Jedro

Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi stranki dospelost terjatve vezali na izstavitev računa. Zato pomeni izstavitev računa le potrditev dogovorjenega (tudi glede dospelosti terjatve).

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi ohranilo v celoti v veljavi v 1. in 3. točki njegovega izreka (prvi odstavek izreka prvostopne sodbe), toženi stranki pa je naložilo povrnitev 38.423,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.10.1998 do plačila (drugi odstavek izreka prvostopne sodbe).

Tožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), predlagala pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je očitala prvostopnemu sodišču, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, "ker ni ugotavljalo uradoma, ali je pravdna stranka B. d.o.o. ali B., Računalniški inženiring - D.B. s.p., torej pravna ali fizična oseba". Sklicevala se je na 82. in 83. člen ZPP/77. Vendar pa drugostopno sodišče (glede na vsebino pritožbe) ocenjuje, da pri tem ne gre za vprašanje, ali je tožena stranka (ki je bila ves čas postopka označena kot B., Računalniški inženiring - D.B. s.p.) lahko pravdna stranka, temveč za vprašanje pasivne legitimacije, tj. za vprašanje, ali je tožena stranka (ali pa morda B. d.o.o.) subjekt zatrjevane obveznosti.

S tem v zvezi pa je tožena stranka očitala prvostopnemu sodišču, da ni upoštevalo, da se je vtoževani račun prvotno glasil na B. d.o.o. Novo mesto kot pravno osebo, ne pa na toženo stranko (podjetnika) kot fizično osebo. Vendar pa je sodišče prve stopnje tekom postopka pravilno ugotovilo, da je blago po navedenem računu naročila tožena stranka (kar je le-ta tudi sama potrdila v ugovoru (redna št. 2)) in da je tožeča stranka ob izdaji popravljenega računa (priloga A3) le upoštevala dejstvo, da je naročnik in plačnik blaga tožena stranka (podjetnik D.B. s firmo B., Računalniški inženiring), ne pa B. d.o.o..

Tožeča stranka je svojo obveznost z izročitvijo blaga toženi stranki izpolnila, zato je tudi tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost, tj. plačati tožeči stranki še neplačani del kupnine.

Končno je tožena stranka prvostopnemu sodišču v zvezi z obrestnim zahtevkom očitala, da ni razčistilo vprašanja, "kdaj je bil račun posredovan pravi toženi stranki". Vendar pa drugostopno sodišče ocenjuje, da ugotovitev tega dejstva za odočitev ni pomembna, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi stranki dospelost terjatve vezali na izstavitev računa (tega tožena stranka ni zatrjevala niti izkazala).

Ker je bil torej račun le potrditev dogovorjenega, je bila tožena stranka dolžna svojo obveznost iz (priznanega) poslovnega razmerja s tožečo stranko poravnati ob njeni dospelosti. Ker tega ni storila, je pač na podlagi prvega odstavka 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) dolžna plačati zamudne obresti.

Glede na vse navedeno (ko se pokaže, da je sodišče prve stopnje v okviru zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov dejansko stanje ugotovilo pravilno in dovolj popolno in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo zatrjevane postopkovne kršitve, niti katere od absolutnih bistvenih) je sodišče druge stopnje v skladu s 368. členom ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (1. točka izreka).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje v skladu s 1. odst. 166. člena in 1. odst. 154. člena ZPP/77 sklenilo, da sama trpi njene stroške (2. točka izreka).