Jedro

V situaciji, ko si dokazi glede odločilnega dejstva med seboj nasprotujejo, mora sodišče pojasniti, katerim dokazom verjame in za to navesti prepričljive razloge, ki omogočajo vsebinski preizkus v pritožbenem postopku. Tega sodišče v konkretnem primeru ni storilo. Dokazna ocena je v celoti izostala.

Določba 215. člena ZPP narekuje odločanje na podlagi pravila o dokaznem bremenu v primeru, ko kljub izvedenim dokazom odločilnega dejstva ne more ugotoviti. Iz predhodne obrazložitve sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče verjelo prokuristu tožene stranke in je torej štelo, da obstoj terjatve v presežku ni dokazan, za uporabo citirane določbe zato ni bilo potrebe. Če pa je že ocenilo, da gre za dokazno stisko, bi uporaba citirane določbe narekovala kvečjemu ugoditev tožbenemu zahtevku in ne njegovo zavrnitev, saj je dokazno breme o tem, da je tožena stranka dolg že poravnala, na njej in ji torej okoliščina, da ni pisnih potrdil o plačilu, ne more biti v korist.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem drugem odstavku 1. točke izreka ter v 2. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 122,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila, 84,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2013 dalje do plačila, ter 392,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2013 dalje do plačila (prvi odstavek 1. točke), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 1. točke). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 629,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo po svoji pooblaščenki pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče je tožbeni zahtevek v presežku neutemeljeno zavrnilo iz razloga, ker potrdila o plačilu niso bila predložena. Dokazno breme, da je tožena stranka tožniku plačala za opravljeno delo, je na toženi stranki in bi torej slednja morala predložiti takšne dokaze. Tožnik zanika, da bi za vtoževano obdobje prejel 3.000,00 EUR v januarju 2013. Sprašuje se tudi, kako je sodišče lahko sledilo priči I. H., ter obširno opisuje okoliščine, s katerimi izpodbija verodostojnost priče. Sodišču očita, da ni ocenilo izpovedi pravdnih strank glede na vse izvedene dokaze, temveč je navedlo le, da je bilo tožniku v januarju 2013 plačanih 3.000,00 EUR in tako ni jasno, na podlagi česa je prišlo do takšnega zaključka. Navaja še, da ni bil obveščen o tem, da je tožena stranka znižala dogovorjeno urno postavko ter potne stroške. Sodišče je napačno zaključilo, da do podpisa pogodbe ni prišlo iz razlogov na njegovi strani, saj je bilo ravno obratno. Tožnik je bil šibkejša stranka v razmerju in ni imel razloga, da bi to odklonil, medtem ko ga je tožena stranka ves čas zavajala. Med pravdnima strankama ni bil sporen obstoj poslovnega razmerja in število ur, ki jih je tožnik opravil, temveč je bil sporen le znesek, ki je ostal odprt. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, ali je imelo njuno razmerje elemente podjemne pogodbe (619. člen Obligacijskega zakonika). Za takšno pogodbo je nedvomno šlo, saj se je tožnik prostovoljno vključil v organiziran delovni proces delodajalca (tožene stranke), kjer je opravljal delo osebno, za plačilo ter pod nadzorom oziroma navodilih delodajalca. Poleg tega je treba spor presojati tudi po določbah Zakona o delovnih razmerjih, po katerem se obstoj delovnega razmerja domneva, če obstajajo njegovi elementi ter uzakonja načelo v dvomu v korist delavca.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik vlaga pritožbo zoper celotno sodbo, vendar vsebinsko izpodbija zgolj zavrnilni del. Sodbo sodišča prve stopnje je zato preizkusilo le glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka nad prisojenim zneskom ter glede stroškov postopka, v preostalem delu pa je odločitev že pravnomočna (prvi odstavek 350. člena ZPP).

6. Tožnik uveljavlja plačilo za opravljeno delo ter povrnitev potnih stroškov v skladu z ustnim dogovorom s toženo stranko in sicer za obdobje od avgusta 2012 do marca 2013. Med pravdnima strankama je bilo glede višine terjatve sporno, kakšna je urna postavka, po kateri naj se obračuna opravljeno delo (5 EUR ali 6 EUR na uro) in kilometrina (0,09 EUR ali 0,18 EUR na kilometer), ter nadalje, koliko je tožena stranka iz tega naslova tožniku že plačala.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je bilo tožbenemu zahtevku delno ugodeno glede na izpoved prokurista tožene stranke I. H., da je bilo tožniku v letu 2013 že izplačanih 3.000,00 EUR in mu tožena stranka tako dolguje le še 122,00 EUR za leto 2012 in 476,00 EUR za leto 2013. 8. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodba pomanjkljivo obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti in je torej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da sodišče ni ocenilo izvedenih dokazov, predvsem izpovedbe tožnika ter prokurista, na katero je oprlo svojo odločitev. Sodišče je zgolj povzelo vsebino njune izpovedi, ki pa si nasprotujeta glede tega, ali je tožnik za vtoževano delo že prejel 3.000,00 EUR oziroma na katero obdobje se takšno plačilo nanaša. V takšni situaciji, ko si dokazi glede odločilnega dejstva med seboj nasprotujejo, mora sodišče pojasniti, katerim dokazom verjame in za to navesti prepričljive razloge, ki omogočajo vsebinski preizkus v pritožbenem postopku. Tega sodišče v konkretnem primeru ni storilo. Ker je dokazna ocena v celoti izostala, tudi niti ni mogoče odgovoriti na obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izpodbija verodostojnost izpovedbe prokurista.

9. Nejasen je tudi nadaljnji zapis v sodbi, da ''… glede preostanka zahtevka … sodišče ni prišlo do nikakršnih zaključkov, … zato je predvsem zaradi odsotnosti potrdil o izročitvi oziroma prejemu denarja in zaradi različnih izpovedb tožnika in priče ... tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo.'' Sodišče je imelo očitno v mislih določbo 215. člena ZPP, ki narekuje odločanje na podlagi pravila o dokaznem bremenu v primeru, ko kljub izvedenim dokazom odločilnega dejstva ne more ugotoviti. Ker je iz predhodne obrazložitve sodbe mogoče razbrati, da je sodišče verjelo prokuristu tožene stranke in je torej štelo, da obstoj terjatve v presežku ni dokazan, za uporabo citirane določbe ni bilo potrebe. Če pa je že ocenilo, da gre za dokazno stisko, bi uporaba citirane določbe narekovala kvečjemu ugoditev tožbenemu zahtevku in ne njegovo zavrnitev, saj je dokazno breme o tem, da je tožena stranka dolg že poravnala, na njej in ji torej okoliščina, da ni pisnih potrdil o plačilu, ne more biti v korist. 10. Pritožbeno sodišče je iz zgoraj opisanega razloga (v 8. točki obrazložitve) pritožbi ugodilo, sodbo v zavrnilnem in posledično v stroškovnem delu razveljavilo, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), saj manjkajoče dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne more samo nadomestiti.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče oceniti vse izvedene dokaze in ustrezno obrazložiti svoje stališče, zakaj šteje, da je bil dolg delno že poravnan. Šele če bo ocenilo, da kljub izvedenim dokazom ne more s stopnjo prepričanja ugotoviti, ali je bilo za sporno obdobje tožniku plačano ali ne, naj o tožbenem zahtevku odloča na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Pri tem velja dodati, da tožena stranka kljub morebitnim opravičljivim razlogom dogovora ne more enostransko spreminjati in torej v primeru tožnikovega nestrinjanja z znižanjem urne postavke velja prvotno dogovorjena višina. Sodišče pa bo moralo obrazložiti tudi svoj zaključek, da je imel tožnik za vsa opravljena dela podlago v pogodbi, s čemer bo prepričljivo ovrglo ugovor tožene stranke, saj je ta v sodbi ostal v celoti neobrazložen.

12. Pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo dodaja, da predmetnega spora ni mogoče presojati z vidika določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Tožnik ni pravočasno zatrjeval elementov delovnega razmerja, temveč se je skliceval na pravila 619. člena OZ o podjemni pogodbi in skladno s tem sodno varstvo uveljavljal pred sodiščem splošne pristojnosti. Trditve, da se je prostovoljno vključil v organiziran delovni proces tožene stranke, kjer je osebno opravljal delo za plačilo in pod nadzorom oziroma po navodilih tožene stranke (kar ustreza opredelitvi delovnega razmerja in ne podjema !), tako prvič podaja šele v pritožbi in gre torej za pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP).

13. Odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka ni v ničemer odvisna od obličnosti sklenjene pogodbe, zato so pritožbene navedbe o tem, zakaj ni prišlo do sklenitve pogodbe v pisni obliki, nepomembne.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.