Jedro

ZPIZ-2A v 6. členu določa, da se lahko zavarovanec iz 3. člena ZPIZ-2A (tj. zavarovanec, ki je bil do 31. 12. 2012 prostovoljno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje), ki se je od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A (tj. 7. 5. 2013) odjavil iz obveznega zavarovanja, v roku 30 dni od uveljavitve ZPIZ-2A (torej do 7. 6. 2013) ponovno prijavi v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu tega zakona. Tožnik je 18. 7. 2013 vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, ki je vpisana v evidenco pri ZRSZ v obdobju od 1. 1. 2013. S tem je zamudil 30 dnevni rok za vložitev zahteve iz 6. člena ZPIZ-2A (rok se iztekel 7. 6. 2013), zato je bila njegova zahteva zakonito zavržena (3. točko 1. odstavka 129. člena ZUP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep tožene stranke št. ... z dne 23. 7. 2013 in odločba št. ... z dne 11. 9. 2013, da se zadeva vrne v novo odločanje, in da se tožniku stroške po naslovu prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko zavarovanje zaračunava po nižji tarifi, že preplačana sredstva pa vrne.

Zoper navedeno sodbo je tožnik pravočasno vložil pritožbo. Obširno pojasnjuje dogodke, ki so privedli do tožbe, od tega, da je 7. 3. 2005 vložil obrazec za prostovoljno vključitev v obvezno pokojninsko zavarovanje, da ga takrat nihče ni poučil, da takšno zavarovanje prinaša precejšnje odbitke pri kasnejši pokojnini do tega, da je bil 31. 8. 2011 izbrisan iz evidence. Za spremembo višine zavarovanja je izvedel šele 15. 2. 2013, in sicer na podlagi položnice, ki je znašala 190,82 EUR, pred tem pa 57,89 EUR. Meni, da je ureditev po ZPIZ-2A krivična.

Izpostavlja, da mu država ni zagotovila možnosti za zaposlovanje in delo v skladu s 66. členom Ustave RS. Uveljavlja kršitvi ustavnih pravic, in sicer iz 22. in 25. člena Ustave RS ter v skladu s 26. členom Ustave RS povračilo škode.

Ne drži, da je bil v prostovoljno zavarovanje vključen po šifri 212. V času vlaganja pritožbe ni bil informiran niti o lastnostih zavarovanca, niti o različnih šifrah. Zahteval je le, da tožena stranka napako odpravi in vrne preplačilo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da njegove zahteve za izračun datuma upokojitve ni mogoče šteti za vlogo, s katero je zahteval spremembo zavarovalne podlage. Zavarovalnih podlag v vlogi res ni omenjal, to pa zato, ker ga tožena stranka o njih ni obvestila. Je pa zaprosil toženo stranko za pojasnila glede sprememb pokojninske zakonodaje in višine prispevka. Ne strinja se s stališčem, da od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da vsakega zavarovanca obvešča o spremembi zakonodaje. Četudi je bil zakon objavljen v uradnem listu na spletu, od brezposelnih oseb ni mogoče pričakovati, da imajo računalnik in znanje za dostopanje na splet. Meni, da 3,29-kratna podražitev mesečnega prispevka za prostovoljno pokojninsko zavarovanje in podaljšanje dobe plačevanja, predstavlja ekonomske posledice za zavarovance. Sama prekinitev zavarovanja pa pomeni dodatno škodo za brezposelno osebo, kar je ugotovilo tudi pristojno ministrstvo. Z oderuškim mesečnim prispevkom za prostovoljno pokojninsko zavarovanje tožena stranka ogroža njegove možnosti za nastop zavarovalnega rizika, nastop pokojnine in pravic iz tega naslova. Tudi to predstavlja socialno in ekonomsko škodo, ki se meri v denarju. Meni še, da je nesmiselno, da je ugotavljanje brezposelnosti in nezmožnosti plačila vezano na vpis osebe v evidence ZRSZ.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe št. ... z dne 11. 9. 2013 in sklepa št. ... z dne 23. 7. 2013. S slednjim je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnika za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje. Procesna odločitev je izdana na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ker je tožnik zamudil rok 30 dni iz 6. člena ZPIZ-2A.

S 1. 1. 2013 je pričel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, 39/2013; v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki v 1. odstavku 149. člena določa, da je osnova za plačilo prispevkov za zavarovance, ki so prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, določena v znesku, ki je najmanj enak znesku 60 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec.

Z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 39/2013; v nadaljevanju: ZPIZ-2A) z dne 6. 5. 2013, ki je začel veljati 7. 5. 2013, je bil dopolnjen 411. člen ZPIZ-2, ki v 3. odstavku za določene kategorije zavarovancev, prostovoljno vključenih v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, določa prehodno obdobje, v katerem se najnižja osnova za plačilo prispevkov postopoma zvišuje. Iz citirane določbe izhaja, da za osebe, ki so bile do 31. 12. 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve ZPIZ-2 dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2, najnižja osnova za plačilo prispevkov v letu 2013 znaša 16 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec, v letu 2014 18 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec, nato pa se od leta 2015 do leta 2020 znesek vsako leto zvišuje za sedem odstotnih točk, dokler ne doseže zneska 60 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec.

ZPIZ-2A je določil tudi rok, v katerem morajo zavarovanci iz 3. člena ZPIZ-2A ustrezno urediti prostovoljno zavarovanje. V 6. členu določa, da se lahko zavarovanec iz 3. člena ZPIZ-2A (tj. zavarovanec, ki je bil do 31. 12. 2012 prostovoljno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje), ki se je od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A (tj. 7. 5. 2013) odjavil iz obveznega zavarovanja, v roku 30 dni od uveljavitve ZPIZ-2A (torej do 7. 6. 2013) ponovno prijavi v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu tega zakona.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik, ki je v prostovoljno zavarovanje vključen po šifri ..., šele 18. 7. 2013 vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, ki je vpisana v evidenco pri ZRSZ v obdobju od 1. 1. 2013. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je tožnik zamudil 30 dnevni rok za vložitev zahteve iz 6. člena ZPIZ-2A. Rok se je namreč iztekel 7. 6. 2013. Tožena stranka je skladno s 3. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP)(1) kot prepozno zakonito zavrgla tožnikovo zahtevo, kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

Tožniku tudi niso bile kršene ustavne pravice. Tožena stranka je tožnika obravnavala v razumnem roku. Zoper odločbo organa prve stopnje je imel možnost pritožbe. Zato ni mogoče uspešno trditi, da ni imel možnosti sodelovanja v postopku, in da je bil kršen 22. člen Ustave RS o enakem varstvu pravic ter 25. člen o pravici do pravnega sredstva.

Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijanega dokončnega upravnega akta oziroma za presojo, ali je tožnikova zahteva za ugotovitev lastnosti zavarovanca, upoštevaje 6. člen ZPIZ-2A pravočasna. Pritožbeno sodišče se zato do njih ni opredeljevalo.

Glede na navedeno je bilo potrebno v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) V skladu z navedeno določbo organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če ni bila vložen v predpisanem roku.