Jedro

Za obnovo postopka v obravnavanem primeru ni bilo pravne podlage, zato sodišče zadeve pristojnemu organu ni vrnilo v ponoven postopek. Navedeno pa ne pomeni, da organ morebitnih nepravilnosti pri izplačilih izvoznega nadomestila, na podlagi naknadno ugotovljenih nepravilnosti in pooblastil, ki jih ima, ne bi mogel odpraviti v posebnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločbi Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, Ljubljana, številka 339-02-246/2005-61 z dne 26. 2. 2009 in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ljubljana, številka 33080-9/2009/2 z dne 12. 8. 2009, se odpravita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 € z 20% DDV v 15. dneh po prejemu te sodbe brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja, kot prvostopni upravni organ (v nadaljevanju agencija), je z v uvodu navedeno odločbo odločila, da se postopek v zvezi z odobritvijo izvoznega nadomestila stranke A. d.o.o.,(sedaj tožnica), končan z odločbo, številka 339-02-246/05-39 z dne 6. 7. 2006, s katero je bilo tožeči stranki odobreno izplačilo izvoznega nadomestila v višini 1.716,848,54 SIT oziroma 7.168,61 EUR obnovi po uradni dolžnosti in v obsegu, da se glede na nova dejstva ugotovi upravičenost do dodelitve sredstev ter pravilna višina dodeljenih sredstev (1. točka izreka); da se odpravi odločba Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, številka 339-02-246/05-39 z dne 6. 7. 2006 (2. točka izreka); da se v obnovljenem postopku A. d.o.o. odobri izvozno nadomestilo v višini 4.230,74 EUR (3. točka izreka); zavrne pa zahtevek za izvozno nadomestilo v višini 2.937,87 EUR (4. točka izreka); da se ji obračuna kazen v višini 1.468,94 EUR (5. točka izreka); in da mora, ker je bilo na podlagi odpravljene odločbe z dne 6. 7. 2006 stranki že izplačano izvozno nadomestilo v višini 1.716.848,94 SIT, oziroma 7.168,61 EUR, vrniti preveč izplačano izvozno nadomestilo v višini 1.272,54 EUR, pripadajoče obresti za čas od 17. 7. 2006 do dneva vračila ter kazen v višini 1.468,94 EUR, po preteku tega roka pa začno teči zakonite zamudne obresti (6. točka izreka). Odločeno je bilo tudi, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Odločitev je agencija utemeljila z ugotovitvijo, da je bila po pravnomočnosti zgoraj navedene odločbe na podlagi dopisa Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Murska Sobota, številka DT 4247-46/2008-2 in priloženim zapisnikom, številka 061-13/2008-35 z dne 19. 11. 2008, obveščena o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora v zvezi s kontrolo izplačil izvoznih nadomestil za obdobje od 16. 10. 2007. Sklicuje se na okoliščino, da je Carinska uprava Republike Slovenije (CURS) Evropski komisiji posredovala vprašanje v zvezi s 3. členom Uredbe Komisije (ES), številka 174/1999 z dne 26. januar 1999, o posebnih podrobnih pravilih za uporabo uredbe Sveta (EGS), številka 804/68 glede izvoznih dovoljenj in izvoznih nadomestil za mleko in mlečne izdelke (Official Journal, L 020, 27.1.199, s.8). Komisijo je zaprosila za razjasnitev prej navedenega člena Uredbe, ki določa, da se nadomestilo ne odobri, kadar je cena sira franko meja pred uporabo nadomestila nižja od 230 EUR/100 kg ter razjasnitev, kako vplivajo na ceno popusti, ki so bili odobreni s strani upravičenca kupcem naknadno, torej že po opravljenih izvoznih carinskih formalnostih. Komisija je z dopisom z dne 4. 7. 2008 odgovorila, da „pred uporabo nadomestila“ pomeni brez upoštevanja izvoznega nadomestila – pri izračunu cene franko meja se ne sme upoštevati oziroma ne sme biti vključena vrednost nadomestila in da vsi popusti, rabati in ostali elementi, ki so odobreni naknadno, po opravljenih carinskih formalnostih, vplivajo na ceno sira franko meja; v kolikor ti popusti naknadno znižajo ceno sira pod 230 EUR/100 kg, jih je treba sporočiti pristojnim organom zaradi spremembe vrednosti sira franko meja. CURS je ugotovila, da stranka v pripombah ni navedla novega ali dodatnega dejstva, ki bi vplivalo na spremembo zapisnika, ki je bil zato poslan agenciji.

Po prejemu zapisnika z dne 19. 11. 2008 je agencija ugotovila, da je bil za del blaga, za katerega je stranka uveljavljala pravico do izvoznega nadomestila, kupcu priznan 10 % rabat v skladu s Pogodbo o dolgoročnem poslovnem sodelovanju med prodajalcem in kupcem ter aneksom k tej pogodbi. Prav tako je bil kupcu na podlagi prej omenjene pogodbe in aneksa z dobropisom priznan 1 % količinski rabat, zaradi česar je cena franko meja nižja od 230 EUR/100 kg. Ker je agencija po dokončnosti odločbe izvedela za nova dejstva, na podlagi katerih bi prišlo za stranko do drugačne odločbe o dodelitvi izvoznega nadomestila, če bi bila ta dejstva znana in uporabljena ob izdaji prejšnje odločbe, je bila dovoljena obnova postopka zaradi obstoja obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/2002, 73/04, 119/05 in 105/2006 - v nadaljevanju: ZUP). Rok 3 mesecev, v katerem lahko upravni organ začne postopek obnove po uradni dolžnosti, pa je skladen s četrtim odstavkom 45. člena Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, številka 45/2008-v nadaljevanju ZKme-1).

V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da vlagatelj izpolnjuje pogoje za izplačilo izvoznega nadomestila za izvoz kmetijskih proizvodov, ki so navedeni v tabeli pod točko 3 izreka te odločbe, medtem ko za izvožene količine blaga, ki so navedene v tabeli pod 4. točko izreka, ne izpolnjuje pogojev za izplačilo tega nadomestila, ker se je, na podlagi priznanega rabata in dobropisa, cena sira franko meja za del blaga znižala pod mejo 230 EUR/100 kg. Uredba komisije (ES), št. 174/1999 z dne 26. 1. 1999 o posebnih podrobnih pravilih za uporabo Uredbe sveta (EGS), št. 804/68 glede izvoznih dovoljenj, izvoznih nadomestil za mleko in mlečne proizvode (Official Journal, L 020, 27. 1. 1999, s.8) v 3. členu namreč predpisuje, da se nadomestilo ne odobri za izvoz sira, kadar je cena franko meja pred uporabo nadomestila v državi članici izvoza manjša od 230 EUR/100 kg, in da cena franko meja pomeni cena franko tovarna, ki se ji doda pavšalni znesek 3 EUR/100 kg. Na podlagi navedenega se zahtevek tožnice za izvozno nadomestilo v višini 2.937,87 EUR zavrne. Na podlagi prvega odstavka 51. člena Uredbe komisije (ES), številka 800/1999 se nadomestilo zmanjša še za kazen v višini 1.468,94 EUR, ker je izvoznik z namenom pridobitve izvoznega nadomestila zaprosil za višje nadomestilo, kot mu pripada. Ker je bilo na podlagi odpravljene odločbe že izplačano izvozno nadomestilo, mora tožnica vrniti preveč izplačano izvozno nadomestilo, skupaj s pripadajočimi obrestmi od dneva izplačila nadomestila do dneva vračila ter plačati kazen. Prav tako mora na podlagi prvega odstavka 52. člena Uredbe komisije (ES), številka 800/1999, stranka povrniti neupravičeno prejeta nadomestila ter obresti za čas od plačila do povračila.

Odločitev je v pritožbenem postopku potrdil tudi drugostopni upravni organ, ki je ugotovil, da je bila s tem, ko so bile kupcu s strani pritožnice priznane ugodnosti, to je 10% rabat in super rabat v višini 1% , cena sira franko meja znižana pod mejno vrednost, predpisano v 3. členu Uredbe 174/1999/ES, zato pritožnica ne izpolnjuje predpisanih pogojev za dodelitev izvoznega nadomestila. Na podlagi listinskih dokazil je zaključil, da je dejansko super rabat v višini 1% predstavljal okoliščino, ki pomeni novo dejstvo v smislu 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Novo dejstvo zato, ker je navedena ugodnost, ki prvostopnemu upravnemu organu v teku postopka na prvi stopnji ni bila znana, je pa vsekakor obstajala v teku postopka do izdaje odločbe, vplivala na spremembo cene sira. Pri tem je izhajal iz ugotovitve, da se je postopek končal z odločbo, kar pomeni, da spadajo v dejansko stanje odločanja na prvi stopnji vsa dejstva do izdaje odločbe in ne dejstva do vložitve vloge za dodelitev izvoznega nadomestila, kot to navaja pritožnica v pritožbi. V nadaljevanju povzema pravno podlago za odločanje in zavrača pritožbeni očitek, da Komisija ES ni pristojna za razlago razmeroma jasne Uredbe 174/1999/ES. V tej zvezi navaja, da komisija lahko poda razlago sekundarnega predpisa skupnosti, vendar ne gre za obvezujoče mnenje, smiselno pa je, da temu mnenju državni organ sledi, predvsem zaradi tega, ker ima Komisija, na podlagi 226. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, možnost sprožiti postopek proti državi članici, ki krši Uredbo ES. Prav tako je zavrnil pritožbeni ugovor, da se pojasnilo Komisije ES nanaša na novo, spremenjeno Uredbo 1282/2006/ES in ne na Uredbo 174/1999/ES, ki jo je potrebno uporabiti v tem primeru. Prvi odstavek 36. člena Uredbe 1282/2006/ES določa, da se sklicevanje na Uredbo 174/1999/ES, šteje kot sklicevanje na to uredbo in se razlaga v skladu s primerjalno tabelo v prilogi VIII. Iz primerjalne tabele v prilogi VII pa izhaja, da je potrebno 3. člen Uredbe 174/1999/ES razlagati v skladu s 5. členom Uredbe 1282/2006/ES. Zaradi navedenega razlaga Komisije glede vsebine 5. člena Uredbe 1282/2008/ES, avtomatično velja tudi kot razlaga vsebine 3. člena Uredbe 174/1999/ES.

Ne glede na razlago Komisije je potrebno, po navedbah drugostopnega organa, navedeni člen razumeti v smislu, da cena franko meja v času odločanja ne sme biti nižja od 230 EUR/100 kg. Bistvo za preveritev pogojev za dodelitev izvoznega nadomestila so podatki oziroma okoliščine, ki so obstajale v času odločanja do izdaje odločbe z dne 28. 6. 2006, ko je nesporno, da je cena sira franko meja nižja od 230 EUR/100 kg. Drugostopni organ je pritožnici še pojasnil, da je bila ob prijavi za izvozno nadomestilo cena sira franko meja (s prištetim pavšalnim zneskom 3 EUR/100 kg), sicer višja od 230 EUR/100 kg, vendar je pritožnica s podelitvijo količinskega rabata v višini 1% povzročila, da je cena franko meja (s prištetim pavšalnim zneskom 3 EUR/100 kg) padla pod predpisano vrednost. Drugostopni upravni organ se je skliceval tudi na določbo 51. člena Uredbe 800/1999/ES, ki predstavlja primer objektivne odgovornosti izvoznika. Da je takšno sklepanje pravilno, potrjuje tudi točka b tretjega odstavka 51. člena iste Uredbe, ki med drugim določa, da se kazen, predvidena v točki a prvega odstavka, ne uporabi v izjemnih primerih, ko izvoznik na svojo lastno pobudo, takoj ko izve, da je zaprosil za previsoko nadomestilo, o tem pisno obvesti pristojni organ, razen če pristojni organ obvesti izvoznika, da namerava preveriti zahtevek, ali izvoznik na drug način izve za to namero, ali pa je pristojni organ že ugotovil, da je bilo zaprošeno nadomestilo nepravilno. Na pravilnost tega sklepanja o obstoju objektivne odgovornosti, napotuje 64. uvodna določba Uredbe 800/1999/ES, to stališče pa je zastopano tudi v 33. točki sodbe sodišča Evropskih skupnostih z dne 27. aprila 2006 v zadevi Elfering export GmbH proti Hauptzollamt Hamburg-Jonas (številka C-27/05, ZOdl. 2006, str. II-03681), kjer je med drugim zapisano, da so kazni, ki jih je treba izreči zaradi ne krivdnega ravnanja izvoznika, opredeljene v prvem odstavku 51. člena Uredbe 800/1999/ES. Drugostopni organ tako ugotavlja, da je pritožnica z namenom pridobitve izvoznega nadomestila zaprosila za višje izvozno nadomestilo, kot ji pripada. Ker pritožnica, ko je z dobropisi kupcu priznala količinski super rabat, ki je znižal ceno sira franko meja pod predpisano mejo 230 EUR/100 kg, o tem ni pisno obvestila upravnega organa, ni bil podan noben razlog, da se kazen v obnovljenem postopku ne bi izrekla. Nadalje se je drugostopni organ skliceval na 5. člen Uredbe o izvajanju sistema izvoznih nadomestil, ki določa, da agencija z odločbo zahteva vračilo nadomestila, če se izkaže, da je bilo dodeljeno neupravičeno. Prvi odstavek 52. člena Uredbe 800/1999/ES med drugim določa, da upravičenec povrne neupravičeno prejeta nadomestila, kar vključuje tudi kazen po 51. členu in obresti izračunane za čas od plačila do povračila.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov pa 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006-v nadaljevanju ZUS-1), torej zaradi zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je agencija postopek obnovila, ne da bi bili za to podani zakonski pogoji. Očita ji bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost s to tožbo izpodbijane odločbe, saj izpodbijane odločbe sploh ne bi smela izdati. Do obnove postopka je v danem primeru prišlo šele, ko so inšpekcijski organi tožene stranke, s strani Komisije ES, prejeli pojasnilo o uporabi relevantnih določb Uredbe komisije (ES) številka 174/1999 z dne 26. 1. 1999, oziroma Uredbe Komisije (ES) št. 1282/2006 z dne 17. 8. 2006. Po prejemu tega pojasnila je prvostopni organ spoznal, da je prej navedeni uredbi razlagal napačno, saj je štel, da je relevanten trenutek presoje cene sira trenutek prijave za nadomestilo, kar je navedeno tudi v izvoznem formularju AGREX. Ker je tožeča stranka na podlagi tega istega izvoznega dovoljenja z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila zaprosila za izplačilo nadomestila, je agencija ni obvestila o tem, da so bili pogoji iz formularja kakorkoli drugačni in ji je odobrila izplačilo celotnega nadomestila. Šele po spoznanju o napačni uporabi uredb, so inšpekcijski organi tožene stranke šteli, da naj bi pri spornem izvozu in izplačanih nadomestilih prišlo do nepravilnosti. S takšnim postopanjem je tožena stranka zlorabila inštitut obnove postopka, saj je vzrok za obnovo pravzaprav toženkina nepravilna uporaba materialnega prava in nikakor ne nova dejstva, ki bi jih organ moral upoštevati že v prvotni odločitvi, kolikor bi zanje vedel. Agencija teh podatkov ni prvotno upoštevala zaradi tega, ker ni štela, da bi bila ta dejstva relevantna, temveč je izhajala iz pogojev, ki jih je sama navedla v formularju AGREX, ki ji je bil ob izdaji obnovljene odločbe tudi predložen.

Tožeča stranka trdi, da niso podani pogoji za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, saj dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, ob uporabi uredb, kot jih je tožena stranka uporabljala pred pojasnili Komisije, ne bi vodila do drugačne, temveč do povsem enake odločbe. Cena izdelkov ob trenutku prijave nadomestila, ki je bil za toženo stranko pri izdaji prvotne odločbe ob izplačilu nadomestil edini relevanten podatek, je bila namreč višja od 230 EUR. Prav tako je bil prekoračen eno mesečni rok za obnovo postopka po drugem odstavku 263. člena ZUP, saj je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala 11. 3. 2009, inšpekcijski zapisnik pa ji je bil vročen 23. 12. 2008. Poudarja, da razlaga spornega člena Uredbe, kot sta jo uporabila upravna organa, ni pravilna. Ker gre v tem primeru za vnaprejšnjo določitev nadomestila, za katerega je tožeča stranka dala varščino, je trenutek uporabe namestila tudi po Uredbi 174/1999, lahko le trenutek prijave za nadomestilo. V povezavi z osnovno Uredbo 800/1999, ki določa, da je v primeru vnaprejšnje določitve nadomestila relevanten trenutek vložitve zahtevka za izvozno dovoljenje (2. člen Uredbe 800/1999) je jasno, da trenutek uporabe nadomestila v konkretnem primeru nikakor ne more biti trenutek, ko je Agencija o izplačilu nadomestila tudi odločala. Četudi bi obveljala razlaga Uredbe, kot jo je uporabila tožena stranka, pa se tožeča stranka s stališčem, da formular AGREX ne more biti odločilen, nikakor ne more strinjati. Formular AGREX morda res ni materialni predpis, bil pa je izdan s strani tožene stranke same. V skladu z načelom pravne varnosti je, da se posameznik lahko zanese na posamezna dejanja državnih organov, ki jih ti opravijo v okviru svoje pristojnosti, kar pomeni, da je v primeru ko je na uradnem obrazcu tožene stranke zapisan pogoj, da se nadomestilo odobri glede na ceno ob prijavi za nadomestilo, potem je treba najmanj šteti, da lahko posameznik v takšno pojasnilo oziroma navodilo zaupa. Ni dolžan nositi posledic, kolikor so bila navodila in pogoji zapisani na odločbi o dovolitvi izvoza z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila napačna in v nasprotju z Uredbo. Ni namreč pravne varnosti, če ni mogoče zaupati v pogoje, ki jih v upravnem aktu navede upravni organ, in če se ni mogoče nanje zanesti. Tožena stranka je torej tista, ki je zakrivila nastalo situacijo, tožeča stranka pa je ravnala zgolj v skladu z navodili in pogoji, danimi na samem izvoznem dovoljenju z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila. Obrazec AGREX, torej izvozno dovoljenje, ki ga je izdala tožena stranka, je konkretni upravni akt, tožeča stranka pa se je, v skladu z načelom pravne varnosti in zaupanja v pravo, na sporni obrazec lahko zanesla. Naknadno spreminjanje presoje pogojev za odobritev izvoznih nadomestil pa po svojem v bistvu posega tudi v prepoved retroaktivnosti, kot ustavno zagotovljeno načelo. V kolikor bi obveljala odločba tožene stranke, po kateri bi tožeča stranka morala vrniti del nadomestil in celo plačati kazen zato, ker se je zanesla na to, da je odločilna cena tista v prijavi nadomestila, bi to zagotovo poseglo v njeno ustavno pravni položaj.

Vse navedeno ima za posledico ugotovitev, da tožena stranka postopka, ki je vezan na izvozno dovoljenje, ne bi smela obnoviti. Če ga je lahko obnovila, pa je bilo v tem postopku napačno uporabljeno materialno pravo, saj je tožena stranka v svoji odločbi izhajala iz Uredbe 174/1999, česar glede na svoja lastna pojasnila in zapise, da je relevantna cena tista pred prijavo nadomestila, ne bi smela storiti. Na takšen zaključek napotuje tudi četrti odstavek 52. člena Uredbe 800/1999/ES o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode, na katero se glede domnevno neupravičeno prejetih izplačil sklicujeta tako izpodbijana odločba, kot tudi pritožbeni organ. Prejemniku nadomestila po citiranem členu ni treba vrniti neupravičeno prejetih nadomestil, če je do izplačila prišlo zaradi napake pristojnih organov, prejemnik nadomestila pa je ravnal v dobri veri. V danem primeru je zagotovo podana napaka agencije, saj je ta na svojem formularju izrecno navedla, da je mirodajna cena tista v prijavi za nadomestilo, tožeča stranka pa se je na navodila državnega organa zanesla, s čimer je podana njena dobra vera.

Kočno tožeča stranka ugovarja tudi temu, da je bila cena spornih izdelkov nižja od 230 EUR/100 kg. Cena za sir edamec je bila po računu 2,53 EUR/1 kg, čemur je treba odšteti 10% rabat in prišteti 0,03 EUR priznanih prevoznih stroškov franko meja po Uredbi. Super rabat v višini 1% je popust, ki se priznava po koncu leta, v kolikor kupec doseže določeno količino kupljenega blaga in je povsem neodvisen od tožeče stranke, ki tudi ne more predvideti, ali bo ta rabat priznan ali ne. Tožeča stranka tako tudi v času prodaje ni mogla vedeti, ali bo kupec dosegel količinski super rabat. Super rabata v višini 1% zato ni mogoče upoštevati pri ceni izvoženega sira, kar pomeni, da je bila cena sira v konkretnem primeru višja od 230 EUR/100 kg. Kot takšno je ceno upošteval tudi inšpekcijski organ v prvotni reviziji za leto 2004 in 2005, kar izhaja iz zapisnika inšpekcije z dne 27. 7. 2007. Četudi bi bila odločba agencije glede vrnitve dela nadomestil pravilna, pa je odločba tožene stranke nepravilna v delu, ki se nanaša na obresti. Tožena stranka je namreč tožeči stranki naložila vrnitev domnevno preveč izplačanih nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema nadomestil, za kar pravna podlaga ne obstoji. Tožeča stranka namreč ni upoštevala določbe petega odstavka 52. člena Uredbe 800/1999/ES, po kateri se obresti ne plačajo, če je do izplačila prišlo zaradi napake pristojnega organa. Ker je do nastale situacije prišlo zaradi napake pristojnega organa, ima to za posledico, da tožeči stranki ni mogoče zaračunati obresti, saj je bila tožeča stranka vseskozi dobroverna prejemnica spornih nadomestil. Sicer pa tožeča stranka zatrjuje, da je glede obresti možno uporabiti samo formulo, kot jo je Ustavno sodišče uporabilo pri davčnih obveznostih. Reklo je, da se zamudne obresti lahko obračunajo in zahtevajo le od dneva dokončnosti in izvršljivosti upravne davčne odločbe in ne od dneva njene izdaje ali drugega datuma.

Tožeča stranka nasprotuje tudi plačilu kazni. Očita se ji namreč, da je zaprosila za višje nadomestilo, kot ji pripada, pri čemer o priznanju rabata ni obvestila agencije, zaradi česar naj bi jo bilo potrebno kaznovati. Tožena stranka je spregledala, da tožeča stranka ni imela nikakršnega razloga, da o naknadnih rabatih obvesti agencijo, saj ji je ta sama, na obrazcu s katerim je dovolila izvoz, vnaprej odobrila nadomestilo ter jasno zapisala, da se cena 230 EUR/100 kg presoja po trenutku prijave nadomestila. Če naj ima kazen odvračilen in sankcioniran namen, potem ta v danem primeru gotovo ni na mestu za tožečo, ampak za toženo stranko, ki je zapisala napačne pogoje. V tem primeru je potrebno uporabiti „c“ točko tretjega odstavka 51. člena Uredbe 800/1999, ki izključuje uporabo kazni v primeru, da je do nadomestila prišlo zaradi napake. Četudi bi bila tožeča stranka zavezana k vračilu spornih nadomestil, nikakor ne more biti kazensko sankcionirana zato, ker se je zanašala na pogoje agencije zapisane v formularju AGREX. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe kot neutemeljene. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, iz razlogov navedenih v obrazložitvi njene odločbe. Navaja tudi, da tožeča stranka v tožbi širi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na naravo formularja AGREX, glede pravnih načel in glede dobrovernosti tožnika. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje okoliščine primera, ki ji sodišče v sodbo ne povzema, ker za odločitev niso relevantne.

Prav tako sodišče v sodbo ne povzema nadaljnjih navedb tožeče stranke, ker gre za navedbe, ki so enake tožbeni navedbam.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Obnova, kot izredno pravno sredstvo, torej omogoča, da se upravni postopek, ki je že končan ponovi deloma ali v celoti in na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba.

V obravnavanem primeru gre za obnovo postopka, ki se je končal z izdajo odločbe, s katero je agencija tožeči stranki odobrila izplačilo izvoznega nadomestila. Navedeni postopek se je začel na podlagi vloge tožeče stranke za izdajo izvoznega dovoljenja AGREX, za izvoz sira. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja, kot prvostopni organ (v nadaljevanju: agencija), je vlogi ugodila in dne 9.12.2005 izdala „izvozno dovoljenje o vnaprejšnji določitvi AGREX“ za izvoz 20.000,00 kg sira. Iz navedene listine izhaja, da se nadomestilo ne odobrava za izvoz sira, katerega cena prosto meja, je bila pred prijavo nadomestila v izvozni državi članici manjša od 230 EUR za 100 kg. „Cena prosto meja“ pomeni ex works ceno, povečano za enotno tarifo v višini 3 EUR/100 kg. Po izvršenih izvozih je tožeča stranka vložila vlogo za izplačilo izvoznega nadomestila, ki ji je agencija ugodila in tožeči stranki odobrila izplačilo izvoznega nadomestila v višini 7.168,61 EUR. Po pravnomočnosti te odločbe je bil v zvezi z izplačili izvoznih nadomestil pri tožeči stranki opravljen inšpekcijski nadzor. Z zapisnikom Carinske uprave RS, številka DT 061-13/2008-35 z dne 19.11.2008, ki ga je prvostopni organ prejel 23.12.2008, je bilo ugotovljeno, da je bil za del blaga, za katerega je tožeča stranka uveljavljala pravico do izvoznega nadomestila, kupcu priznan 10 % rabat v skladu s Pogodbo o dolgoročnem poslovnem sodelovanju med prodajalcem in kupcem ter Aneksom k tej pogodbi. Poleg tega je bil kupcu z dobropisom priznan 1 % količinski rabat na podlagi prej omenjene pogodbe in aneksa k pogodbi, zaradi česar se je cena franko meja znižala pod 230 EUR/100 kg. Na tej podlagi je agencija z odločbo, ki je predmet tega spora, uvedla obnovo postopka, ki jo je utemeljila z ugotovitvijo, da je po dokončnosti odločbe izvedela za nova dejstva (ta dejstva so s strani tožeče stranke priznani rabati in popusti na prodano količino sira, ki so ceno sira znižali pod 230 EUR/100 kg), na podlagi katerih bi prišlo za stranko do drugačne odločbe o dodelitvi izvoznega nadomestila, če bi bila ta dejstva znana in uporabljena ob izdaji prejšnje odločbe, kar je obnovitveni razlog po določbi 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP.

Sodišče ugotovitvi, da so dejstva, ki so vplivala na znižanje cene sira, obstajala že v času izdaje odločbe o odobritvi in izplačilu izvoznega nadomestila, ne nasprotuje. Ne more pa pritrditi navedbi, da bi ta dejstva, četudi bi upravni organ zanje vedel že v času odločanja, vplivala na drugačno odločitev. Na znižanje cene sira so namreč vplivali dodatni popusti, ki jih je tožeča stranka priznala kupcem, pri čemer je bil 1 % rabat vezan na količino dobavljenega sira posameznemu kupcu. Vprašanje ali se popusti, ki jih upravičenec do nadomestila kupcu prizna potem, ko mu je bilo izvozno nadomestilo že odobreno, upoštevajo pri ceni, ki jo določa uredba (230 EUR/100 kg sira) pa, po presoji sodišča, v času odločanja o odobritvi izplačila ni bilo razjasnjeno. Pri tem sodišče izpostavlja predvsem dejstvo, da se z vprašanjem ali se je cena sira od izdaje izvoznega dovoljenja (9.12.2005), ki vsebuje klavzulo, da se izvozno nadomestilo ne odobrava za izvoz sira, katerega cena prosto meja je bila pred prijavo nadomestila v izvozni državi članici manjša od 230 EUR za 100 kg, agencija ni ukvarjala, temveč se je v razlogih odločbe sklicevala le na prej navedeno izvozno nadomestilo in ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo le-tega. Ali se ti pogoji, poleg količinskega izvoza, nanašajo tudi na ceno, določeno ob izdaji izvoznega dovoljenja in ali je ta cena mišljena kot cena brez oziroma z naknadnimi popusti, pa iz odločbe ne izhaja. V tej zvezi se sodišče sklicuje tudi na Uredbo Komisije (ES) številka 800/1999 z dne 15.4.1999 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (Uredba 800/99), ki v 2. členu pojasnjuje pomen posameznih izrazov. V točki d 2. člena te uredbe je navedeno, da „vnaprejšnja določitev nadomestila“ (za kar gre tudi v obravnavanem primeru) pomeni določitev višine nadomestila na dan vložitve zahtevka za izvozno dovoljenje ali potrdila o vnaprejšnji določitvi, katerega stopnja se prilagodi morebitnemu povečanju ali korekcijskemu znesku, ki velja za nadomestilo. Navedeno pa pomeni, da je pri vnaprejšnji določitvi nadomestila (za katerega je tožeča stranka plačala tudi varščino) relevanten trenutek vložitve zahtevka za izvozno dovoljenje. Pri presoji zadeve pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je med postopkom nadzora Carinska uprava Republike Slovenije Evropski komisiji posredovala vprašanje v zvezi z razlago 3. člena Uredbe Komisije (ES), številka 174/1999 z dne 26.1.1999 o posebnih podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (EGS) številka 804/68 glede izvoznih dovoljenj in izvoznih nadomestil za mleko in mlečne izdelke (Official Journal, L 020, 27.1.1999, s.8). Komisija je bila namreč zaprošena za pojasnilo, kako vplivajo na ceno popusti, ki so bili odobreni s strani upravičenca kupcem naknadno, torej že po opravljenih izvoznih carinskih formalnostih. Komisija je z dopisom z dne 4.7.2008 CURS odgovorila, da „pred uporabo nadomestila“ pomeni brez upoštevanja izvoznega nadomestila – pri izračunu cene franko meja se ne sme upoštevati oziroma ne sme biti vključena vrednost nadomestila, in da vsi popusti, rabati in ostali elementi, ki so odobreni naknadno, po opravljenih carinskih formalnostih, vplivajo na ceno sira franko meja. Gre torej za naknadno razlago predpisa s strani Evropske komisije oziroma za stališče, ki ga, po določbah ZUP, ni mogoče upoštevati kot novo dejstvo in nov dokaz. Glede na to, da je bilo s strani carinskega organa vprašanje, ali naknadno, po opravljenih carinskih formalnostih, priznani popusti in rabati vplivajo na ceno sira franko meja, postavljeno po izdaji odločbe, ki je predmet obnove, se upravičeno postavlja vprašanje ali je bila razlaga prej navedene uredbe, v času odločanja o izplačilu izvoznega nadomestila, pravilna. Kaj zajema cena 230 EUR/100 kg sira (brez ali s popusti) je namreč dejansko vprašanje, ki ga je organ razjasnjeval v postopku po izdaji odločbe, ki se obnavlja, zato ni mogoče pritrditi ugotovitvi, da gre za novo dejstvo, ki je obstajalo že v času odločbe in se zanj ni vedelo.

Ne glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je konkretni postopek odobritve izvoznega nadomestila urejala v tem času veljavna Uredba o izvajanju izvoznih nadomestil v okviru prava Skupnosti za tržne ureditve kmetijskih proizvodov (Uradni list RS, številka 33/2004 in 87/2005), ki je v 2. členu določala, da agencija z odločbo odobri nadomestilo na osnovi zahteve izvoznika v skladu s pravom Skupnosti za tržne ureditve. Sodišče nadalje opozarja na določbo 4. člena Uredbe Komisije, številka 800/99, ki izrecno določa, da se pravica do izplačila nadomestila pridobi ob predložitvi izvoznega dovoljenja z vnaprejšnjo določitvijo nadomestila. Ker se za odobritev izvoznega nadomestila, kot enega izmed zunanjetrgovinskih ukrepov v skupnih tržnih ureditvah, uporabljajo predpisi Skupnosti, sodišče ugotavlja, da je višina izvoznega nadomestila (za izvoženi proizvod) določena v Uredbi Komisije (ES) številka 909/2005 o določitvi nadomestil za mleko in mlečne izdelke in sicer v višini 35,3500 EUR/100 kg. Nadalje sodišče ugotavlja, da je v postopku odobritve izvoznega nadomestila potrebno uporabiti tudi določbo 3. člena Uredbe Komisije (ES) številka 174/1999 z dne 26. 1. 1999, ki določa, da se nadomestila ne odobri za izvoz sira, kadar je cena franko meja pred uporabo nadomestila v državi članici izvoza manjša od 230 ERU na 100 kg. Navedena Uredba je v času izdaje izpodbijane odločbe prenehala veljati in se je uporabljala Uredba Komisije (ES) številka 1282/2006 z dne 17. avgust 2006 o posebnih podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) številka 1255/1999 glede izvoznih dovoljenj in izvoznih nadomestil za mleko in mlečne izdelke, ki v določbi 5. člena prav tako določa, da se nadomestilo ne odobri za izvoz sira, kadar je cena franko meja pred uporabo nadomestila v državi članici izvoza manjša od 230 EUR /100 kg in obenem pojasnjuje, da „cena franko meja“ pomeni ceno franko tovarna, ki se ji doda pavšalni znesek 3 EUR/100 kg.

Po presoji sodišča je za primer, kot je obravnavani, pravno pomembno dejstvo, da gre za postopek z „vnaprejšnjo določitvijo nadomestila“, ki se je, kot je sodišče že navedlo, v prvi fazi, na podlagi vloge zaključil z izdajo izvoznega dovoljenja. Druga faza postopka pa je bila, prav tako na podlagi posebne vloge, zaključena z izdajo odločbe, z dne 6. 7. 2006, s katero je agencija odločila o višini nadomestila na podlagi dejanskih količin izvoženega sira. Postopek za izplačilo nadomestila je urejen v Uredbi 800/99 v členih 49., 50., 51. in 52. V teh določbah je predviden tudi postopek za primer, če pristojni organi ugotovijo, da je izvoznik z namenom pridobitve izvoznega nadomestila zaprosil za višje nadomestilo kot mu pripada. Uredba obravnava tudi izjemne primere, če izvoznik o svoji napaki obvesti pristojni organ in primer, če gre za napako organa (51. člen Uredbe 800/99), predvideni pa so tudi ukrepi (povrnitev neupravičeno prejetih nadomestil, kar vključuje tudi kazni po členu 51/1 in obresti, izračunane za čas od plačila do povračila). Po določbi 5. člena Uredbe o izvajanju sistema izvoznih nadomestil v okviru prava Skupnosti za tržne ureditve kmetijskih proizvodov (Uradni list RS, številka 33/2004 z dne 6.4.2004, v nadaljevanju Uredba) ima agencija pooblastilo, da z odločbo zahteva vračilo nadomestila, če se izkaže, da je bilo dodeljeno neupravičeno. Navedeno pomeni, da je že zakonodajalec predvidel morebitna odstopanja, do katerih lahko pride v času od izdaje izvoznega dovoljenja do izplačila, in ki lahko vplivajo na upravičenost do izplačila, predvidel pa je tudi poseben postopek za ugotavljanje teh dejstev, ki v končni fazi lahko pripeljejo tudi do izdaje odločbe, ki prejemniku nalaga vrnitev neupravičeno prejetega nadomestila. Od ugotovitve, ali je prejemnik ravnal z namenom, da si pridobi določeno korist ali pa je ravnal v dobri veri, so odvisne tudi sankcije. Okoliščine in dejstva pa se, kot je sodišče že navedlo, ugotavljajo v posebnem postopku, ki ga je za primer, kot je obravnavani predvidel že zakonodajalec.

Glede na navedeno in ker je bil zakon nepravilno uporabljen, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). Odpravilo pa je tudi odločbo organa druge stopnje (četrti odstavek 64. člena ZUS-.1). Ker za obnovo postopka v obravnavanem primeru ni bilo pravne podlage, sodišče zadeve pristojnemu organu ni vrnilo v ponoven postopek. Navedeno pa ne pomeni, da organ morebitnih nepravilnosti pri izplačilih izvoznega nadomestila, na podlagi naknadno ugotovljenih nepravilnosti in pooblastil, ki jih ima, ne bi mogel odpraviti v posebnem postopku.

K 2. točki izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o njeni zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/72007) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.