiljka vročena 2. 1. 2018. 10. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je nesporno, da oseba, ki je pošiljko sprejela, datuma sprejema pošiljke ni zapisala, ne strinja pa se, da datuma prejema ni mogoče dokazovati na drugačen način, saj je organ storil ravno to: opravil poizvedbe pri sprejemni (dohodni) pošti in pridobil podatke o datumu vročitve. Zato za odločitev v tej zadevi tudi ni pravno relevantno, da je, kot to ugovarja tožnik, gibraltarska pošta storila več napak pri vročanju sporne pošiljke, saj je bila pošiljka nedvomno vročena (kot to dokazuje podpis osebe, ki je pošiljko sprejela), datum vročitve pa je bilo mogoče preveriti na zgoraj opisan način. V sodbi UPRS, I U 748/2010 z dne 22. 9. 2010, na katero se sklicuje tožnik, pa je šlo za presojo pravilnosti osebnega vročanja (po 87. členu ZUP), natančneje za napačno oziroma nepopolno izpolnjeno vročilnico (po 97. členu ZUP), na kateri je manjkal podpis osebe, ki naj bi pošiljko prejela, torej je šlo za drugačno dejansko stanje tako glede samega načina vročanja, kot tudi ugotovljenih pomanjkljivosti, zato se nanjo tožnik ne more sklicevati. Elektronsko sporočilo uslužbenke tožnika pa potrjuje ravno to, kar navaja tožnik in sicer, da je ta uslužbenka prejela odločbo 3. 1. 2018, ne pa, da je bila 3. 1. 2018 odločba vročena tožniku oziroma osebi, ki je pri tožniku pooblaščena za sprejemanje pošiljk.

11. Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je predmet presoje v upravnem sporu upravni akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, ki pa mora biti dokončen (torej, da zoper ta akt ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja, npr. pritožbe v upravnem postopku). To pomeni, da sodišče presoja pravilnost in zakonitost prvostopnega sklepa, saj ta vsebuje odločitev o zavrženju pritožbe, ki jo tožnik izpodbija. Zato morebitne pomanjkljivosti drugostopnega akta (tožnik ugovarja, da se drugostopni organ ni opredelil do elektronskega sporočila z dne 3. 1. 2018) ne morejo vplivati na presojo pravilnosti in zakonitosti prvostopnega akta.

12. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sklep pa je pravilen in na zakonu utemeljen.

13. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.