Jedro

Dogovor o valutni klavzuli je treba upoštevati tudi ob vračanju kupnine v primeru razdora pogodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v tistem delu, s katerim je bilo delno ugodeno tožnikovi pritožbi, in se zadeva v tem delu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik terjal, da mu mora tožena stranka plačati tolarsko protivrednost 6.600 dem po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi na devizne vloge na vpogled od 21.4.1990 do plačila. Odločitev je utemeljilo s tem, da v pogodbi pravdnih strank ni klavzule, ki bi se glasila na tujo valuto in ki bi določala drugačna pravila vračanja v primeru razdrtja pogodbe, kot jih določata 2. in 5. odst. 132. člena ZOR. Zato mora tožena stranka vrniti tožniku le znesek 56.000,00 sit (prej din), kolikor je od tožnika prejela.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prve stopnje tako delno spremenilo, da je s sodbo ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev proti toženi stranki v višini tolarske protivrednosti 6.600 dem po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi, ki jih ta banka priznava za devizne hranilne vloge na vpogled, za čas od 21.4.1990 do plačila - medtem ko je ob zavrnitvi pritožbe v preostalem delu ohranilo (potrdilo) preostali zavrnitveni del prvostopne sodbe. Odločitev je utemeljilo s tem, da je bila v pogodbi pravdnih strank dogovorjena valutna klavzula, ki je bila dovoljena. Tožnik je po pogodbi plačal protivrednost 8.000 dem, zato ima ob razdrtju pogodbe pravico do vračila tolarske protivrednosti tega zneska dem, to pa je za protivrednost 6.600 dem več, kakor pa mu je bilo že priznano v stečajnem postopku.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero izpodbija zanjo neugodni del odločitve sodišča druge stopnje. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo pritožbe ali pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in novo sojenje na drugi stopnji.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) tožnik ni odgovoril, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Izpodbijana sodba druge stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih. Prav tako ni nasprotja med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in zapisnikov, in med samimi temi listinami in zapisnikom o glavni obravnavi. Očitane kršitve iz 13. točke člena 354.2 ZPP torej ni. Neutemeljen je tudi očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz člena 354.1 v zvezi s 373. členom ZPP. Sodišče druge stopnje ima namreč v 2. točki 373. člena ZPP pooblastilo, da drugače ugotovi dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, če se sodba prve stopnje opira samo na listine, po presoji sodišča druge stopnje pa je sodišče prve stopnje te listine zmotno presodilo.

Revizijsko sodišče tudi ne more pritrditi revizijskemu stališču tožene stranke, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo z navedbo ustreznih materialnih določb, zakaj ne sprejema razlogov sodišča prve stopnje o uporabi določb člena 35.1 ZOR. Prav tako ne more sprejeti revizijske graje razlogov sodišča druge stopnje o tem, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, katere del je bila tudi veljavna valutna klavzula o vezavi denarnih pogodbenih obveznosti na tečaj nemške marke (dem). Pravilnih razlogov sodišča druge stopnje o tem ni treba ponavljati. Ponoviti in poudariti pa je treba pravilno in za odločitev ključno končno stališče sodišča druge stopnje, da je dogovor o valutni klavzuli treba upoštevati tudi ob vračanju v primeru razdora pogodbe (po 132. členu ZOR), tako tudi v primeru ugotovljenega razdora obravnavane pogodbe pravdnih strank.

Utemeljena pa je revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, ki jo pomeni neupoštevanje odločilnega dejstva, ali je bila tožniku v stečajnem postopku priznana terjatev do zneska 56.000,00 sit (tj. po ugotovitvi sodišča druge stopnje protivrednosti 1.400 dem po uradnem tečaju dem proti sit ob vložitvi tožbe) z zamudnimi obrestmi od 21.4.1990 do plačila ali pa brez teh zamudnih obresti. Sodišče druge stopnje je s svojo odločitvijo, da se v stečaju priznani znesek 56.000,00 din (sedaj sit) upošteva kot protivrednost 1.400 dem po tečaju na dan vložitve tožbe (28.4.1992Đ), ugotovi pa se obstoj tožnikove terjatve še v znesku tolarske protivrednosti 6.600 dem (po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila) z obrestmi na devizne hranilne vloge na vpogled za čas od 21.4.1990 (Đ) do plačila - sprejelo odločitev, ki pomeni zmotno uporabo materialnega prava v primeru, če so bile od zneska 56.000,00 sit tožniku v stečajnem postopku priznane tudi zakonske zamudne obresti za čas od 21.4.1990 do plačila.

Pravdni stranki sta glede tega dejstva navajali različno: tožnik v drugem odstavku svojih tožbenih navedb, da je v stečajnem postopku dobil pravico do povrnitve nominalno vplačanega zneska 56.000 (din oz. sit) brez obresti - tožena stranka pa na glavni obravnavi, da je bilo tožniku v stečaju priznano 56.000,00 din (sedaj sit) z obrestmi od 21.4.1990 dalje. Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da so obrestne mere zamudnih obresti od tolarskih (prej dinarskih) vlog od 21.4.1990 dalje bile večje, kakor pa so bile v tem obdobju obrestne mere za devizne hranilne vloge (v dem) na vpogled. Zato je za pravilno uporabo materialnega prava pomembna ugotovitev spornega dejstva, ali so bile v stečajnem postopku tožniku priznane tudi zamudne obresti od priznane glavnice 56.000,00 din oz. sit - kot protivrednosti 1.400 dem po tečaju na dan 28.4.1992 in ne na dan 21.4.1990. Torej je ta del revizijske graje uporabe materialnega prava utemeljen in je bilo zato treba na podlagi določbe člena 395.2 ZPP reviziji ugoditi z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe druge stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Pri ponovnem odločanju o utemeljenosti tožnikove pritožbe v tistem delu, glede katerega je zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje, bo moralo sodišče druge stopnje dejansko podlago sodbe dopolniti v prej navedenem delu (kolikor bo v izvedenih listinskih dokazih ugotovilo potrebno dokazno podlago za tako ugotovitev), nakar bo lahko pravilno odločilo ob tistih pravilnih materialnopravnih izhodiščih, vsebovanih v sedaj delno razveljavljeni njegovi sodbi - katerim je v prejšnjih razlogih revizijsko sodišče že pritrdilo. Pripomniti velja le še, da pri odločanju o obrestni meri zamudnih obresti od zneskov, izraženih v tuji valuti (npr. v dem), pride v poštev sklicevanje na obresti, ki jih priznavajo na hranilne vloge na vpogled poslovne banke, ne pa Banka Slovenije, ki ne vodi deviznih hranilnih vlog.

O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker jih tožena stranka ni prijavila.