Jedro

Ugotovljeno neplačevanje računov s strani upravnika v daljšem časovnem obdobju, ki sicer bremenijo etažne lastnike, ter njegova neodzivnost na poslane opomine s strani tožeče stranke, je nakozovala na kolizijo interesov med upravnikom kot zakonitim zastopnikom in etažnimi lastniki kot zavezanci za plačilo. To nasprotovanje je terjalo, da tožeča stranka kot upnik tako iz naslova svojih pogodbenih obveznosti do tožene stranke kot običajne poslovne korektnosti, o neizpolnjevanju obveznosti v primernem času obvesti tudi neposredno etažne lastnike same. V tem se kaže protipravnost. Tudi če se postopek začne z vložitvijo predloga za izvršbo, je sprememba tožbe dopustna, saj veljajo splošne določbe pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana odločba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155297/2012 z dne 7.11.2012, v 1. in 3. točki izreka (točka I. izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v višini 7.906,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od zapadlosti naprej (točka II.) in obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v isti višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih (istih) zneskov od zapadlosti naprej (točka III.) V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka IV.). Ugotovilo je, da po pobotanju terjatev iz II. in III. , točke izreka pravdnih strank druga do druge nimata več nobenih obveznosti (točka V.). Pravdne stroške tožene stranke v višini 1.962,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki (točka VI. izreka).

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Obe se zavzemata za ustrezno spremembo (tožeča z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku, tožena za njegovo zavrnitev). Tožeča stranka podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka graja odločitev o uporabi 68. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in ne 394. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o domnevi solidarnosti. Gre za gospodarsko pogodbo. Solidarnost več dolžnikov se domneva. Sodba o tem nima razlogov. V zvezi z višino deležev je sama s seboj v nasprotju, ker se opira na drugi odstavek 393. člena OZ, in je materialnopravno zmotna. Tožena stranka ni dostavila listine o izključitvi solidarnosti dolžnikov. Dejansko stanje o obdobju neporavnanih obveznosti s strani upravnika je nepravilno ugotovljeno. Plačal je tudi račune za november 2010 do marec 2011 ter januar in februar 2011. Posledično so napačni zaključki o oškodovanju tožene stranke. Sodba je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je nekritično sledilo pobotnemu ugovoru. Nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo o protipravnosti. Poslužilo se je neobičajne metode za odškodninsko odgovornost. Izhajalo je iz kršitve načela vestnosti in poštenja in poslovne korektnosti ter predvidljive posledice, ki je subjektivni element. Vse navedeno ne predstavlja ustrezne osnove za odškodninsko odgovornost. Ni navedlo nobenega predpisa ali dogovora, ki naj bi ga kršila tožeča stranka. Predpisa o obveščanju etažnih lastnikov poleg upravnika o neporavnanih obveznosti ni. Po ZPP se obvešča le pooblaščence. Sodba je tudi v tem delu pomanjkljiva, nerazumljiva ter protispisna pri ugotovitvi, da tožeča stranka tri leta ni storila ničesar. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Ne drži, da tožeča stranka ni uspela v pravdi. Njen uspeh je 18,52 %, oziroma glede na vtoževani znesek in uporabo 68. člena SPZ celo višji. Sodišče bi ga moralo upoštevati pri stroških. Obrazložitev je v nasprotju z izrekom.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

5. V svoji pritožbi tožena stranka izpodbija sodbo v točki II. Primarno ugovarja procesno kršitev, ker je sodišče kljub njenemu nasprotovanju dovolilo povečanje tožbenega zahtevka. Tožeča stranka ga utemeljuje na drugi dejanski in pravni podlagi. Pogojev za dovolitev spremembe tožbe ni bilo. Vztraja, da ni bilo pogodbenega razmerja med tožečo stranko in etažnimi lastniki. Opozarja na posamezna določila pogodbe o opravljanju storitev upravljanja. Kažejo, da so bili etažni lastniki glede plačila elektrike zavezani le nasproti upravniku. Slednji je bil edini zavezanec za plačilo stroškov stavbe dobavitelju. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, češ da so pogodbo s tožečo stranko sklenili etažni lastniki in ne upravnik. Napačna je odločitev, da pogodba št. 2/1620301 z dne 19.11.20111 ni nična. Če pa ničnosti res ni, bi bilo treba ugotoviti, da upravnik ni imel pooblastila etažnih lastnikov za sklenitev take pogodbe. Etažnih lastnikov ne veže. Ni razlogov, zakaj je bila sploh potrebna sklenitev nove pogodbe.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in priglaša stroške.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Predmet obravnavanega tožbenega zahtevka so neplačani računi za stroške obveznosti iz naslova uporabe elektroenergetskih omrežij za skupne prostore v poslovni stavbi, kjer je ena od solastnic kot etažna lastnica poslovnega prostora v navedeni poslovni stavbi tudi tožena stranka. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje jih je tožeča stranka zaračunavala na podlagi prijave VO št. 2/97 z dne 7.2.1997 in njene spremembe iz leta 2003, ki jo je podal upravnik poslovne stavbe, od 1.11.2011 naprej pa na podlagi pogodbe št. 2/162030/1 z dne 19.11.2011, ki jo je tožeča stranka sklenila z upravnikom. Ni bilo sporno, da je tožeča stranka vtoževane račune za skupno odjemno mesto v poslovni stavbi izstavljala upravniku. Slednji jih je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaračunaval toženi stranki v deležu, ki je nanjo odpadel glede na višino njenega solastninskega deleža na skupnih delih.

9. Na podlagi izstavljenih, s strani upravnika neplačanih posameznih računov v obdobju od oktobra 2009 do novembra 2010, je tožeča stranka predlagala izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper toženo stranko (enega od etažnih lastnikov v navedeni poslovni stavbi). Po njenem ugovoru, ko se je postopek nadaljeval v pravdi, je tožbeni zahtevek povečala še za neporavnane obveznosti po računih za čas do maja 2012. Sodišče je spremembo tožbe dovolilo s sklepom na red. št. 20. Tožena stranka je že tedaj ugovarjala procesno kršitev, pri kateri vztraja pri pritožbi, češ da za dovolitev spremembe tožbe ni bilo pogojev. Sodišče je ni zagrešilo. Sodna praksa se je ustalila pri stališču, da je v postopku, ki teče po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, sprememba tožbe dopustna. Po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, se po drugem odstavku 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog – kot pri tožbi. Posebnost je le v izreku odločbe o glavni stvari. V njem sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog (oziroma sklep o izvršbi) v celoti ali deloma v veljavi ali se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ). Sicer pa veljajo v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog (in v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) pravila pravdnega postopka oziroma pravila o postopku v gospodarskih sporih, vključno s pravili o spremembi tožbe iz 184. člena ZPP. Ta pa dovoljujejo spremembo tožbe do konca glavne obravnave (primerjaj VS RS III Ips 69/2011 z dne 21.5.2013).

10. Sodišče je obravnavani sklep o izvršbi v celoti razveljavilo. Glede na podani pobotni ugovor tožene stranke je ugotovilo obstoj terjatev obeh pravdnih strank, njuno višino, ju pobotalo, v presežku pa tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva in pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev je pojasnilo v pravilnih in popolnih razlogih, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje in jim pritrjuje, v njih pa ne najde očitanih nasprotij niti protispisnosti (absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi uradno upoštevnih procesnih kršitev ni ugotovilo. Ker sprejema dokazno oceno in odločitev sodišča prve stopnje kot pravilno, bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene poudarke obeh pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ugovorne navedbe tožene stranke, da je pogodba, sklenjena med tožečo stranko in upravnikom ne zavezuje in o ničnosti pogodbe na eni strani ter trditve tožeče stranke o solidarni obveznosti etažnih lastnikov za vtoževane terjatve na drugi strani, so pravilno zavrnjene. Presoja, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke, vendar le v višini njenega solastniškega deleža na skupnih delih poslovne stavbe, je pravilna. Pojasnjena je s pravilnimi in popolnimi razlogi, v katerih ni očitanih nasprotij in pomanjkljivosti, ki jih v pritožbi očita tožeča stranka.

12. Po ugotovitvi, da so sporni stroški upravljanja poslovnega objekta (odjem elektrike za skupno rabo oziroma rabo skupnih prostorov etažnih lastnikov), je sodišče razmerja med tožečo stranko (dobaviteljem), toženo stranko (etažnim lastnikom) posameznega dela poslovnega objekta) ter upravnikom poslovne stavbe pravilno presojalo po določbah SPZ o upravniku. Glede na konkretne okoliščine primera (pogodba o opravljanju storitev upravljanja med etažnimi lastniki in upravnikom z dne 13.2.1997 v prilogi B1) pa tudi po določilih OZ o naročilu oziroma zastopanju.

13. Upravnik (le) zastopa etažne lastnike v poslih upravljanja (118. člen SPZ). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem (tretjo osebo) v imenu in za račun etažnih lastnikov ter v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelje. Plačilo stroškov uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, bremenijo solastnike v skladu z velikostjo idealnih deležev (68. člen SPZ). Enako izhaja iz drugega člena Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja v prilogi B1. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nosilec obveznosti iz obravnavanega materialnopravnega razmerja ni upravnik, pač pa posamezni etažni lastnik. Dobavitelj lahko torej že na podlagi same pogodbe terja (sorazmerno – v skladu s solastniškimi deleži) plačilo od samih etažnih lastnikov. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje ter razlogom v točkah 11 do 13 sodbe, da medsebojna pogodba med etažnimi lastniki in upravnikom pooblastil upravnika ni določila drugače, kot so določena v 118. členu SPZ. Ni jih omejila, kot trdi pritožba tožene stranke. Lastniki poslovnih prostorov so upravnika izrecno pooblastili, da jih kot zakoniti zastopnik zastopa pri opravljanju vseh storitev iz 4. člena pogodbe v pravnem prometu s tretjimi osebami in ne le za izvajanje računovodskih in knjigovodskih opravil, kot trdi pritožba (primerjaj 5. člen pogodbe, na katerega se je pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje). Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da z obravnavano pogodbo upravnik ni prevzel izpolnitve obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike. Drži, da je bila v ceno upravniških storitev vključena elektrika skupnih prostorov (14. člen pogodbe v prilogi B1, na katero opozarja pritožba). Vendar je bil način plačila akontativen, izhodiščna cena pa se je zvišala ob dvigu cen dobaviteljev (16. člen pogodbe v prilogi B1). Ob siceršnjih nalogah upravnika pri finančno–računovodskih opravilih (ugotavljanje finančnih obveznosti, delitev dogovorjenih stroškov po lastniških deležih, izdelava in dostava obračunov, inkaso obveznosti lastnikov, opominjanje in izterjava obveznosti, evidentiranje akontativnih in drugih prihodkov po virih ter poravnava obveznosti; vse točka 3, 4. člena pogodbe pod B1), je presoja sodišča, da ni šlo za prevzem izpolnitve v smislu 434. člena OZ, pravilna. Tudi v primeru prevzema izpolnitve pa bi šlo le za pravno razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki. V razmerju do tožeče stranke to ne bi pomenilo spremembe dolžnika, pač pa le zavezo dodatne osebe, ki bi se zavezala izpolniti obveznost med drugima strankama. Dolžnik (etažni lastnik) na podlagi prevzema izpolnitve (s strani upravnika) ne bi bil razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do tožeče stranke kot tretje osebe oziroma dobavitelja – upnika.

14. Ob pravilno ugotovljenem dejstvu, da vtoževani dolg ni dolg upravnika, pač pa obveznost etažnih lastnikov, so neutemeljeni tudi pritožbeni ugovori tožene stranke v zvezi z zavrnitvijo ugovora o ničnosti pogodbe št. 2/162030/1 z dne 19.11.2011, ki jo je s tožečo stranko sklenil upravnik. Razlogi v točki 12 sodbe so pravilni in zadostni. Ob dejstvu, da je bil upravnik pooblaščen za sklepanje tovrstnih pogodb že od leta 1997 (pogodba o opravljanju storitev upravljanja z dne 13.2.1997), ni relevantno, zakaj je v letu 2011 prišlo do sklenitve nove pogodbe s tožečo stranko. Stroški so se namreč že prej zaračunavali na podlagi prijave (obrazca) VO št. 2/97 z dne 7.2.1997, s takratnim lastnikom – investitorjem poslovnega objekta oziroma po spremenjeni prijavi v letu 2003, ki se je že glasila na upravnika.

15. Dobavitelj lahko na podlagi pogodbe terja plačilo od samih etažnih lastnikov, in sicer sorazmerno, praviloma v skladu s solastniškimi deleži, kot to določa 68. člen SPZ. Navedena določba je v odnosu do 394. člena OZ, na katero se opira tožena stranka kot pritožnica, specialna. Solastniki se sicer lahko dogovorijo (tudi) za drugačno kritje stroškov in bremen skupne stvari, kar pa v obravnavanem primeru po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni izpolnjeno. Iz pogodbe z upravnikom, iz katere izhajajo upravnikova pooblastila pri zastopanju etažnih lastnikov, namreč drugačna odgovornost etažnih lastnikov kot je določena z zakonsko normo 68. člena SPZ, ne izhaja (razlogi v točkah 11 in 15 sodbe). Pogodba, ki jo je predložila tožena stranka in je v prilogi B1 (nasprotne pritožbene trditve tožeče stranke so protispisne), namreč v členu 2. določa, da so pravice in obveznosti solastnikov na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah, sorazmerne vrednosti njihovih deležev prodajnih površin. Tako ne more biti dvoma o pravilnosti ugotovitve sodišča, da solidarne odgovornosti etažnih lastnikov v obravnavanem primeru ni. Pogodbeno je izključena in dogovorjena odgovornost vsakega lastnika v skladu z njegovim deležem, ki je pri deljivi obveznosti, kakršna je obravnavana, primerna tudi po (specialnem) zakonu. Pri deljivih obveznostih vsak sodolžnik dolguje le to, kar odpade nanj, upnik pa lahko od vsakega terja le njegov del obveznosti. Domneva solidarnosti po 394. členu OZ, na katero se sklicuje tožeča stranka, je dispozitivne narave. Tudi pri gospodarskih pogodbah je mogoč drugačen dogovor. Stranke gospodarske pogodbe se lahko posebej dogovorijo, da dolžniki odgovarjajo po načelu deljive obveznosti. V obravnavani zadevi gre za tak primer. Upravnik je imel zakonsko pooblastilo zgolj za sklenitev take pogodbe. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, pa zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko – v obravnavanem primeru torej tudi tožečo stranko (70. člen OZ). Ugotovitev, da v obravnavanem primeru solidarne obveznosti etažnih lastnikov ni bilo, je torej pravilna in v zadostni meri obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti.

16. Tožena stranka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 8 sodbe nanjo odpadajoči del vtoževanih računov poravnala upravniku. Pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne, ker imajo oporo v s strani tožene stranke predloženih listinah. Pritožbene trditve tožeče stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, češ da so ostale neporavnane obveznosti za marec, april in maj 2012, so neutemeljene.

17. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi odločitvi o pobotnem ugovoru tožene stranke, ki jo izpodbija tožeča stranka. Tožena stranka je za primer, če bi se izkazalo, da je temelj zahtevka podan, uveljavljala v pobot odškodninsko terjatev za zneske, ki jih je plačala upravniku in za katere je sodišče ugotovilo, da bi jih bila sama dolžna plačati tožeči stranki. Izhajalo je sicer iz določb o neposlovni odškodninski odgovornosti (131. člen OZ) in ne o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ), vendar je odločitev o odškodninski odgovornosti tožeče stranke za toženi stranki nastalo škodo materialnopravno pravilna. Ugotovilo je namreč, da je bilo ravnanje tožeče stranke v odnosu do tožene protipravno, ker je v celotnem vtoževanem obdobju (od oktobra 2009 do junija 2012) kot zavezanca za plačilo ni neposredno obvestila, da stroški uporabe elektroenergetskih omrežij s strani njenega zakonitega zastopnika (upravnika) niso plačani. Tožeča stranka vztraja, da protipravnosti ni, češ da je k neposrednemu obveščanju etažnih lastnikov ni zavezoval noben predpis in da je svojim (pogodbenim) obveznostim zadostila s pošiljanjem opominov upravniku.

18. S pravilnimi razlogi v točki 23, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, je te ugovore zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče le dodaja, da je zmotno pritožbeno naziranje, da morajo imeti opustitve (dolžnosti opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode) pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu. Po splošnem načelu o prepovedi povzročanja škode se mora vsak vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo (10. člen OZ). Škoda lahko nastane tudi z opustitvami – pasivnim ravnanjem. Predpostavka za odškodninsko obveznost pa je že na splošno nedopustno ravnanje in ni treba, da je s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Tudi v sodni praksi je tako stališče že preseženo (primerjaj sodbo VS RS, II Ips 451/2010). Nedopustnost ravnanja se presoja po profesionalnem ravnanju (skrbnosti) tistih, ki izpolnjujejo svoje obveznosti iz poklicne dejavnosti. Tožečo stranko, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, zavezuje strožja – profesionalna skrbnost. Ravnati mora po pravilih stroke in običajih (6. člen OZ). Kot pravila stroke se opredeljujejo tista pravila, ki jih je znanost priznala kot teoretično pravilna, ki so v ustreznem strokovnem krogu splošno znana in priznana kot pravilna in nujna na podlagi kontinuiranih praktičnih izkušenj, ki so se kot zbirka znanstvenih in praktičnih izkušenj potrdila v praksi in s tem postala obvezno splošno dobro vseh, ki se ukvarjajo z določeno dejavnostjo, in za katera ni bistveno, ali so določena s predpisi ali pa so kot nenapisana priznana v strokovnih krogih (primerjaj: Nina Plavšak V; Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 147). Profesionalna skrbnost je hkrati merilo za presojo krivde tožeče stranke. Ta izhodišča je sodišče pravilno upoštevalo. Ugotovljeno neplačevanje računov s strani upravnika v daljšem časovnem obdobju, ki sicer bremenijo etažne lastnike, ter njegova neodzivnost na poslane opomine s strani tožeče stranke, je nakozovala na kolizijo interesov med upravnikom kot zakonitim zastopnikom in etažnimi lastniki kot zavezanci za plačilo. To nasprotovanje je terjalo, da tožeča stranka kot upnik tako iz naslova svojih pogodbenih obveznosti do tožene stranke (245. člen OZ) kot običajne poslovne korektnosti, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje¸, o neizpolnjevanju obveznosti v primernem času obvesti tudi neposredno etažne lastnike same. Sklicevanje na obvestilo tik pred pravdo, potem ko je škoda nastajala že pretekla tri leta, dokazne ocene in presoje sodišča o premajhni skrbnosti tožeče stranke in njeni odgovornosti za nastalo škodo tožene stranke ne more omajati.

19. Kot je bilo že povedano, je tudi obseg škode ugotovljen pravilno in popolno na podlagi predloženih listin, ki izkazujejo plačila tožene stranke upravniku za celotno vtoževani obdobje. Drugih pritožbenih očitkov v zvezi s pobotnim ugovorom pa ni. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

20. Odgovoriti je treba še na pritožbo tožeče stranke v zvezi s stroškovno odločitvijo. Tudi ta je pravilna.

21. Po načelu uspeha mora v pravdi neuspešna stranka nasprotni stranki povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). V obravnavanem primeru je bil tožbeni zahtevek v pretežnem delu (82 %) zavrnjen. V preostalem delu je ugotovljeno, da je terjatev tožeče stranke pobotana z nasprotno terjatvijo tožene stranke in da zato tožena stranka do tožeče nima več obveznosti. Ob takih ugotovitvah je pravilna presoja, da tožeča stranka v pravdi ni uspela. Drugačno naziranje tožeče stranke je zmotno in ga je treba zavrniti. Tudi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe oziroma absolutno bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

22. Pritožbeni razlogi obeh pritožnic torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodba ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen ZPP).

23. O pritožbenih stroških je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnici s pritožbama nista uspeli in nista upravičeni do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Z odgovoroma na nasprotni pritožbi pa nista prispevali k odločanju na pritožbeni ravni. Zato tudi v tem delu trpita vsaka svoje stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).