Jedro

Ne glede na to, ali se je status sporne parcele v zemljiški knjigi spremenil leta 1991 ali leta 1994, do vložitve tožbe leta 2009 priposestvovalna doba 20 let še ni minila. V času, ko je veljala „stara“ zemljiška knjiga, je bila sporna pot vpisana kot javno dobro in na javnem dobru priposestvovanje ni moglo teči. Do vprašanja današnjega statusa poti se zato sodišču prve stopnje niti ni bilo treba opredeljevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se tožbeni zahtevek, ki glasi: „Ugotovi se obstoj služnostne pravice stvarne služnosti vožnje z osebnimi avtomobili, traktorjem in manjšimi tovornimi vozili ter hoje preko parc.št. 1 k.o. P., ki poteka v nadaljevanju poti na parc.št. 2 k.o. P., po parc.št. 1 k.o. P., v približni dolžini 23 metrov in širini 3,38 metra do 3,49 metra, ob meji s parcelama št. 3 in 4 k.o. P., do parcele tožeče stranke št. 5 k.o. P., kot jo prikazuje skica izvedenca P. G. z dne 10.8.2010 (pas sive barve), ki je sestavni del te sodbe, v korist vsakokratnega lastnika parc.št. 5 k.o. P. kot gospodujočega zemljišča, in v breme vsakokratnega lastnika parc.št. 1 k.o. P., kot služečega zemljišča;“ zavrne.

Odločitev o pravdnih stroških pravilno glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 447,18 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po prejemu pisnega odpravka te sodbe in tečejo do plačila“.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 156,48 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po prejemu pisnega odpravka te sodbe in tečejo do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu ugotovilo obstoj stvarne služnosti vožnje z avtomobili, traktorji in manjšimi tovornimi vozili ter hoje po (v izreku podrobno opisani) poti preko parc.št. 1 k.o. P. v korist vsakokratnega lastnika parc.št. 5 k.o. P. Toženi stranki je naložilo v plačilo 512,50 EUR iz naslova pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da so tožeča stranka in njeni pravni predniki najmanj zadnjih dvajset let pred vložitvijo tožbe vozili in hodili po sporni poti, tožena stranka izvrševanju služnosti ni nasprotovala, zato je bila služnost priposestvovana. Sporna pot ni javno dobro.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, zagrešilo pa je tudi kršitev iz 8. člena ZPP, saj ni opravilo dokazne ocene v skladu s to določbo. V zvezi z lastniškim stanjem na parc.št. 5 je sodišče upoštevalo le izpoved priče S. Č., ni pa te izpovedi primerjalo s podatki zemljiške knjige, iz katere izhaja, da je bila lastnica parcele do leta 2000 C. S., priča je lastnik postal na podlagi kupoprodajne pogodbe leta 2000, nikoli pa ni bil lastnik njegov oče. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede lastništva parcele je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni jasno opredelilo obdobja, v katerem je teklo priposestvovanje, gre pa za odločilno dejstvo (zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka, pred letom 1997 pa njeni pravni predniki izvrševala služnost. Taka ugotovitev je protispisna, saj je tožnik postal lastnik šele v letu 2002. V tistem obdobju so bili lastniki S., kar pomeni, da izpoved priče Č., da je njegov oče tožniku dovolil uporabo poti, ne zdrži resne presoje. Ker je bila leta 1997 lastnica parc.št. 5 C. S., morebitna uporaba poti s strani tožnika na tek priposestvovanja služnosti ni imela vpliva. Da bi sporno pot uporabljali S., pa tožeča stranka ne zatrjuje. Priposestvovalna doba pred letom 2000 ni mogla začeti teči, zato še ni potekla. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da tožnik v nobenem primeru ni priposestvoval služnosti vožnje z manjšimi tovornjaki. Priča Č. je opisal le enkratno vožnjo s kamionom, iz izpovedi priče D. pa izhaja, da smetarski kamion po poti vozi za potrebe njegove parcele in torej na podlagi teh voženj tožnik ne more priposestvovati služnosti. Zmotno je tudi materialnopravno stališče, da cesta ni javno dobro. Sporna pot je namreč imela v stari k.o. P. II samostojno parc.št. 6 oziroma je predstavljala del te poti. Tožena stranka je navedla, da je ob nastavitvi nove zemljiške knjige prišlo do napake pri prenosu parcel v zemljiški kataster. Ne glede na takšno napako, pa sporna poti nikoli ni prenehala biti javno dobro. Status javnega dobra tej parceli nikoli ni bil odvzet. Tudi zato, ker gre za javno dobro, tožnik služnosti ni mogel priposestvovati.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala navedbe pritožbe in predlagala njeno zavrnitev. Poudarja, da tožena stranka ni izkazala, da bi kateremukoli pravnemu predniku nasprotovala pri uporabi služečega zemljišča. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na sicer pravilno ugotovljena dejstva glede teka priposestvovalne dobe napačno uporabilo materialno pravo in spregledalo, da je vprašanje, ali je sporna pot javno dobro, pomembno v celotnem poteku priposestvovalne dobe. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je v stari zemljiški knjigi sporna pot tvorila del parc.št. 6 k.o. Pi., ki je v naravi predstavljala cesto s statusom javnega dobra. Tak zaključek temelji na skici izvedenca geodetske stroke, na katero tožeča stranka ni imela nobenih konkretnih pripomb. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl.št. 1 k.o. P. izhaja, da vpis temelji na poizvedovalnem zapisniku z dne 13.12.1991, iz potrdila o namenski rabi parcele pa, da je bila stara k.o. Pi. v veljavi do leta 1994. Ne glede na to, ali se je status sporne parcele v zemljiški knjigi spremenil leta 1991 ali leta 1994, do vložitve tožbe leta 2009 priposestvovalna doba 20 let še ni minila. V času, ko je veljala „stara“ zemljiška knjiga, je bila sporna pot vpisana kot javno dobro in na javnem dobru priposestvovanje ni moglo teči. Do vprašanja današnjega statusa poti se zato sodišču prve stopnje niti ni bilo treba opredeljevati. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo pa spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek na ugotovitev služnosti zavrnilo (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Tožeča stranka ni uspela niti v pravdi niti v pritožbenem postopku, zato sama krije svoje stroške pravdnega in pritožbenega postopka, mora pa povrniti pravdne in pritožbene stroške toženi stranki. Spremeniti je bilo treba odločitev o stroških na prvi stopnji. Sodišče je toženi stranki priznalo stroške po tar.št. 3100, 3102 in 6002 Odvetniške tarife, potne stroške v skupnem znesku 53,86 EUR, DDV na odvetniške storitve in stroške izvedenca (151,55 EUR), skupaj 447,18 EUR. V zvezi s pritožbo pa je priznalo stroške po tar.št. 3210 in 6002 ter DDV na odvetniške storitve, skupaj 156,48 EUR.