Jedro

Ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (npr. „vedoma“, „z namenom“, „mu je šlo za to“, itd.), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Prav določen namen storilca (v konkretnem primeru namen prodaje), kot zakonski znak kaznivega dejanja, je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena sodišče navede v obrazložitvi. Na namen se namreč sklepa na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazuje. Dokazna ocena pa je del obrazložitve in ne izreka.

Izrek

Ugotovi se, da je bila s pravnomočno sodbo višjega sodišča kršena določba prvega odstavka 196. člena Kazenskega zakona.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil Ž. K. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 50. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s členi 42 in 43 tega zakona določena kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče mu je na podlagi četrtega odstavka 196. člena KZ odvzelo 1,29 g heroina ter po 96. členu KZ še 4.000,00 SIT v protivrednosti 16,69 EUR, na podlagi 69. člena KZ pa mu je odvzelo še mobilni telefon. Višje sodišče je ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtožbe oprostilo in s stroški postopka obremenilo proračun.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb prvega odstavka 196. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi poudarja, da iz ustaljene in enotne sodne prakse izhaja, da morajo biti zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, v opisu kaznivega dejanja praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, kolikor je to mogoče in smiselno. Pri tem je pomembno predvsem, da opis obsega vse (zakonske) prvine posameznega kaznivega dejanja. Če pa je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, ga v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ni potrebno ponavljati, ali opisovati z drugimi besedami, ker to ne prispeva k jasnosti ali razumljivosti izreka. V opis kaznivega dejanja tako ne sodijo dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se sklepa na obstoj tako imenovanih notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namena, itd.), temveč je zlasti pri opredeljevanju subjektivnih znakov kaznivega dejanja opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. Prav določen namen storilca (v obravnavanem primeru namen prodaje) je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Hramba prepovedane droge zaradi nadaljnje prodaje, kot zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, je tako že sam po sebi dovolj določen in vsebinsko napolnjen, zato posebne, dodatne konkretizacije ne potrebuje. Stališče, ki ga je sodišče druge stopnje zavzelo v zvezi s konkretizacijo zakonskega znaka, namen prodaje pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu KZ, popolnoma odstopa od dosedanje ustaljene in enotne prakse. Tako stališče pomeni napačno usmerjanje nadaljnje sodne prakse, zato s to zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec uveljavlja drugačno razlago, ki sledi dosedaj uveljavljenemu načinu presoje obravnavanega vprašanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da se opredeli, ali je bil s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon na uvodoma opisan način.

B.

3. Pritrditi je sicer stališču pritožbenega sodišča, da morajo biti zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja konkretizirani, saj je v nasprotnem nekonkretizacija zakonskih razlogov, zakon za izrek oprostilnih sodb, ustavitev postopka, ali zavrženje obtožnih aktov. Vrhovno sodišče je v več primerih spremenilo izpodbijane pravnomočne sodne odločbe in izdalo oprostilne sodbe (npr. I Ips 25465/2011 z dne 20. 2. 2014 – skrunitev groba, I Ips 22697/2011 z dne 29. 5. 2014 – ni konkretizacije očitka, kaj iz zasebnega življenja zasebnega tožilca je obsojenec raznašal oziroma zatrjeval, I Ips 153/2012 z dne 1. 3. 2012, I Ips 230/2007 z dne 14. 2. 2008, I Ips 72264/2010 z dne 13. 10. 2016, itd.). Načelo zakonitosti Vrhovno sodišče sicer dosledno upošteva, ne samo pri kaznivih dejanjih, temveč tudi na področju prekrškov (glej odločbe IV Ips 94/2014, IV Ips 47/2013, IV Ips 121/2012, IV Ips 73/2012, IV Ips 22/2012, IV Ips 21/2012, in druge). Odločilna dejstva morajo torej zajemati opis vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja na ravni konkretnega dejanskega stanu. Vsebina posameznega dejstva konkretnega dejanskega stanu mora ustrezati vsebini posameznega znaka kaznivega dejanja, kar pomeni, da je v opis mogoče zajeti samo tista dejstva konkretnega dejanskega stanu, ki se z zakonskim in z dejanskim stanom vsebinsko določno in striktno (lex certa in lex scripta) ujemajo.(1) Navedeno pa se, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec, po ustaljeni sodni praksi nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, torej na tiste znake kaznivega dejanja, ki so navzven razvidni. Ti pa so v opisu obravnavanega kaznivega dejanja določno navedeni. Drugače pa je s subjektivnimi elementi kaznivega dejanja, ki so del notranjega sveta storilca. Vrhovno sodišče je že v večih svojih odločbah (I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 28/2008 z dne 19. 6. 2008, I Ips 31713/2013 z dne 27. 3. 2014, I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2010, in drugih) poudarilo, da v primerih, ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (npr. „vedoma“, „z namenom“, „mu je šlo za to“, itd.), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Prav določen namen storilca (v konkretnem primeru namen prodaje), kot zakonski znak kaznivega dejanja, je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena sodišče navede v obrazložitvi. Na namen se namreč sklepa na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazuje. Dokazna ocena pa je del obrazložitve in ne izreka.

4. V konkretni kazenski zadevi je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano obsodilno sodbo spremenilo v oprostilno zato, ker je ocenilo, da namen prodaje hranjene prepovedane substance v izreku ni konkretiziran, s čimer je, kot je bilo že pojasnjeno, kršilo kazenski zakon, saj gre za subjektivni element tega kaznivega dejanja. Pri tem je potrebno še poudariti, da se konkretizacija kaznivega dejanja zahteva zato, da ne pride do ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), in zato, da se omogoči obdolžencu učinkovita obramba. Tako prvemu kakor drugemu pogoju pa je zadoščeno, če je očitek v obtožnem aktu konkretiziran glede objektivnih elementov, ne pa tudi subjektivnih, saj se o njih sklepa glede na izvedene dokaze (npr. ali je dejanje storil z direktnim ali eventualnim naklepom, zavestno ali nezavestno malomarnostjo, itd.).

C.

5. Vrhovno sodišče je tako zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo, vendar je glede na to, da je zahteva vložena v škodo obdolženca, uveljavljeno kršitev le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).

(1) Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015.