Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca mora biti izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Tožnica z izjavo, da je bil njen mož v sporu s sovaščanom, ki je delal za Nemce, še ni dokazala dejanske izpostavljenosti nasilnemu dejanju ali prisilnemu ukrepu okupatorja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v reviziji odpravila odločbo Upravne enote A z dne 26. 6. 2002, s katero je prvostopni organ tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja-begunke in tožnici tega statusa ni priznala. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ocenjuje, da tudi po dopolnitvi ugotovitvenega postopka na prvi stopnji ni mogoče zaključiti, da je tožnica z družino pobegnila pred grozečim nasiljem okupacijskih sil, kakršno se zahteva po zakonu o žrtvah vojnega nasilja. V času od 1. 4. 1944 do konca vojne je tožnica živela v B, kamor je družina po njeni izjavi pobegnila iz A zato, ker se je njen mož leta 1943 skregal z AA, ki je delal za Nemce. Leta 1944 jim je sosed povedal, kaj se jim zato lahko zgodi, in svetoval, naj se umaknejo iz A. V ponovnem postopku je prvostopni organ zaslišal BB, tožničino sosedo, ki je povedala, da so že julija 1941 iz njihove ulice na predlog AA izselil tri družine. AA je slišal, da se je tožničin mož prepiral z žensko, ki je pobirala denar za nemško vojsko ali za nemški Rdeč križ, in mu zagrozil, da bo že videl, ker ne da denarja. Nekega dne je mati prijokala, da tožničine družine ni več doma. Kam je pobegnila, se javno ni vedelo. Tožnica je to izjavo potrdila. Pisnih dokazov, da jim je grozilo nasilje nima, saj so bili le ustno opozorjeni, da jim grozi izselitev zaradi maščevanja AA. Tožena stranka ugotavlja, da nobena priča ne ve o grozečem nasilju nad tožničino družino iz lastnega vedenja, ampak le iz pripovedovanja drugih. Dokazila o organiziranem pobiranju denarja za nemško vojsko ne obstajajo, niti ni arhivskih podatkov o grožnji izselitve tožničine družine. Po prepiru zaradi odklonitve denarja je poteklo več kot pol leta do odhoda iz A dne 1. 4. 1944, zato le-tega ni mogoče povezovati s tem dogodkom iz jeseni leta 1943. Ker ni bilo dokazano, da je tožničina družina morala v izgnanstvo iz zakonsko določenih razlogov, je tožena stranka tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi vztraja, da so bili pri begunstvu kot družina izpostavljeni nasilju okupatorja, sicer sploh ne bi zapuščali rodne A. Težko je to dokazati s pričami, ker so mnoge priče že pomrle. Vendar je to uspela dokazati v postopku na prvi stopnji. Predlaga, da se njenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi in predlagala zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. člena zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/00 in 64/01; v nadaljevanju ZZVN) lahko pridobi status žrtve vojnega nasilja-begunca oseba, ki je v obdobju od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 pobegnila pred vojnim nasiljem nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil, ali je pobegnila pred prisilno izselitvijo in oseba, ki je bila v tem obdobju zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnana iz svojega doma in oseba, ki je bila v tem času nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Za priznanje statusa mora biti izkazano konkretno in neposredno nasilje v smislu te določbe.

Dokazna ocena glede relevantnih dejstev za priznanje statusa, ki jo je v izpodbijani odločbi podala tožena stranka, je obrazložena in zmožna preiskusa. Po njenih ugotovitvah, ki jim tožeča stranka ne oporeka, listinskih dokazov, da je družini tožnice grozilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep okupatorja, ni. Razloge za pobeg družine iz A pojasnjuje tožnica, zaslišane priče pa so bile o njih seznanjene le posredno. Sodišče se strinja s toženo stranko, da iz teh dokazov ni mogoče sklepati na konkretno in neposredno ogroženost tožničine družine s strani okupatorja. Iz teh izjav je razvidno, da naj bi tožničin mož prišel v spor z vaščanom, ki je bil sodelavec Nemcev, iz česar pa zanesljivo še ne izhaja, da je ta vaščan tudi posredoval pri Nemcih, da bi nad družino izvedli določeno nasilno dejanje, kateremu pa se je izognila s pobegom. Dejanske izpostavljenosti nasilnemu dejanju ali prisilnemu ukrepu te izjave še ne potrjujejo. Sprejemljivo je tožena stranka opozorila tudi na to, da je od spora s sovaščanom do pobega minilo več kot pol leta, in bi bila tožničina družina že v tem obdobju ogrožena, če bi okupator nameraval zoper njo izvesti prisilen ukrep. Zato je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ni uspela dokazati, da so bili ona in njena družina dejansko izpostavljeni takšnim nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja, ki jih ZVVN zahteva za priznanje statusa begunca.

Ker je odločba tožene stranke je pravilna in na zakonu utemeljena, tožnica v upravnem sporu ni mogla uspeti. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).