Jedro

Ker iz zdravstvene dokumentacije, predložene med sojenjem na prvi stopnji, ni izhajala obsojenčeva nezmožnost za prihod na sodišče, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ob ostalih izpolnjenih pogojih iz 1. odstavka 442. člena ZKP opravilo glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti.

Izrek

Zahteva obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti je bil obsojeni A.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen sedmih mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je dne 21.6.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi in predlog, da se izvršitev pravnomočnih sodb na podlagi 3. odstavka 422. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odloži. V zahtevi je uveljavil kršitev 3. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitev iz 2. točke 371. člena ZKP zaradi neupoštevanja določil 1. točke 310. člena ZKP. Obsojenec meni, da je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo bilo pravilno uveljavljeno, da mu je bila onemogočena pravična obramba s postavitvijo zagovornika po uradni dolžnosti in izjasnitvijo o izvedeniškem mnenju. Obsojenec trdi, da se ni mogel udeležiti glavne obravnave dne 12.10.2004, ker je 8.10.2004 utrpel pri padcu po stopnicah poškodbe in je bil z reševalnim vozilom prepeljan v bolnišnico C. To dokazuje s priloženimi izvidi Splošne bolnišnice C. in Splošne bolnišnice M. ter potrdilom T. D. Iz teh izvidov naj bi bilo razvidno, da se zaradi nepokretljivosti ni bil sposoben udeležiti glavne obravnave. Izvedeniško mnenje izvedenke dr. Z.Č.T. se sploh ni moglo prebrati v soglasju s strankami, ker obsojenec ni bil na glavni obravnavi. Kolikor iz mnenja izvedenke izhaja, da od njega sodišče ne bo dobilo uporabnih odgovorov, bi mu moralo postaviti zagovornika po uradni dolžnosti. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo z dne 21.7.2005 predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne. Po njenem mnenju uveljavljane kršitve kazenskega postopka niso podane, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP in se je glavna obravnava v skrajšanem postopku lahko opravila tudi brez obsojenčeve navzočnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi opravilo glavno obravnavo dne 12.10.2004 v skladu z določbo 1. odstavka 442. člena ZKP, kot je že pravilno ugotovilo v izpodbijani odločbi sodišče druge stopnje. Izpolnjeni so bili namreč vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, kajti obsojenec je bil v redu povabljen na glavno obravnavo, bil je pred tem že zaslišan na glavni obravnavi dne 17.11.2003, sodišče pa je tudi utemeljeno ocenilo, da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna. Iz spisnih podatkov je razvidno, da je obsojenec prejel vabilo na glavno obravnavo dne 22.9.2004, hkrati z vabilom pa mu je bilo posredovano tudi izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke Z.Č.T., dr. med. Med dnem prejetega vabila in glavno obravnavo dne 12.10.2004 je bilo torej več kot 15 dni in je torej imel obsojenec dovolj časa, da bi podal pripombe glede izvedeniškega mnenja oziroma se glede na vsebino izvedeniškega mnenja odločil, da glavni obravnavi prisostvuje in tam poda svoje pripombe. V svojem opravičilu za glavno obravnavo, ki ga je sodišču posredoval 30.9.2004, je predlagal preklic in preložitev glavne obravnave za nedoločen čas "zaradi bistvenih poslabšanih zdravstvenih težav, zlasti psihičnih", zaradi katerih se naj ne bi mogel udeležiti glavne obravnave. Priložil je odpustno pismo Splošne bolnišnice M., Oddelka za nevrokirurgijo z dne 15.9.2004, iz katerega je naveden datum odpusta 15.9.2004. Priložen je dopis M.V., dr. med., z dne 15.9.2004, iz katerega med drugim izhaja, da obsojenec pri hoji šepa in razbremenjuje desno nogo. Iz popisa bolezni iste bolnišnice je med drugim razvidno, da naj bi obsojenec dne 5.9.2004 padel po stopnicah, od takrat čuti bolečine čez spodnji križ, na pregledu v urgentni kirurški ambulanti pa niso ugotovili zunanjih znakov poškodbe. Iz dopisa T.D. z dne 27.9.2004 izhaja, da je bil na zdraviliškem zdravljenju v T.D. od 16.9.2004 do 30.9.2004, sam pa da namerava podaljšati zdravljenje za en do dva tedna na lastne stroške, pri čemer naj bi bilo stanje bolezni in psihično stanje dokaj slabo, zato po mnenju podpisnika, V.M., dr. med., pacient ni sposoben prisostvovati sodnemu procesu. Tudi iz dopisa E.Č., dr. med., T.D., sledi, da so poleg psihičnih težav pri obsojencu v ospredju še bolečine. Iz ambulantnega kartona z dne 5.9.2004, popisa bolezni z dne 10.9.2004, poškodbenega lista z dne 5.9.2004, popisa bolezni z dne 7.9.2004, niso razvidni kakšni drugi podatki, iz odpustnice Zdravilišča R. pa je razvidno, da obsojencu zatekajo noge, bolijo ga sklepi, zlasti kolena ter toži na bolečine v gležnjih. Navedena zdravstvena dokumentacija je bila torej takšna, da iz nje ni izhajala obsojenčeva nezmožnost za prihod na sodišče, glede psihične nesposobnosti pa se je sodišče oprlo na mnenje izvedenke dr. Z.Č.T., ki je ocenila, da psihičnih ovir za navzočnost na glavni obravnavi pri obsojencu ni. Obsojenec je zahtevi za varstvo zakonitosti priložil vrsto nove dokumentacije, ki naj bi potrjevala, da fizično ni bil sposoben za prihod na glavno obravnavo, vendar v postopku za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posredno tudi ne v tistem delu, ki se nanaša na obsojenčevo fizično in psihično stanje, povezano tako s kaznivim dejanjem kot s prihodom na glavno obravnavo, saj takšen razlog izključuje določba 2. odstavka 420. člena ZKP.

Glede na ugotovljeno sposobnost, da se obsojenec udeleži glavne obravnave, sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 1. odstavka 310. člena ZKP, saj ni bilo razlogov, da bi se obsojencu moral postaviti zagovornik po uradni dolžnosti.

Glede na takšen potek kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji je jasno, da obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, kot jo določa že Ustava Republike Slovenije v prvi alinei 29. člena. V skrajšanem kazenskem postopku je imel obsojenec vso možnost obrambe, lahko si je vzel zagovornika in je to ob pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo tudi uveljavil, imel je možnost ugovarjati izvedeniškemu mnenju tako pisno, kot z udeležbo na glavni obravnavi, vendar vseh teh možnosti ni v celoti izkoristil. Ob tem obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ne pojasnjuje, kaj bi z udeležbo na glavni obravnavi lahko spremenil oziroma vplival, da bi bilo izvedeniško mnenje psihiatrinje drugačno, saj to ni uspelo niti zagovorniku v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

V oceno obsojenčeve prištevnosti pri storitvi kaznivega dejanja oziroma uveljavljanje neprištevnosti pa se Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti ne more spuščati. Tudi v tem pogledu velja, da določba 2. odstavka 420. člena ZKP ne dovoljuje uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zatrjevanje neprištevnosti pri kaznivem dejanju pa pomeni prav takšen razlog.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenec, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.