Jedro

Tožnica v vtoževanem obdobju (od 1975 do 1981 in od 1982 do 1992) iz naslova opravljanja dela na kmetiji ni bila vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, zato ji tega obdobja kot zavarovalne dobe ni mogoče šteti v pokojninsko dobo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodna odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 9. 2014 in št. ... z dne 9. 7. 2014 ter da se tožnici obdobje od 22. 8. 1975 do 8. 10. 1981 ter od 9. 10. 1982 do 31. 1. 1992 kot zavarovalna doba všteje v pokojninsko dobo in da se tožnici povrnejo stroški postopka. Sodišče je s sklepom zavrglo tožbo v delu, kjer tožnica zahteva, da se ji dan 9. 10. 1981 prizna kot zavarovalna doba iz naslova opravljanja dela na kmetiji.

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji zgolj na eni odločbi pritožbenega sodišča, s katero je bila porušena dolgoletna in enotna praksa, razvidna iz razsodb revizijskega in pritožbenega sodišča. Po tej praksi se je kot pogoj za vštevanje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo zahtevalo zgolj izkazovanje obstoja elementov delovnega razmerja na strani upravičenca. Tožnica se s tem v zvezi sklicuje na sodbe Psp 465/2012, VIII Ips 140/07 z dne 17. 6. 2008 ter VIII Ips 137/07 z dne 18. 11. 2008. V vseh teh zadevah je bila dejanska podlaga identična oziroma vsaj primerljiva s tožničino. Tožnica opozarja, da je skrb za enotno sodno prakso pridržana Vrhovnemu sodišču RS. Ker v zadnjem obdobju ni prišlo do spremembe zakonodaje na področju priznavanja pravic iz pokojninskega zavarovanja, tožnica ne vidi razloga, da bi za priznanje obdobja dela v pokojninsko dobo bilo potrebno izkazati tudi dejanski obstoj zavarovalnega razmerja. Sklicevanje na sodbo Psp 433/2015 tako predstavlja arbitraren odstop od ustaljene in enotne sodne prakse, kar predstavlja tudi kršitev ustavno zagotovljene pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo delo, ki ga je tožnica opravljala pri svojem očetu, takratnem lastniku kmetije, opravljeno za plačilo, neprestano, osebno in pod nadzorom delodajalca. S tem je po oceni sodišča izpolnila pogoj, da je imelo takšno delo vse elemente delovnega razmerja. Tožnica zato meni, da bi moralo sodišče že na podlagi te ugotovitve ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku in da ugotavljanje dejstva, ali je izpolnila tudi pogoj obstoja zavarovanja, na odločitev ne bi smelo vplivati. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 7. 2014. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožničina zahteva za vštetje pokojninske dobe v obdobju od 22. 8. 1975 do 31. 1. 1992, upoštevajoč 126. člen Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

6. Glede na to, da tožnica uveljavlja priznanje oziroma vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo za obdobje od 22. 8. 1975 do 31. 1. 1992 s presledki, je pravna podlaga za odločitev, podana v 5. alineji 129. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(2) , kjer je določeno, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja obsega čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(3) všteva državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače. Navedena določba torej odkazuje na uporabo 3. alineje prvega odstavka 187. člena ZPIZ-1 oziroma na 202. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)(4) in nadalje na pred tem veljaven Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: ZTPPIZ)(5). Skladno z 48. členom omenjenega zakona se v pokojninsko dobo všteva čas, prebit v zavarovanju ter obdobja do 31. 12. 1972 izven zavarovanja, ki se šteje kot posebna doba. V 50. členu pa je določeno, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom. Tožnica se sicer v pritožbi in tudi v samem zahtevku, vloženem pri toženi stranki sklicuje na določbe Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (v nadaljevanju: TZPZ)(6). Omenjeni zakon pa za presojo sporne zadeve ni relevanten, saj v spornem obdobju ni bil več v veljavi (veljaven je bil od 1. 1. 1965 do 31. 12. 1972, ko je stopil v veljavo ZTPPIZ).

7. Za odločitev v sporni zadevi je torej potrebno uporabiti določbe ZTPPIZ, po katerem se v pokojninsko dobo, kot zavarovalna doba lahko všteva le čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju, s polnim delovnim časom in v zavarovanju (1. točka 48. člena v zvezi z 49. členom ZTPPIZ). Glede uporabe omenjenih določb, je svoje stališče že zavzelo pritožbeno sodišče v drugi zadevi(7) .

8. V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da tožnica v vtoževanem obdobju na podlagi delovnega razmerja ni bila vključena v zavarovanje in že zaradi neizpolnjevanja tega pogoja, tožnici v pokojninsko dobo ni mogoče šteti zavarovalne dobe, kot jo uveljavlja s tožbo. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je bil v obdobju, kot ga vtožuje tožnica celoten delovnopravni in pokojninski ter invalidski sistem urejen do takšne mere, da je bilo iz evidenc oziroma iz javnih listin razvidno, ali je določena oseba v delovnem razmerju in zavarovana ali ne. Kot to izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu je tožnica že 2. 6. 2000 vložila zahtevo za priznanje časa, prebitega v starostnem zavarovanju kmetov v pokojninsko dobo. V spisu je tudi potrdilo, da ji je bil odmerjen prispevek za starostno zavarovanje kmetov od 1. 1. 1972 do 1. 9. 1981. Z odločbo št. ... z dne 15. 6. 2000 je bila zahteva za priznanje starostnega zavarovanja kmetov v obdobju od 1972 do 1983 zavrnjena, iz razloga, ker tožnica še ni bila solastnica, lastnica ali prevzemnica kmetije. Starostno zavarovanje kmetov (kot je bilo urejeno v Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov, v nadaljevanju: ZSZK)(8) pa pomeni povsem drugo vrsto zavarovanja kmetov, s katerim se na podlagi tega zavarovanja zavarovancu zagotavlja zgolj minimalna pokojnina za starost. Iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke izhaja, da je bila tožnica šele s 1. 1. 1992 vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti in da je od tedaj dalje neprekinjeno v zavarovanju na različnih podlagah. Glede na navedeno pritožbeno sodišče poudarja, da v primeru, če je tožnica kot delavka opravljala delo na kmetiji, in da bi bili izpolnjeni elementi delovnega razmerja, pa bi se, glede na že citirano določbo prvega odstavka 48. člena v zvezi z 49. členom ZTPPIZ, tožnica morala vključiti v zavarovanje.

9. Glede pritožbenih navedb v zvezi s sodno prakso pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pritožbeno sodišče s tem v zvezi že zavzelo stališče v že omenjenih zadevah Psp 587/2015 in Psp 433/2015. Podrobno je bila pojasnjena tedanja ureditev glede upoštevanja zavarovalne dobe v pokojninsko dobo po tedanjih predpisih. Sodišče se je tudi opredelilo do že sprejete sodne prakse. Pojasnjeno je bilo, da gre v zadevah, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica, za drugačno dejansko in pravno stanje, torej ne gre za enak primer, kot pa je primer tožnice. S sodbo opr. št. VIII Ips 140/07 z dne 17. 6. 2008 je delno dodatno priznana zavarovalna doba delavki na kmetijskem posestvu od 1. 12. 1955 do 9. 4. 1956 in od 22. 5. 1956 do 17. 3. 1957. V tem primeru torej ne gre za uporabo ZTPPIZ, ki je odločilen za razsojo predmetne zadeve, temveč za uporabo TZPZ. Glede zadeve VIII Ips 137/07 z dne 18. 11. 2008 pa je pritožbeno sodišče poudarilo, da je bil za razsojo navedene zadeve odločilno vprašanje, ali je bil plačan prispevek za socialno zavarovanje. Le dejstvo, da delodajalec ni plačal prispevkov za socialno zavarovanje za svojega delavca - ni imelo negativnih posledic v smislu, da se zavarovalna doba ne bi priznavala. To načeloma velja še po sedaj veljavnem ZPIZ-2. Tudi v primeru zadeve Psp 465/2012 z dne 28. 2. 2013 ne gre za popolnoma enako situacijo, kot je podana v sporni zadevi, saj je bila tožnica v predmetni zadevi vse do 1. 9. 1981 vključena v zavarovanje na podlagi ZSZK in je bil s tem v zvezi tudi plačan prispevek. Po 1. 9. 1981 dalje, pa tožnica ni bila zavarovana oziroma vključena v zavarovanje po določbah ZTPPIZ.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena in 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.

(5) Ur. l. SFRJ, št. 25/72 s spremembami.

(6) Ur. l. SFRJ, št. 51/64 s spremembami.

(7) Psp 587/2015 z dne 24. 3. 2016 in Psp 433/2015 z dne 1. 3. 2016. (8) Ur. l. SRS, št. 13/1972 s spremembami.