Jedro

Tožbeni zahtevek za prepoved gradnje do izdaje gradbenega dovoljenja ni usmerjen zoper škodno nevarnost. Ustavitev gradnje je stvar gradbene inšpekcije.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in tožba zavrže. 2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v višini 63.700,00 (triinšestdesettisočsedemsto) SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo izreklo, da se tožencu prepoveduje gradnja stanovanjskega objekta na parceli št. 300/8 k.o. ... vse do tedaj, ko bo pravnomočno končan upravni postopek pri Upravni enoti ...., za lokacijsko dovoljenje in za gradbeno dovoljenje, vključno s pravnomočno zaključenim upravnim sporom po upravni tožbi tožnika z dne 11.12.1997. Toženec je dolžan ustaviti tudi vsa gradbena dela na parceli št. 300/8, k.o. .... ter tožniku povrniti nastale pravdne stroške v višini 140.343,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1999 dalje do plačila. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen in naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev prvostopneu sodišču v ponovno odločanje. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa se naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sodne odločbe dalje. Sodišče v skladu z 2. odst. 365. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče je pri preizkusu sodbe ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj je bilo z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Sodišče se zato sploh ni spuščalo v presojo obstoja zatrjevanih pritožbenih razlogov tožene stranke. Prvostopno sodišče v obrazložitvi tožbe med drugim ugotavlja, da tožbeni zahtevek temelji na določilu 156. člena ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih. Ta določa, da lahko vsak zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da postavljeni tožbeni zahtevek ne more temeljiti na omenjenem določilu ZOR in da gre očitno za spor iz upravne pristojnosti. Predpostavka za zahtevek po 156. členu ZOR je, da je usmerjen zoper popolno in dokončno odpravo škodne nevarnosti, ki se lahko uresniči le z odstranitvijo vira nevarnosti ali pa s trajno prepovedjo opravljanja dejavnosti, iz katere škodna nevarnost izvira. Škodna nevarnost mora izvirati neposredno iz vira nevarnosti ali neke dejavnosti in morata biti ta dva dejavnika njen poglavitni vzrok. Tako mora biti že samo izvajanje dejavnosti, ne glede na to, ali se opravlja po veljavnih in zakonitih dovoljenjih pristojnih organov ali ne, vzrok škodne nevarnosti. Nevarna mora biti dejavnost sama po sebi. Postavljeni tožbeni zahtevek pa ni usmerjen zoper škodno nevarnost v smislu 156. člen ZOR. Predmetni tožbeni zahtevek je mogoče razumeti le tako, kakor da je obstoj škodne nevarnosti odvisen od pravilno izpeljanega postopka pridobitve lokacijskega in gradbenega dovoljenja toženca. Tožbeni zahtevek ne zahteva prepovedi gradnje v celoti, temveč samo do izpolnitve predpostavk za njeno zakonito izvedbo. Vendar pa iz logike stvari izhaja, da nevarnosti gradnje v smislu 156. člena ZOR ne more odpraviti zgolj dejstvo, da se ta odvija po obstoječih predpisih. Če je neka gradnja nevarna dejavnost, bo to tudi na podlagi veljavne dokumentacije. Tožnik v tej zadevi od sodišča torej pričakuje, da se bo spuščalo v zakonitost gradnje toženca, ne pa v presojo nevarnosti same gradnje. O zakonitosti gradnje pa odloča upravni organ v upravnem postopku, pri čemer izvaja nadzor nad spoštovanjem in izvajanjem zakonskih in podzakonskih določb s tega področja gradbena inšpekcija. Pravna podlaga za njeno delovanje je Zakon o graditvi objektov (Ur. l. RS št. 34-1605/84 s spremembami in dopolnitvami, čl. 91). Gradbeni inšpektor lahko med drugim odredi, da se ustavi nadaljnja gradnja, če so izpolnjeni z zakonom opredeljeni pogoji, npr. če investitor nima gradbenega dovoljenja. To pa je odločitev o zahtevku, ki je istoveten s tožbenim zahtevkom v tej pravdi. Tožbeni zahtevek ni usmerjen v varstvo tožnikovega zasebnega, civilnopravnega interesa, saj iz njega ne sledi, da zahteva tožnik ustavitev dejavnosti gradnje iz razloga škodne nevarnosti iz 156. člena ZOR, temveč kvečjemu iz razloga potencialne nevarnosti, ki bi lahko izvirala iz gradnje brez veljavne dokumentacije. Zahteva po gradnji na podlagi pravnomočnih dovoljenj je varstvo javnega interesa, saj se s tem uveljavljajo različne politike države: prostorsko planiranje, varovanje narave in kulturne dediščine, nenazadnje pa tudi preprečevanje potencialno nevarnih gradenj. Javni interes pa se varuje v upravnem postopku. Zaradi navedenega je bilo potrebno na podlagi 369. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 16. člena ZPP sodbo razveljaviti in tožbo zavreči. Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP/77. Tožeča stranka je v pravdi popoloma propadla, zato je dolžna nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Ker je tožena stranka kot svoje stroške postopka prijavila le 500 odvetniških točk za sestavo pritožbe in sodno takso za pritožbo v višini 20.000,00 SIT, je sodišče tožeči stranki naložilo plačilo zneska, kot je naveden v 2. točki izreka tega sklepa. Sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92.