Jedro

Osnova za davek od dohodka iz dejavnosti se ugotovi na podlagi ocene davčnega organa, če se ugotovi, da temelji davčna napoved na neresničnih ali nepravilnih podatkih, kar je tudi tedaj, če davčni zavezanec svojih prihodkov oz. odhodkov nima vknjiženih na podlagi ustreznih listin. Ko gre za oceno davčne osnove se presoja pravilna uporaba materialnega prava, to je obstoj pogojev za uveljavljanje davčne osnove z oceno ter izbiro določene metode za določitev verjetne davčne osnove.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Davčni organ je tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2006 in 2007 ter akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti dodatno naložil plačilo DDV po stopnji 20% v višini 6.925,80 EUR za leto 2006 in pripadajoče obresti v višini 353,36 EUR (točka I.1. izreka); DDV po stopnji 20% v višini 5.402,16 EUR za leto 2007 in pripadajoče obresti v višini 265,62 EUR (točka I.2. izreka); akontacijo dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2006 v znesku 12.593,96 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 756,24 EUR (točka I.3. izreka); akontacijo dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2007 v znesku 8.422,43 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 162,96 EUR (točka I.4. izreka), predhodno akontacijo dohodnine od dohodka od dejavnosti za leto 2008 v znesku 5.614,88 EUR za mesece januar do avgust 2008 in pripadajoče obresti v znesku 80,33 EUR. V II. točki izreka je določeno, da se mesečni obrok prehodne akontacije dohodnine od dohodka od dejavnosti za davčno leto 2008 poveča na 701,86 EUR. V III. točki izreka so skupaj odmerjene obveznosti po posameznih vrstah davkov. Iz IV. in V. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN), o ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik 31. 7. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ zavrnil. 2. Tožnik je v letih 2006 in 2007 opravljal dejavnost trgovine z mešanim blagom. Med drugim je prodajal tudi štirikolesnike ATV, ki jih je uvažal iz Kitajske. Iz izdanih računov je razvidno, da so nekateri tipi štirikolesnikov vrednoteni zelo različno oz., da zavezanec kupcem priznava popust v višini do 70% vrednosti teh štirikolesnikov. Zaradi ugotovitve dejanske vrednosti teh štirikolesnikov in pravice do odbitka vstopnega DDV od nabavne vrednosti teh štirikolesnikov je davčni organ od kupcev, ki so v letu 2006 in 2007 nabavili te štirikolesnike na podlagi 41. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zahteval predložitev podatkov. Med kupci je bil tudi tožnik A.A. kot fizična oseba, ki je v letu 2006 sebi prodal 23 štirikolesnikov, od teh si je pri 10 upošteval popust od 10% do 70%, v letu 2007 pa je sebi prodal 21 štirikolesnikov. S fizično osebo A.A. je bil sestavljen zapisnik, kjer je bilo ugotovljeno, da kot fizična oseba opravlja neregistrirano dejavnost prodaje artiklov – štirikolesnikov, ki so bili nabavljeni pri samostojnemu podjetniku A.A. in torej opravlja delo na črno na podlagi 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC).

3. Za leto 2006 je davčni organ v DIN na podlagi predložene poslovne dokumentacije ugotovil nepravilnosti, na podlagi katerih se tožniku oceni davčna osnova od dohodkov iz opravljanja dejavnosti. Na podlagi posredovanih podatkov naključnim kupcem je davčni organ ugotovil, da se prodajne vrednosti, izkazane na izdanih računih razlikujejo od dejanske, ki so jih kupci plačali, kar je podrobneje navedeno na straneh od 4 do 10 obrazložitve izpodbijane odločbe, zaradi česar so se napovedani prihodki povečali za 4.295.994,00 SIT oz. 17.926,86 EUR. Pri prodaji štirikolesnikov različnim kupcem – končnim potrošnikom je tožnik upošteval popuste do 71,43%, vzrokov za popuste ter način določanja popustov pa tožnik ni pojasnil. Davčni organ je zaključil, da popustov v takšnih odstotkih tožnik kupcem ni priznaval, prav tako kupci niso kupili dveh štirikolesnikov, kar je bilo ugotovljeno že pri kupcih, od katerih je davčni organ pridobil pisne izjave o tem, da popustov sploh ni bilo in da so kupili samo en štirikolesnik. Ocenjeni prihodki iz tega naslova znašajo 2.727.000,00 SIT oz. 11.379,56 EUR, ki v tem znesku povečujejo napovedane prihodke zavezanca v davčnem obdobju 2006. Prodajo štirikolesnikov fizični osebi A.A., ki jih je nato kot fizična oseba prodajal končnim potrošnikom je davčni organ opredelil kot delo na črno, ter ocenil prihodke, ki jih je kot fizična oseba dosegel s prodajo končnim kupcem. Ker ista oseba opravlja registrirano dejavnost kot s.p. in kot fizična oseba, ki dosega prihodke z opravljanjem dejavnosti, in ni vpisana v davčni register, se prihodki fizične osebe priključijo prihodkom samostojnega podjetnika, ki opravlja registrirano dejavnost in so ocenjeni v višini 2.935,283,00 SIT oz. 12.248,72 EUR. Na podlagi ugotovitev je davčni organ prihodke za leto 2006 povečal in sicer znašajo izkazani prihodki po obračunu brez DDV 85.794.451,00 SIT; ocenjeni prihodki od prodaje štirikolesnikov posredovani podatki s strani kupcev z DDV 4.295.994,00 SIT; ocenjeni prihodki s popusti z DDV 2. 727.000,00 SIT; ocenjeni prihodki fizične osebe A.A. z DDV 2.935.283,00 SIT, kar skupaj znese 95.752.728,00 SIT. Ker je ocena neizkazanih prihodkov v skupnem znesku 9.988.277,00 SIT izračunana z vključenim DDV, so ocenjeni prihodki zmanjšani za DDV po stopnji 20%, kar pomeni, da ocenjen promet 9.958.277,00 SIT vključuje DDV po stopnji 20% - 1.659.746,00 SIT, to je DDV po preračunani davčni stopnji 16,666% oz. se prihodki povečajo za 8.298.531,00 SIT (tj. 9.958.277,00 SIT – 1.659.746,00 SIT/DDV). Prihodki od prodaje za leto 2006 se tako povečajo za ocenjene neizkazane prihodke v znesku 8.298.531,00 SIT in skupaj z napovedanimi v znesku 85.794.451,00 SIT znašajo 94.092.982,00 SIT. Davčni organ je pri zavezancu za davek ocenil samo prihodke, odhodki pa se zavezancu upoštevajo v višini, kot jo je izkazal v obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 2006, to je v višini 85.220.750,00 SIT in ni upošteval stroškov sestave štirikolesnikov, ker je te sestavljal zaposleni pri zavezancu ter drugi, ki pa so opravljali delo na črno in torej niso vpisani v davčni register in opravljajo neregistrirano dejavnost. Izračun akontacije dohodnine od davčne osnove 8.872.232,00 SIT ob upoštevanju stopenj iz prvega odstavka 166. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-1) je sledeč: od 5.140.000,00 do 10.330.000,00 SIT je znesek davka 1.579.200,00 SIT ter 41% nad 5.140.000,00 SIT oz. od razlike v znesku 3.733.232,00 SIT je obračunan davek v višini 1.530.625,00 SIT. Skupaj akontacija dohodnine za leto 2006 znaša 3.109.825,00 SIT oz. 12.977,00 EUR. Ker je tožnik v davčnem obračunu za leto 2006 izkazal davčno obveznost 91.792,00 SIT oz. 383,04 EUR, je po DIN razlika med izkazano obveznostjo v obračunu v znesku 383,04 EUR in obveznostjo ugotovljeno v DIN 12.977,00 EUR in znaša 12.593,96 EUR oz. 3.018.033,00 SIT.

4. Ugotovljena višina ocenjenih prihodkov v znesku 8.298.531,00 SIT predstavlja tudi osnovo za obračun DDV. Tožnik je opravljal promet, ki je bil obdavčen z 20% DDV in dosežen s prodajo štirikolesnikov končnim potrošnikom. Obveznost za plačilo DDV je razvidna v tabeli 7 na strani 19 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker so bili prihodki ocenjeni, davčni organ ni mogel natančno ugotoviti, v katerem mesecu je nastala obveznost za obračun in plačilo DDV, zato je ocenjene prihodke enakomerno razdelil na vse mesece v letu.

5. Za leto 2007 je davčni organ v DIN na podlagi predložene poslovne dokumentacije ugotovil nepravilnosti, na podlagi katerih se tožniku oceni davčna osnova od dohodkov iz opravljanja dejavnosti. Na podlagi posredovanih podatkov naključnim kupcem je davčni organ ugotovil, da se prodajne vrednosti, izkazane na izdanih računih razlikujejo od dejanske, ki so jih kupci plačali, kar je podrobneje navedeno na straneh od 21 do 25 obrazložitve izpodbijane odločbe, zaradi česar so se napovedani prihodki povečali za 10.470,00 EUR. Pri prodaji štirikolesnikov različnim kupcem – končnim potrošnikom je tožnik upošteval popuste do 71,43%, vzrokov za popuste ter način določanja popustov pa tožnik ni pojasnil. Davčni organ je zaključil, da popustov v takšnih odstotkih tožnik kupcem ni priznaval, prav tako kupci niso kupili dveh štirikolesnikov, kar je bilo ugotovljeno že pri kupcih, od katerih je davčni organ pridobil njihove pisne izjave o tem, da popustov sploh ni bilo in da so kupili samo en štirikolesnik. Ocenjeni prihodki iz tega naslova znašajo 10.276,17 EUR in v tem znesku povečujejo napovedane prihodke tožnika v davčnem obdobju 2007. Prodajo štirikolesnikov fizični osebi A.A., ki jih je nato kot fizična oseba prodajal končnim potrošnikom je davčni organ opredelil kot delo na črno, ter ocenil prihodke, ki jih je kot fizična oseba dosegel s prodajo končnim kupcem. Ker ista oseba opravlja registrirano dejavnost kot s.p. in kot fizična oseba, ki dosega prihodke z opravljanjem dejavnosti, pa ni vpisana v davčni register, se prihodki fizične osebe priključijo samostojnemu podjetniku, ki opravlja registrirano dejavnost in so ocenjeni v višini 11.666,54 EUR. Na podlagi ugotovitev je davčni organ prihodke za leto 2007 povečal in sicer znašajo izkazani prihodki po obračunu brez DDV 317.291,00 EUR; ocenjeni prihodki od prodaje štirikolesnikov posredovani podatki s strani kupcev z DDV 10.470,00 EUR; ocenjeni prihodki s popusti z DDV 10.276,17 EUR; ocenjeni prihodki fizične osebe A.A. z DDV 11.666,54 EUR, tako, da skupaj prihodki leta 2007 znašajo 349.703,71 EUR. Ker je ocena neizkazanih prihodkov v skupnem znesku 32.412,71 EUR izračunana z vključenim DDV, so ocenjeni prihodki zmanjšani za DDV po stopnji 20%, kar pomeni, da ocenjen promet 32.412,71 EUR vključuje DDV po stopnji 20% - 5.402,16 EUR, to je DDV po preračunani davčni stopnji 16,667% oz. se prihodki povečajo za 27.010,81 EUR (tj. 32.412,71 EUR – 5.402,22 EUR/DDV). Prihodki od prodaje za leto 2007 se tako povečajo za ocenjene neizkazane prihodke v znesku 27.010,81 EUR in skupaj z napovedanimi v znesku 317.291,00 EUR znašajo 344.301,81 EUR.

6. Davčni organ je pri zavezancu za davek ocenil samo prihodke, odhodki pa se zavezancu upoštevajo v višini, kot jo je izkazal v obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 2007, to je v višini 315.875,00 EUR, davčni organ ni upošteval stroškov sestave štirikolesnikov, ker je te sestavljal zaposleni pri zavezancu ter drugi, ki pa so opravljali delo na črno in torej niso vpisani v davčni register in opravljajo neregistrirano dejavnost. 7. Izračun akontacije od davčne osnove 27.010,81 EUR ob upoštevanju stopenj iz prvega odstavka 122. člena ZDoh-2 je sledeč: od 13.600,00 EUR je znesek davka 2.924,00 EUR ter 41% nad 13.600,00 EUR oz. od razlike v znesku 13.410,81 EUR je obračunan davek v višini 5.498,43 EUR. Skupaj akontacija dohodnine za leto 2007 znaša 8.422,43 EUR, Ker tožnik v davčnem obračunu za leto 2007 ni izkazal davčne obveznosti, znaša razlika za plačilo po DIN 8.422,43 EUR, to je obveznost po inšpekciji. V skladu z 2. in 4. točko 371. člena ZDavP-2 bi moral tožnik v letu 2008 na podlagi ugotovitev davčnega organa plačati mesečno 2.103,24 EUR akontacije dohodnine.

8. Ugotovljena višina ocenjenih prihodkov v znesku 27.010,81 EUR predstavlja tudi osnovo za obračun DDV, in sicer je v tem primeru tožnik opravljal promet, ki je bil obdavčen z 20% DDV in dosežen s prodajo končnim potrošnikom. Obveznost za plačilo DDV je razvidna v tabeli 14 na strani 32 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker so bili prihodki ocenjeni, davčni organ ni mogel natančno ugotoviti, v katerem mesecu je nastala obveznost za obračun in plačilo DDV, je ocenjene prihodke razdelil na vse mesece v letu enakomerno. Tožnik je predlagal mesečne davčne obračune DDV, kar pomeni, da se ocenjeni prihodki razdelijo na 12 obdobij in sicer: ocenjeni prihodki – obdavčen promet – 27.010,81 EUR/12 obdobjih = 2.250,90 EUR ter obračuna DDV po stopnji 20% za vsako obračunsko obdobje v letu 2007 od 1. 1. do 31. 12. 2007 v znesku 450,18 EUR.

9. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in dodaja, da je prvostopenjski organ pravilno štel prihodke, ki jih je tožnik dosegel s prodajo kot fizična oseba za prihodke iz naslova opravljanja dejavnosti, saj je med odhodki poslovanja uveljavljal tudi vse druge stroške, povezane z nabavo štirikolesnikov. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega organa, da gre v teh primerih, ko je tožnik sebi kot fizični osebi prodal štirikolesnike, ki jih je nabavil ko samostojni podjetnik in jih nato prodal naprej, glede na dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v DIN, za preprodajo vozil na črno na podlagi 3. člena ZPDZC.

10. V tožbi tožnik ugovarja, da organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja le kršitve, katere naj bi tožnik storil pri svojem poslovanju, pri tem pa v dokaz ne ponudi nobenega trdnega dokaza. Sklicuje se le na domnevne izjave naključno izbranih kupcev, pri tem pa je razvidno, da se teh kupcev ni pravilno spraševalo glede postopka nakupa, zato meni, da jih je potrebno ponovno vprašati ali so te štirikolesnike kupili v trgovini B. Nadalje je bilo postopku ugotovljeno, da naj bi tožnik sebi kot fizični osebi prodal štirikolesnike po nižji ceni, kar ne drži. Dejansko je bilo prodanih le 12 štirikolesnikov, 23 jih ima tožnik še vedno pri sebi. Navaja, da je motorist, zato se je odločil, da bo uvažal štirikolesnike, jih testiral in na koncu po možnosti zaslužil. Problem se je pojavil, ko je hotel zagotoviti dober servis, vsak motor sestaviti, odpraviti vse najmanjše napake, kar je potem pomenilo 100% višjo ceno. Nabavna vrednost motorja je bila sicer nizka, delo vloženo v sestavo in popravilo štirikolesnika pa ni bilo poceni. Nadalje navaja, da ni bil več zainteresiran prodajati v maloprodaji, ker so stranke zahtevne, prav tako se ne izplača prodajati strankam v trgovini, ker so obveznosti prevelike. Pojavljali so se tudi kupci, ki so kupovali večje količine štirikolesnikov, ki so bili zapakirani. Ta cena je bila 50% prodajne cene. Dobili so garancijo, navodila in 15-dnevni servisni interval, da štirikolesnik pripeljejo na prvi servis, sicer jim garancija propade. Kasneje je izvedel, da so jih vozili na Hrvaško, Srbijo in ostale države bivše Jugoslavije. Nekaj jih je šlo tudi v Nemčijo in Avstrijo. Predlaga, da izvedenec potrdi kakovost štirikolesnikov in s tem njegove navedbe glede kvalitete in cene. Inšpektorica je za vse predpisala eno samo povprečno ceno, kar je nelogično, saj ceno blaga določata ponudba in povpraševanje. Glede na navedeno predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke strinja, in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja:

13. Sodišče nima pomislekov, da so v konkretnem primeru obstajali razlogi za oceno prihodkov, na katere se sklicuje prvostopenjski organ v svoji odločbi. Temu tožnik ne nasprotuje, nasprotuje načinu njihovega ugotavljanja, način ocenjevanja pa z zakonom ni predpisan, zato je možen tudi takšen, kot ga je izbral davčni organ. Bistveno je, da se z njim ugotovi višina prihodkov in s tem rezultat poslovanja, ki je čimbližje realnemu. Ker gre za oceno, namreč ni mogoče zahtevati, da so ugotovljeni podatki povsem enaki dejanskim. Glede na navedeno sodišče tudi nima pomislekov v metodo ocenjevanja prihodkov od prodaje štirikolesnikov. Osnova za davek od dohodka iz dejavnosti se ugotovi na podlagi ocene davčnega organa, če se ugotovi, da temelji davčna napoved na neresničnih ali pravilnih podatkih, kar je tudi tedaj, če davčni zavezanec svojih prihodkov oziroma odhodkov nima vknjiženih na podlagi ustreznih listin (68. člen ZDavP-2).

14. Davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe na straneh 5, 6 (leto 2006), 21 in 22 (leto 2007) navaja nekaj primerov, iz katerih je razvidno, da je kupec plačal drugačno vrednost, kot je bila navedena na izdanem računu. Vsi prihodki tožnika so bili knjiženi v knjigo izdanih računov v posameznih obdobjih leta 2006 in 2007 v nižjih zneskih, kot so bili dejansko plačani in so bili v enakih zneskih izkazani tudi v glavni knjigi kot prihodki od prodaje trgovskega blaga. Kupci štirikolesnikov so organu prve stopnje predložili kopije računov, ki je jih izstavil tožnik. Davčni organ je iz navedenih ugotovitev po presoji sodišča pravilno zaključil, da računi, ki so sestavni del poslovne dokumentacije tožnika, ne izkazujejo resnične vrednosti prodanih kolesnikov. Prav tako je tožnik zaradi na izdanih računih navedene nižje vrednosti, kot je dejansko bila plačana s strani kupcev ter popustov, ki so navedeni na računih, ki jih kupci pri plačilu niso imeli, obračunaval in plačeval DDV od nižje prodajne cene. Davčni organ v izpodbijani odločbi obširno pojasnjuje, da je tožnik ob nabavi oz. uvozu trgovskega blaga uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od vseh računov, ki so se nanašali na to dobavo, iz česar izhaja, da je odbitek vstopnega DDV presegal znesek obračunanega DDV ob prodaji tega blaga. Tožnik je obračunal DDV od nižje osnove, kot je bil obračunan DDV na prejetih računih, kar pomeni, da je uveljavljal odbitek vstopnega DDV pri nabavi v višjem znesku, kot je znašal obračunani DDV pri prodaji, kar je v nasprotju z določbo sedmega odstavka 21. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-UPB4). V tabeli 1 na strani 8 obrazložitve izpodbijane odločbe davčni organ navaja nabavno ter maloprodajno ceno štirikolesnikov in pribitek na tako oblikovano maloprodajno ceno, ki jo zavezanec izkazuje v popisu zalog na dan 31. 12. 2006. Iz ugotovitev davčni organ pravilno zaključuje, da tožnik ne izkazuje vseh prihodkov, ki se nanašajo na prodajo štirikolesnikov. Davčni organ se je osredotočil le na določene artikle, kjer je ugotovil razhajanja oz. razlike in ni zajel vseh prodajnih artiklov. Razlike oz. razhajanja so tudi možna pri ostalih prodajnih artiklih, ki jih tožnik prodaja v svoji trgovini.

15. Pri pregledu poslovne dokumentacije je davčni organ ugotovil, da tožnik v letu 2006 in 2007 ni knjižil vseh prihodkov, ki jih je dosegel z opravljanjem dejavnosti oz. je prikazal nižje prihodke, kot jih je dosegel. Podlaga za cenitev so napačno knjiženi prihodki in tako temelji obračun na neverodostojnih oz. napačnih podatkih. To pomeni, da so poslovne knjige vsebinsko napačne in je davčni organ dolžan v skladu z določili prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 ugotoviti predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeriti davek, če ugotovi, da temelji davčna napoved oz. davčni obračun davka na neresničnih ali nepravilnih podatkih.

16. Za leto 2006 in 2007 je davčni organ tožniku ocenil prihodke na način, da v primerih, ko sta na računu navedena dva prodana štirikolesnika, je povečal prihodke tudi na račun prodaje tistega, ki ga je tožnik navedel na računu določenega kupca, prodal pa tretji neimenovani osebi. Tožnik je dne 22. 7. 2008 izjavil, da kupec, ki kupi štirikolesnik sploh ne vstopi v njegovo trgovino in ga ne pozna, saj se štirikolesnik kupuje za fizično osebo, s katero on nima nič. Ko mu je davčni organ predočil, da so bili računi izdani z njegove strani, pa pojasni, da so se računi izstavili za nesestavljene štirikolesnik, kupci, ki naj bi nato nastopali kot prodajalci štirikolesnikov, pa tega sestavijo in preko interneta prodajajo te štirikolesnke po bistveno višji ceni. Tožnika razlika, ki jo dosežejo prodajalci ne moti, čeprav sam sodeluje pri goljufivi finančni transakciji, kjer nihče ne odvede nobenih dajatev, ki jih dosežejo pri prodaji. V tabeli 2 na strani 10 obrazložitve izpodbijane odločbe (leto 2006) in v tabeli 9 na strani 25 izpodbijane odločbe (leto 2007) so navedeni štirikolesniki za katere je davčni organ pridobil dejanske podatke o plačilih. Računi o prodaji so bili izdani s strani zavezanca kot s.p. in ne od fizičnih oseb, ki jih zavezanec navaja kot kupce in nato preprodajalce. V tabeli 3 na strani 11 obrazložitve izpodbijane odločbe (leto 2006) in v tabeli 10 na strani 25 izpodbijane odločbe (leto 2007) davčni organ navaja podatke o prodaji ATV-jev, pri katerih je zavezanec upošteval določen odstotek popusta oz. rabata oz. je prodajna cena nižja kot pri prodaji drugim kupcem. Iz tabele so razvidne razlike pri prodaji. V davčnem postopku pa tožnik ni pojasnil, zakaj je pri posamezni prodaji enakega štirikolesnika zaračunaval tako različne vrednosti oz. zakaj je konkretnemu kupcu priznal popust do 71,43% (leto 2006) oz. 72,73% (leto 2007), drugemu kupcu pa 0%. Glede na to, da tožnik ni pojasnil posameznih popustov, ki naj bi jih dal kupcem štirikolesnika, davčni organ teh popustov ni upošteval. V tabeli 4 na strani 12 in 13 obrazložitve izpodbijane odločbe (leto 2006) in v tabeli 11 na strani 26 obrazložitve izpodbijane odločbe (leto 2007) davčni organ navaja vrednost po zavezancu, vrednost, ki jo je upošteval na podlagi zbranih podatkov s strani kupcev ter v davčnem inšpekcijskem postopku ter vrednost, ki je izkazana kot maloprodajna vrednost na dan 31. 12. 2006 oz. na dan 31. 12. 2007 na zalogi. Iz tabele za leto 2006 izhaja, da je maloprodajna vrednost, ki jo je oblikoval tožnik bistveno višja (12.240.000,00 SIT), kot je vrednost, ki je izkazana na izdanih računih kupcev (5.288.000,00 SIT). Iz tabele za leto 2007 izhaja, da je maloprodajna vrednost, ki jo je oblikoval tožnik bistveno višja (26.860,61 EUR), kot je vrednost, ki je izkazana na izdanih računih kupcev (11.603,33 EUR). Davčni organ je upošteval ceno, ki je bila pridobljena tekom DIN s strani kupcev ter ceno, ki je navedena na spletnih straneh Bolha.com, kjer so cene višje od tistih, ki jih je uporabil davčni organ oz. je upošteval nižjo ceno tudi od tiste, ki je bila pridobljena s strani kupcev na podlagi predloženih podatkov kupcev. Od tožnika je davčni organ zahteval pisno pojasnitev za vsak prodani štirikolesnik. Dne 11. 4. 2008 je tožnik kot fizična oseba pred davčnim organom napisal kratko pisno izjavo, kjer je „na pamet“ navedel, da je bilo 12 štirikolesnikov prodanih, nekaj jih ima še na testiranju, nekaj jih je podaril, nekateri pa so šli med rezervne dele. Iz predloženih računov od prodaje kupcem ni nikjer razvidno, kako je bil štirikolesnik prodan oz. ali je bil sestavljen ali nesestavljen. Če tožnik prodaja ene in druge štirikolesnike, bi moral imeti izkazane tudi vrednosti nesestavljenih, ima pa ceno samo za sestavljene.

17. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik pri prodaji sebi kot fizični osebi priznaval do 70% popusta tako v letu 2006, kot tudi v letu 2007 in dejansko uveljavljal višji odbitek vstopnega DDV od teh nabav, kot je bila dosežena cena ob prodaji, kar je v nasprotju s sedmim odstavkom 21. člena ZDDV-UPB4. Glede na to, da je A.A. kot fizična oseba prodal ATV po bistveno višji ceni, se prihodki iz tega naslova določijo z oceno v skladu s 68. členom ZDavP-2, ker prihodkov od prodaje kot fizična oseba ni izkazal nikjer. Ker gre za eno in isto osebo, ti ocenjeni prihodki povečujejo prihodke iz dejavnosti samostojnega podjetnika A.A. Člen 39. ZDoh-1 oz. 52. člen ZDoh-2 določata, da se med prihodke v zvezi z opravljanjem dejavnosti štejejo tudi prihodki iz poslov, ki niso neposredno povezani z opravljanjem dejavnosti, v primeru, ko opravljanje dejavnosti omogoči nastanek teh poslov. Tožniku je bila dana možnost, da pojasni poslovne dogodke, ki so navedeni v zapisniku, vendar v odgovoru ni pojasnil posameznega poslovnega dogodka, njegovo tolmačenje je bilo pavšalno in se ni nanašalo na konkretne primere.

18. Pri davčni oceni je davčni organ ocenil samo prihodke, odhodke pa je upošteval v višini, kot jih je izkazal tožnik v obračunu davka od dobička pravnih oseb in sicer za leto 2006 v višini 85.220.750,00 SIT, za leto 2007 pa v višini 315.875,00 EUR. Pri tem pa, tako za leti 2006 in 2007, ni upošteval stroškov sestave štirikolesnikov, ker so te sestavljal zaposleni pri zavezancu ter drugi, ki pa so opravljali delo na črno in niso vpisani v davčni register ter opravljajo neregistrirano dejavnost. 19. Sodišče še dodaja, da tožnik ni v pritožbi niti v tožbi navedel konkretnih navedb in predložil dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev. Sklicevanje na pavšalne okoliščine, ki niso podkrepljene s konkretnimi dokazi je tudi po presoji sodišča premalo, saj je dokazno breme na podlagi 76. člena ZDavP-2 na strani tožnika, pri tem pa je v 77. členu ZDavP-2 izrecno določeno, da zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu z zakonom o obdavčenju.

20. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave Republike Slovenije, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.