Jedro

Iz koncesijske odločbe izhaja, da koncesionar gospodarske javne službe ne bo opravljal sam, ampak bo dejavnost opravljal preko nove gospodarske družbe, ki bo v njeni 100 % lasti in bo imela isto pooblaščeno osebo in zakonitega zastopnika ter bo izpolnjevala vse pogoje za opravljanje gospodarske javne službe. To je vsekakor tožeča stranka.

Po petem odstavku 21. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja v Občini Jesenice se šteje, da je pogodba sklenjena z dnem začetka dobave in koriščenja toplote, kar je pravilno ugotovilo v 4. točki obrazložitve tudi sodišče prve stopnje. Posledično ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšni podlagi je vzpostavilo domnevo o obstoju pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo je v I. točki izreka pustilo v veljavi sklep o izvršbi VL 78575/2017 z dne 20. 9. 2017 v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo plačilo 344,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2017 in izvršilnih stroškov 44,00 EUR. V II. točki izreka je v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo plačilo 30,00 EUR navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Nadalje je v III. točki izreka sodišče prve stopnje sklep o izvršbi v preostalem delu razveljavilo in postopek v tem obsegu ustavilo (za zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega računa do 31. 8. 2017) in v IV. točki izreka naložilo tožencu, da povrne tožeči stranki 10,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da s tožečo stranko ni v nobenem pravnem razmerju, že pred sodiščem prve stopnje je ugovarjal tako aktivno kot tudi pasivno legitimacijo. Tožeča stranka namreč ni izkazala obstoja koncesije, saj je bila koncesijska pogodba sklenjena z drugo gospodarsko družbo in ne s tisto, kateri je bila koncesija podeljena z odločbo Občine Jesenice. Sklicuje se na Odlok o dejavnostih in koncesiji za lokalno gospodarsko javno službo oskrbe s toploto na območju Občine Jesenice1, ki določa v 41. členu, da je koncesijska pogodba, ki je v bistvenem nasprotju s koncesijskim aktom, kot je veljal ob sklenitvi pogodbe, neveljavna. Če gre za manjša ali nebistvena neskladja, velja koncesijski akt. Pritožnik opozarja, da sodišče prve stopnje o veljavnosti koncesijske pogodbe sploh ni odločalo in je s tem prezrlo bistvene ugovore tožene stranke ter zato napačno uporabilo materialno pravo. Opozarja, da je med strankama nesporno, da pisna pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena, je pa po mnenju pritožnika sporno kdaj naj bi toženec pričel z odjemom toplote in zato tudi ali sploh obstaja pogodba, ki naj bi bila sklenjena na podlagi domneve iz petega odstavka 21. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja občine Jesenice. Pritožnik trdi, da od 1. 9. 2014 dalje, ko je tožeča stranka pričela opravljati dejavnost in dobavljati toplotno energijo, sploh ni pričel koristiti. Tožeča stranka ni univerzalni pravni naslednik prejšnjega dobavitelja A., d. o. o., s prenehanjem koncesije te družbe so prenehale tudi morebitne pogodbe o dobavi toplote, tudi s tožencem. Pritožnik opozarja, da gre tu za negativno dejstvo, ki ga mora dokazati tožeča stranka, ki dokazov o tem, kdaj naj bi pritožnik pričel z odjemom toplote, sploh ni predložila. Po mnenju pritožnika se sodišče prve stopnje ni natančno opredelilo kaj sploh velja: pogodba o medsebojnih razmerjih ali od upravnika pridobljen razdelilnik stroškov. Sodišče ni ugotavljalo dejstva, da ta pogodba ne daje podlage za drugačno delitev stroškov, zato razdelilnik ne more imeti veljave, saj s tem, ko določa delitev stroškov med 13 od 16 stanovanj v večstanovanjskem objektu, nasprotuje tej pogodbi. Zato pritožnik meni, da je utemeljen njegov ugovor o neenakopravni obravnavi. Razdelilnik stroškov, ki ga je pridobil prejšnji koncesionar, ne more biti podlaga za delitev stroškov v novem koncesijskem razmerju. Opozarja še, da so v času prejšnjega koncesionarja »nepriključeni« stanovalci odstopili od pogodbe, vendar jim tožeča stranka ne obračunava stroškov, čeprav so enako kot toženec priključeni na distribucijsko omrežje. Sodišče prve stopnje se tako ni opredelilo do vseh ugovorov, navedb in predlaganih dokazov toženca s čimer mu je odvzelo pravico do obravnavanja pred sodiščem.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja2. Sodišče druge stopnje je zato vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnik pa ga s pritožbo ne more več izpodbijati. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP). Vendar je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v tej zadevi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da tožeča stranka opravlja občinsko gospodarsko javno službo oskrbe s toploto, da je toženec lastnik stanovanja v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., ki je bila v vtoževanem obdobju priključena na distribucijsko omrežje za prenos toplote in da je toploto tožeča stranka dobavljala do skupnega odjemnega mesta.

7. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožeča stranka v spornem obdobju kot koncesionar opravljala distribucijo toplote. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi Odločbe Jesenice št. ... z dne 31. 3. 2014 (v nadaljevanju: koncesijska odločba) opravljala občinsko gospodarsko javno službo. Iz 2. točke izreka koncesijske odločbe, na katero se je oprlo sodišče, izhaja, da mora gospodarska družba B., d. d., pred podpisom koncesijske pogodbe ustanoviti novo družbo, ki bo v njeni 100 % lasti in bo imela isto pooblaščeno osebo in zakonitega zastopnika ter bo izpolnjevala vse pogoje za opravljanje gospodarske javne službe. Da se dejavnost na podlagi odločbe opravlja v drugi pravni osebi, je tožnica tudi zatrjevala v dopolnitvi tožbe z dne 12. 12. 2017. Toženec sicer ugovarja, da projektno podjetje, ustanovljeno v skladu z navedeno 2. točko izreka koncesijske pogodbe, ne more biti nosilec pravic in obveznosti iz koncesijskega razmerja in tudi ne pogodbena stranka koncedenta, vendarle ravno to izhaja iz koncesijske odločbe: koncesionar, kot je razvidno iz koncesijske odločbe, gospodarske javne službe ne bo opravljal sam, ampak bo dejavnost opravljal preko nove gospodarske družbe, ki bo v njeni 100 % lasti in bo imela isto pooblaščeno osebo in zakonitega zastopnika ter bo izpolnjevala vse pogoje za opravljanje gospodarske javne službe. To pa je vsekakor tožeča stranka, zaradi česar je neutemeljena pritožbena navedba glede aktivne legitimacije tožeče stranke.

8. Tožencu je potrebno pritrditi, da drži, da je med pravdnima strankama nesporno, da med njima ne obstaja pisna pogodba, vendar je (kot poudarja tudi sodišče prve stopnje) pomembno, da se po petem odstavku 21. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja v Občini Jesenice3, v takem primeru šteje, da je pogodba sklenjena z dnem začetka dobave in koriščenja toplote, kar je pravilno ugotovilo v 4. točki obrazložitve tudi sodišče prve stopnje. Posledično ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšni podlagi je vzpostavilo domnevo o obstoju pogodbe. Toženec ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožnica ni izkazala, kdaj naj bi toženec začel z odjemom in koriščenjem toplotne energije, saj z navedenim izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, dejansko stanje pa v sporu majhne vrednosti, kot je ta, ne more biti predmet pritožbene presoje.

9. Ker je tožeča stranka dokazala obstoj pogodbenega razmerja, je bilo na tožencu dokazno breme, da dokaže, da je odstopil od pogodbe. Pravilna je razlaga sodišča prve stopnje, da je potrebno določbe Splošnih pogojev tolmačiti sistemsko. 23. člen Splošnih pogojev4 je tako potrebno razlagati v povezavi z 22. členom Splošnih pogojev, ki pravi, da odstop od pogodbe o dobavi toplote ni mogoč v primeru zahteve po odstopu od pogodbe s strani posameznega odjemalca toplote na skupnem odjemnem mestu. V toženčevem primeru zato odstop od pogodbe ni mogoč. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da stališče tožeče stranke, ki temelji na Splošnih pogojih, ki so skladni z Aktom o obvezni vsebini sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote5, ki je sprejet na podlagi Energetskega zakona6, ne pomeni neenakopravnega obravnavanja toženca. Toženec se sicer sklicuje tudi na to, da tri stanovanja niso vključena v seznam odjemalcev, iz česar sklepa, da je s strani tožeče stranke neenakopravno obravnavan. Vendar gre v tem delu za navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje, ki v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbene presoje. Sodišče prve stopnje je sicer glede tega pravilno zaključilo, da je sklicevanje toženca na druge stanovalce, ki naj bi se odklopili od ogrevanja, pomanjkljivo (ni trditev, kdaj naj bi se to zgodilo in na kakšen način) in glede na to, da odstop od pogodbe s strani posameznega odjemalca ni mogoč, neutemeljeno. Trditve toženca, ki se nanašajo na zatrjevan odstop od pogodbe v času prejšnjega koncesionarja, za odločitev niso pomembne in sicer iz istih razlogov, kot je bilo že pojasnjeno: odstop od pogodbe o dobavi toplote ni mogoč v primeru zahteve po odstopu od pogodbe s strani posameznega odjemalca toplote na skupnem odjemnem mestu.

10. Pritožbena navedba, da razdelilnik stroškov, ki ga je tožeča stranka pridobila od prejšnjega koncesionarja, ne more biti podlaga za delitev stroškov v novem koncesijskem razmerju, je prav tako neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v 7. točki obrazložitve zelo podrobno pojasnilo, na kakšen način se med odjemalce na odjemnem mestu deli dobavljena toplota. In sicer tožeča stranka dobavlja toploto do skupnega odjemnega mesta, kjer se ugotovi količina dobavljene toplote, cena te pa se potem razdeli med posamezne odjemalce upoštevaje ogrevalno površino. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, je takšen način delitve skladen z 10. členom Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli, saj etažni lastniki niso predložili drugačnega delilnika stroškov.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženec ni uspel s pritožbo, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ur. list RS 57/2013 2 Na kar je bil pritožnik ustrezno opozorjen v pravnem pouku izpodbijane sodbe. 3 Uradni list RS, št. 32/2009, 50/2012 4 Ki govori o pravici, da v primeru, da odjemalec toplote zaradi spremembe Splošnih pogojev ne želi več odjemati toplote pod navedenimi pogoji, lahko odstopi od pogodbe z odpovednim rokom 45 dni 5 Uradni list RS, št. 47/15, s kasnejšimi spremembami 6 Uradni list RS, št. 17/14, s kasnejšimi spremembami