Jedro

Kasneje dano opozorilo sodišča na posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti ne more doseči svojega namena, če stranke nanje niso bile pravočasno opozorjene. Pouk glede posledic izostanka iz 455. člena ZPP in omejitve pritožbenih razlogov je nedvomno pravočasen, medtem ko glede prekluzije pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov tega ni mogoče (vedno) trditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se ugovor krajevne pristojnosti, ki ga je podala tožeča stranka, kot neutemeljen zavrne (I./1. točka izreka), da sklep o izvršbi, VL 69211/2010, z dne 22. 5. 2010, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.257,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2010 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 156,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo, ostane v veljavi (I./2. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 736,54 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke je bila tožeči stranki vročena v odgovor, a ga slednja ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Dne 19. 5. 2010 je tožeča stranka (takrat upnik) vložila predlog za dovolitev izvršbe na podlagi treh verodostojnih listin, in sicer računov št. 19-10, 28-10 in 8-10 v skupnem znesku 4.873,78 EUR, ki je z ugoditvijo rezultiral v dne 22. 5. 2010 izdanem sklepu o izvršbi (VL 69211/2010). Zoper sklep je dolžnik (sedaj tožena stranka) obrazloženo ugovarjal, upnik pa predlog za dovolitev izvršbe delno umaknil (ker je dolžnik dne 28. 5. 2010, tj. po izdaji sklepa o izvršbi, plačal zneske, ki ustrezajo glavnicam po računih št. 28-10 in 8-10 - tj. za 1.616,13 EUR). Izvršilno sodišče je s sklepom z dne 9. 11. 2010 zato odločilo, da se s sklepom o izvršbi, VL 69211/2010, z dne 22. 5. 2010 dovoljena izvršba delno ustavi za dne 28. 5. 2010 plačanih 1.616,13 EUR, v preostalem delu (tj. za 3.257,65 EUR s pp) pa v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, navedeni sklep razveljavi ter da bo o tem delu zahtevka in stroških odločeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani kot pristojnim sodiščem.

Po prejemu spisa pa sodišče prve stopnje predmetnega pravdnega postopka ni vodilo po pravilih posebnega postopka v sporih majhne vrednosti. Navedeno izhaja tako iz sklepa z dne 17. 1. 2013, s katerim je tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe, poziva toženi stranki z dne 11. 2. 2013, odredbe z dne 23. 7. 2013 (list. št. 110), kot tudi odredbe z dne 8. 1. 2014 (ko je na poravnalni in prvi narok na glavno obravnavo vabilo s tipskim pisanjem v rednem postopku g.Vab-p1n_d6).

Je pa sodišče prve stopnje vabilo pravdni stranki na poravnalni narok in narok za glavno obravnavo v postopku v sporu majhne vrednosti (razpisana na dan 5. 11. 2013 in kasneje sicer preklicana) dne 8. 10. 2013 (g.Vab-smv-p-n_d4), pri čemer je tovrstno vabilo med drugim vsebovalo tudi opozorilo, da morajo v postopku v sporih majhne vrednosti stranke navesti vsa dejstva in dokaze v tožbi, odgovoru na tožbo in le še v eni nadaljnji vlogi kot odgovor na nasprotnikovo vlogo ter da se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v drugih vlogah, ne upoštevajo (452. in 453. člen Zakona o pravdnem postopku (1), v nadaljevanju ZPP). Slednje v obravnavani pritožbi izpostavlja tudi tožena stranka.

Po presoji pritožbenega sodišča pa takšno opozorilo v primeru, ko sodišče prve stopnje pred tem pravdnih strank ni opozarjalo na posebnosti oziroma omejitve v postopku v sporu majhne vrednost, kakršen je obravnavani, ne more doseči svojega namena. V tej fazi postopka je pouk glede posledic izostanka iz 455. člena ZPP in omejitve pritožbenih razlogov nedvomno pravočasen, medtem ko glede prekluzije pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov tega ni mogoče (vedno) trditi (2).

Sodišče prve stopnje, ki je obravnavani postopek tudi od odredbe z dne 8. 10. 2013 dalje vodilo kot redni pravdni postopek, je zato ravnalo pravilno. Kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le, če sodišče opusti dolžnost opozorila na omejitve, ki veljajo v postopkih v sporih majhne vrednosti, nato pa postopek vseeno vodi po pravilih 30. poglavja ZPP (saj strankam ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem). V predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje postopalo po pravilih rednega postopka. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da je tožeča stranka svoje možnosti podajanja navedb in dokazov v celoti izkoristila že z vlogo z dne 6. 2. 2013 in vlogo z dne 14. 4. 2013. Zgolj s tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zapisalo, da gre za spor majhne vrednosti, ni okrnilo toženkine pravice do izjave.

Tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu vtožuje plačilo stroškov materiala, dela in poti, ki so ji nastali v zvezi z montažo varnostnega ventila na novem bojlerju (oziroma kotlu), ki je bil na podlagi naročila pri toženi stranki montiran v januarju 2010 - tj. po eksploziji, katere vzrok je po njenem mnenju dotrajan varnostni ventil. Zamenjavo le-tega ji je tožena stranka junija 2009 preprečila. Slednja se plačilu upira, saj so tovrstni stroški nastali v okviru reklamacije kotla, ki ga je tožeča stranka pri toženki montirala dne 23. 6. 2009 in kateri je čez sedem mesecev - v januarju 2010 - zaradi skrite napake eksplodiral. Po eksploziji je namreč kontaktirala tožečo stranko, ki je priznala, da je v kotel vgradila akumulator, ki ne ustreza pritiskom vode iz toplarne (akumulator je imel vzdržnost 2,5 bara, tlak v ceveh, ki dovajajo toplo vodo iz toplarne, pa je 10,00 barov, zaradi česar je prišlo do pregrevanja kotla) ter obljubila, da bo izdala reklamacijski zapisnik (česar pa ni storila).

Vsled obrazloženemu (zahtevek se nanaša na zamenjani varnostni ventil po eksploziji bojlerja) pa je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je že ob prvi menjavi boljerja prišlo tudi do menjave varnostnega ventila. Zgolj na tej podlagi bi tožena stranka strošek, katerega plačilo zahteva tožnica, lahko uveljavljala v okviru reklamacije.

Tako je ugotovilo, da je bila že ob menjavi bojlerja v letu 2009 predvidena tudi menjava varnostnega ventila (predračun št. 44-08 z dne 25. 9. 2008, A6), na katero pa ob menjavi dotrajanega bojlerja tožena stranka ni pristala, čeprav ji je bilo takrat pojasnjeno, da lahko zaradi tega pride do škodljivih posledic. Te ugotovitve so pravilne tudi po presoji pritožbenega sodišča, pomenijo pa, da je utemeljen tudi nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, da storitve, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, niso storitve, ki bi jih morala tožeča stranka odpraviti iz naslova reklamacije. Če varnostnega ventila dne 23. 6. 2009 skupaj z bojlerjem ni zamenjala, tožena stranka storitev v zvezi z njegovo menjavo januarja 2010 ne more uveljavljati v okviru reklamacijskega zahtevka, to pa ne glede na vzrok za eksplozijo in obvestilo tožene stranke, da je do eksplozije prišlo.

V zvezi s svojim odškodninskim zahtevkom, ki ga tožena stranka smiselno uveljavlja, pa ta ni pojasnila, v kakšni vzročni zvezi je zatrjevana stvarna napaka (vgradnja akumulatorja, ki ni ustrezal pritiskom vode iz toplarne, v bojler dne 23. 6. 2009) z menjavo varnostnega ventila v januarju 2010.(3) Sodišču prve stopnje zato dokazov, ki jih pritožbeno izpostavlja pritožnica, niti ni bilo potrebno izvajati. Tudi pravočasno grajanje napake ob pomanjkljivi trditveni podlagi glede vzročne zveze do drugačnega zaključka prvostopenjskega sodišče namreč ne bi moglo pripeljati. Kršitev po 8. točki 2. ostavka 339. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča zato ni podana.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so torej neutemeljeni, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije z njeno vložitvijo povezane stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US in 48/14. (2) mag. N. Betetto: v dr. L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 726. (3) Ni zatrjevala, da ji je zaradi neustreznega akumulatorja nastala škoda na varnostnem ventilu.