Jedro

Samo sklicevanje na „učinkovitost“ sodnega varstva, ne da bi stranka jasno, natančno in določno opredelila težko popravljivo škodo, ki naj bi ji v primeru neizdaje začasne odredbe nastala, za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Predlog za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka vložila skupaj s tožbo, s katero zahteva odpravo sklepa tožene stranke z dne 30. 7. 2010, s katerim je tožena stranka v postopku javnega razpisa za izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno-rekreacijsko infrastrukturo – III pod točko 1 potrdila rezultat ocenjevanja prispelih vlog za sofinanciranje investicij v javno športno-rekreacijsko infrastrukturo, pod točko 2 pa v program financiranja uvrstila operacijo, ki je prejela največ točk in sicer: večnamenski nogometni stadion A. prijavitelja B..., v višini sofinanciranja 9.386.149,00 EUR. S tožbo tožeča stranka izpodbija tudi: sklep tožene stranke, izdan v postopku istega javnega razpisa z dne 30. 7. 2010, s katerim je bila zavrnjena njena vloga z dne 23. 7. 2010, za sofinanciranje operacije v Mestni nogometni in atletski stadion C.; sklep tožene stranke z dne 30. 7. 2010, izdan v istem postopku javnega razpisa, s katerim je tožena stranka odločila, da se ugodi vlogi prijavitelja B... z dne 22. 7. 2010, na navedeni javni razpis za sofinanciranje operacije večnamenski nogometni stadion A. in prijavitelju B... odobri sofinanciranje navedenega športnega objekta iz sredstev ES RR v 100% deležu upravičenih stroškov, in sicer v višini 9.386.149,00 EUR; sklep tožene stranke z dne 3. 8. 2010, s katerim je tožena stranka popravila pisno pomoto v sklepu z dne 30. 7. 2010. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ne navaja, kakšna škoda bi dejansko nastala njej. Prav tako ne navaja razlogov, zaradi katerih bi, za razliko od M..., kateri naj škoda ne bi nastala, njej težko popravljiva škoda nastala, niti ne predlaga dokazov za to. Predvsem pa tožeča stranka ni izkazala potrebe, da se zadržijo vsa sredstva javnega razpisa, saj v svojem predlogu ni niti navedla, kolikšna naj bila sredstva, ki naj bi jih prejela, in kakšna bi bila škoda, če teh sredstev ne bi prejela. Ukrep, ki ga predlaga, očitno ni sorazmeren z neopredeljenim zatrjevanim prikrajšanjem in bi po mnenju sodišča prve stopnje pomenil nesorazmeren poseg v javno korist in koristi drugih, ki so jim bila sredstva dodeljena.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da lahko svoje ustavno varovane pravice učinkovito varuje samo v primeru, če bo izdana predlagana začasna odredba. Tudi v primeru uspeha v upravnem sporu je nepopravljivo izgubila pravice, zaradi katerih je upravni spor sploh sprožila. Utrpela bi ne le težko popravljivo, temveč nepopravljivo škodo, saj upravni spor ne zadrži izvršitve sklepov, čim pa bo sklenjena pogodba o sofinanciranju med zmagovalcem razpisa in toženo stranko, bodo odobrena sredstva tudi prenakazana. Škoda bi bila tako moralna kot materialna, v višini vrednosti predloga za sofinanciranje, s katerim je kandidirala na javnem razpisu (7.000.000,00 EUR). V primeru, da bo sklenjena pogodba o sofinanciranju z izbranim ponudnikom, bodo praktično vsa sredstva javnega razpisa potrošena, sama pa nepopravljivo oškodovana. Izpodbijanemu sklepu očita tudi nerazumljivost in poudarja, da je ves čas zatrjevala in izkazovala potrebo po zadržanju sklepa, s katerim se praktično vsa sredstva podelijo A.... in jo tudi določno obrazložila ter predlagala ustrezne ukrepe. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je kot podlago (med drugim) navedlo 26. člen Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2010 in 2011. V pretežni meri (85%) gre namreč za podelitev evropskih sredstev, katera pa je na podlagi evropskega prava v primeru, da niso porabljena strogo v obdobju, za katerega so predvidena, treba vrniti nazaj v evropske sklade. Navedena materialna podlaga zato nima nobene relevantne povezave z obravnavano zadevo. Zaradi odločitve sodišča prve stopnje, da predlog za izdajo začasne odredbe obravnava po tretjem in ne po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, kot je bilo predlagano, je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju, saj v nadaljevanju sodišče zaključi, da predlog tožeče stranke zavrača, ker ni izpolnjen eden izmed pogojev, določenih v drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Zato je sklep obremenjen tudi z bistveno kršitvijo določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za začasno zadržanje izvršitve sklepa ugodi in zadrži izvršitev sklepov z dne 30. 7. 2010, z dne 30. 7. 2010 in z dne 3. 8. 2010 do izdaje pravnomočne odločbe. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Po preteku roka za pritožbo je tožeča stranka vložila tudi dopolnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

6. Začasna odredbe predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje.

7. Tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s svojimi navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe (pri čemer Vrhovno sodišče poudarja, da zahteve za izdajo začasne odredbe v pritožbenem postopku ni mogoče dopolnjevati z dodatnimi razlogi) ni izkazala nastanka težko popravljive škode. Samo sklicevanje na „učinkovitost“ sodnega varstva, ne da bi tožeča stranka jasno, natančno in določno opredelila težko popravljivo škodo, ki naj bi ji nastala v primeru neizdaje začasne odredbe, za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 ne zadošča. Pravna pričakovanja tožnika v zvezi s prijavo na javnem razpisu za dodelitev sredstev pa tudi ne morejo biti razlog za izdajo začasne odredbe. Poleg tega tožeča stranka z ničemer ne dokazuje in tudi ne zatrjuje, da ji bo zaradi sredstev javnega razpisa, do katerih je po njenem mnenju upravičena, vendar ji niso bila dodeljena, nastala težko popravljiva škoda. Materialna škoda pa praviloma, v skladu z upravnosodno prakso, sama po sebi ne predstavljajo težko popravljive škode. Kot rečeno, samo poseg v pravno sfero in pravna pričakovanja tožeče stranke, ob upoštevanju koristi nasprotne stranke, ki so identična koristim tožeče stranke, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne utemeljuje izdaje začasne odredbe, kakršna je bila predlagana.

8. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da v obravnavanem primeru pravno niti ni pomembno, ali je sodišče prve stopnje presojalo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po drugem ali po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, saj je v obeh primerih eden od pogojev za izdajo začasne odredbe obstoj težko popravljive škode, ki pa kot rečeno, v tem primeru ni izkazana.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.