Jedro

Če carinski zavezanec v postopku za oprostitev obveznosti vrnitve blaga v tujino po prvem odstavku 324. člena CZ ni uspel z ugovorom, da je bilo blago ukradeno, tega ugovora ne more uspešno uveljavljati v drugem carinskem postopku, v katerem je bila za isto blago obračunana carina in druge uvozne davščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2118/97-13 z dne 4.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list, št. 50/97 in 65/97-ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 4.7.1997. Z njo je tožena stranka spremenila odločbo Carinarnice L. z dne 30.1.1996 in odločila, da je tožeča stranka dolžna plačati za osebni avto, ki je bil začasno uvožen po uvozni carinski deklaraciji z dne 28.2.1992 in v določenem roku do 28.2.1994 ni bil vrnjen v tujino, skupno 494.837,00 SIT, od tega na račun 25 % carine 458.183,00 SIT, na račun 1 % posebne davščine za carinsko evidentiranje 18.327,00 SIT, in na račun 1 % posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve 18.327,00 SIT, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da gre za začasen uvoz osebnega avtomobila, katerega tožeča stranka kot uvoznik v danem roku do 28.2.1994 ni vrnila v tujino. Oba carinska organa sta pravilno ugotovila, da v takšnem primeru po določbi 4. odstavka 19. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76-21/90: CZ) nastane obveznost plačila carine z dnem, ko je potekel rok, za katerega je bil dovoljen začasni uvoz. Pravna podlaga za izdajo odločbe o obračunu uvoznih dajatev je določba 3. odstavka 249. člena CZ, po kateri lahko začne pristojni organ postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če se začasno uvoženo blago odtuji, ne vrne v tujino, da v uporabo drugemu ali uporabi za druge namene, ne pa za namene, zaradi katerih je bilo začasno uvoženo. V skladu s 4. in 5. odstavkom 323. člena CZ se za začasno uvoženo blago, ki je bilo izločeno v prost promet, preden je bilo zahtevano dokončno carinjenje, carina in druge uvozne dajatve ugotovijo po predpisih, ki so veljali na dan izročitve blaga v prost promet oziroma po predpisih, ki so veljali na dan izteka roka za vrnitev blaga v tujino, če se dan izročitve v prosti promet ne da ugotoviti.

Po presoji sodišča prve stopnje so bile v navedenem primeru carina in druge uvozne davščine glede na ugotovljeno dejansko stanje in navedene materialne določbe, utemeljeno obračunane. Ker pa je, kot izhaja iz odločbe tožene stranke, carinski organ prve stopnje napačno ugotovil potek roka začasnega uvoza in sicer 28.2.1995 namesto pravilno 28.2.1994, je tudi po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno spremenila izrek odločbe prve stopnje in z upoštevanjem dneva izteka roka za vrnitev blaga v tujino ter predpisov, ki so veljali na ta dan, odločila, da mora tožeča stranka plačati še 25 % carine v znesku 458.183,00 SIT, 1 % posebne davščine za carinsko evidentiranje v znesku 18.327,00 ter 1 % posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve v znesku 18.327,00 SIT, skupaj 494.837,00 SIT. Po oceni sodišča je ta obračun uvoznih davščin pravilen in zakonit, sicer pa tožeča stranka v tožbi višine obračunanih uvoznih dajatev oziroma pravilnosti obračuna ni izpodbijala. Tožeča stranka s tožbo izpodbija pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe za obračun uvoznih dajatev, ker so po njenem mnenju izpoljnjeni pogoji za oprostitev obveznosti vrnitve začasno uvoženega blaga v tujino po določbi 1. odstavka 324. člena CZ. Tožbeni ugovor, da je bilo začasno uvoženo blago po izteku roka za začasni uvoz ukradeno, kar je šteti za uničenje oziroma takšno poškodovanje stvari, da ta ni uporabna za namen za katerega je bila uvožena, je sodišče zavrnilo, ker se ne nanaša na pravilnost in zakonitost obračuna uvoznih dajatev za začasno uvoženo vozilo, ki ni bilo v danem roku vrnjeno v tujino, kar je predmet presoje tega upravnega spora, temveč na razdolžitev začasnega uvoza v smislu 1. odstavka 324. člena CZ, o čemer pa je carinarnica na zahtevo tožeče stranke že izdala odločbo. S svojo dokončno odločbo z dne 26.7.1995 je odločila, da niso izpoljnjeni pogoji za oprostitev obveznosti vrnitve blaga v tujino v smislu 324. člena CZ.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponavlja navedbe, da ni mogoče ocariniti avtomobila, če je bilo ukradeno v tujini, kar pomeni, da gre za popolnoma enako situacijo, kot če bi bilo blago uničeno. Dejstvo je, da je carinarnica s svojo odločbo naložila tožeči stranki plačilo carine, kljub temu, da je bil avto dejansko vrnjen oziroma odpeljan iz države pred potekom roka, ki je bil določen za začasni uvoz in s tem ni več pravne podlage za plačilo carine.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in navedlo pravilne razloge glede uporabe materialnega in procesnega prava. Ugovor, da je bilo vozilo ukradeno, je tožeča stranka uveljavljala v postopku za oprostitev obveznosti vrnitve blaga v tujino po 1. odstavku 324. člena CZ, ki je bil uveden na njeno zahtevo. Vendar pa z njim ni uspela, saj je bila njena zahteva z odločbo zavrnjena, kot to ugotavlja izpodbijana sodba. Zato je carinarnica z odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, obračunala carino in druge uvozne davščine, ter v njej obrazložila pravno in dejansko podlago za to obveznost. Ker tožeča stranka v pritožbi le ponavlja tožbeni ugovor o tatvini avtomobila kot razlogu, zaradi katerega bi morala biti razbremenjena obveznosti vrnitve blaga v tujino in s tem plačila carine, ki ga je že pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje, tudi s pritožbo ne more uspeti.

Neutemljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.