Jedro

Tožnik in tožena stranka sta sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni izplačala plače za mesec maj in junij 2012 ter sorazmernega dela regresa za leto 2012, zato je tožniku upravičen do vtoževanih zneskov iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plačo za maj in junij 2012 v zneskih razvidnih iz 1. in 2. točke I. točke izreka, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2012 oz. 16. 7. 2012 do plačila ter obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 390,00 EUR bruto, odvesti davek, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila, ves v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun plač v znesku 165,84 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska in za obračun in plačilo regresa v znesku 390,00 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 589,70 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da spremeni odločitev, podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sta se tožnik in tožena stranka poleg pisnega sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v juniju 2012 ustno dogovorila, da tožena stranka nima do tožnika nobenih odprtih obveznosti iz naslova pogodbe o zaposlitvi, saj je toženi stranki zaradi kršitev s strani tožnika nastala velika škoda. Dogovor med njima je potrebno presojati kot poravnavo znanih in odprtih razmerij ob sklenitvi dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi z dne 13. 8. 2010 je v skladu z dogovorom med strankama mirovala in se ni izvajala. Sodišče ni upoštevalo, da sta bili stranki v poslovnem odnosu na podlagi podjemne pogodbe z dne 1. 4. 2009. Zaradi nemožnosti nadaljevanja pogodbenega razmerja sta stranki sklenili pisni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012. Sodišče ni upoštevalo pravno relevantnih dejstev in zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik ni dokazal, kako je sočasno izpolnjeval obe pogodbi za isto vrsto dela, ki se medsebojno izključujeta. Če se pogodba o zaposlitvi ni izvajala in je bila fiktivna, tudi ne obstoji obveznost tožene stranke za plačilo plače. Očitno med strankama ni bilo volje za sklenitev in izpolnjevanje pogodbe, zato je ta pogodba fiktivna, ker ne odraža prave volje strank. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da je prišlo do pobota oziroma do odpovedi plačilu plače delavcu. Tožena stranka je navedla, da tožnik ni izpolnil pogodbe o zaposlitvi, ker se je njun odnos odvijal preko podjemne pogodbe. Sodišče tudi ni upoštevalo procesnega pobota s terjatvami iz naslova povzročene škode, ki ga je podala tožena stranka. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj bi moralo upoštevati načelo uspeha. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo ugovarja pritožbenim navedbam, ki so deloma neresnične, deloma tudi pritožbena novota. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri preizkusu odločitve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega dela sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

7. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo plače za mesec maj in junij 2012 ter plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012. 8. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnik in tožena stranka dne 14. 6. 2012 sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2012. Tožena stranka tožniku do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni izplačala plače za mesec maj in junij 2012 ter sorazmerni del regresa za leto 2012. Ni sledilo trditvam tožene stranke, da sta se s tožnikom ustno dogovorila, da tožena stranka do tožnika nima nobenih odprtih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta stranki s podpisom pisnega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012 dogovorili, da nimata več odprtih obveznosti. Iz sklenjenega sporazuma navedeno ne izhaja, vsebina sporazuma je jasna. Pritožbene navedbe, da se pogodba o zaposlitvi ni izvajala, temveč, da se je izvajala le podjemna pogodba ter da tožena stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki se ni izvajala nima nobenih obveznosti, pomenijo navajanje novih dejstev v pritožbi (pritožbene novote), kar po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ni dovoljeno, razen če pritožnik izkaže, da novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Ker tožena stranka teh okoliščin ne zatrjuje, pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni upoštevalo.

10. Po določbi 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Sodišče prve stopnje je v skladu z navedeno zakonsko določbo zahtevku tožnika ugodilo, ker tožnik ni podal pisnega soglasja, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, s katerimi je skušala dokazovati obstoj škode, ki naj bi ji jo povzročil tožnik.

11. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so odmerjeni pravilno v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS, št. 67/2008 in naslednji) ter ZPP.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka krije tudi tožnik, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).