Jedro

Odločitev tožene stranke, s katero je breme stroškov izvršilnega postopka končanega s sklepom DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 naložila tožnici, ni utemeljena niti z določbo 79. člena ZDavP-2. Določba sedmega odstavka navedenega člena se namreč nanaša na stroške postopka, ki jih je udeleženec v postopku povzročil po svoji krivdi, kar v primeru kot je obravnavani, ko je prišlo do ustavitve postopka davčne izvršbe za celotni znesek neupravičeno prejete državne štipendije in zamudnih obresti pomeni, da tožnici krivde za povzročitev stroškov postopka ni mogoče pripisati.

Izrek

I. Tožba zoper sklep o davčni izvršbi Finančne uprave Republike Slovenije DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 se zavrne.

II. Tožbi zoper 2. točko sklepa o davčni izvršbi Finančne uprave Republike Slovenije DT 4933-87278/2015-13-04-730-03 z dne 1. 9. 2015 se ugodi in se zadeva v tem delu odpravi in vrne istemu organu v ponovno odločanje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (prvostopenjski upravni organ) je 23. 7. 2015 izdala sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015, s katerim je odločila, da je dolžnica dolžna plačati neupravičeno prejeto državno štipendijo v višini 2.481,48 EUR, z zamudnimi obrestmi in stroški izdaje tega sklepa.

2. Pritožbi dolžnice zoper sklep o davčni izvršbi je drugostopenjski organ delno ugodil in izrek sklepa o davčni izvršbi popravil v 1. točki izreka, pri navedbi datuma izvršljivosti izvršilnega naslova. Ugotovil je, da je predlagatelj izvršbe, Center za socialno delo Celje (v nadaljevanju CSD Celje), v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), predlagal izterjavo denarne terjatve, zaradi neplačila obveznosti iz odločbe z dne 2. 6. 2014. Izvršilni naslov je predlagatelj opremil s potrdilom o izvršljivosti. Tožnici je bil 23. 6. 2015 posredovan opomin pred izvršbo. Ker tožnica po izdaji opomina dolžne obveznosti ni poravnala, je prvostopenjski organ 23. 7. 2015 izdal sklep o davčni izvršbi.

3. Postopek temelji na določbi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, določbi 144. in 146. člena istega zakona. Drugostopenjski organ je presodil, da izpodbijani sklep vsebuje vse v skladu z določbo 151. člena ZDavP-2 zahtevane sestavine ter popravil zgolj napačen podatek pri navedbi izvršljivosti izvršilnega naslova. Ugotovil je tudi, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Zavrnil je pritožbene ugovore, ki se nanašajo na pritožničino vlogo za odpis dolga in posledično preuranjen postopek davčne izvršbe in pojasnil, da vložitev vloge za odpis dolga na zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi ne vpliva. Pogoji za začetek davčne izvršbe ne bi bili izpolnjeni samo v primeru, če bi se že pred izdajo izpodbijanega sklepa vlogi za odpis dolga dejansko ugodilo, kar pa iz spisne dokumentacije ne izhaja.

4. Z izpodbijanim sklepom št. DT 4933-87278/2015-13-04-730-03 z dne 1. 9. 2015, pa je prvostopenjski organ, Finančna uprava Republike Slovenije, v 2. točki izreka sklepa odločil, da se po sklepu Finančne uprave o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 23. 7. 2015, nadaljuje postopek davčne izvršbe za preostali dolg v višini 25 EUR. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil razloge za izdajo sklepa o davčni izvršbi z dne 23. 7. 2015 ter pojasnil, da je 1. 9. 2015 predlagatelj izvršbe, CSD Celje, vložil preklic izvršbe z navedbo, da se terjatev odpiše. 5. Drugostopenjski organ je 15. 2. 2016 pritožbo tožnice zoper navedeni sklep zavrnil in pojasnil, da je bila odločitev o delni ustavitvi izvršilnega postopka na podlagi sklepa z dne 23. 7. 2015 sprejeta na podlagi vloge CSD Celje z dne 1. 9. 2015, s katerim je ta preklical postopek davčne izvršbe za celotni znesek neupravičeno prejete državne štipendije in zamudnih obresti. Ker je bil postopek davčne izvršbe zoper tožnico začet upravičeno in je prvostopenjski organ sklep o davčni izvršbi z dne 23. 7. 2015 izdal utemeljeno, predlagatelju izvršbe ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem povzročil nastale stroške postopka, ampak je po oceni pritožbenega organa tožnica tista, ki je te stroške izvršbe povzročila po svoji krivdi in jih je glede na vse navedeno ter skladno z določbo tretjega odstavka 113. člena ZUP ter sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 dolžna tudi nositi.

6. Tožnica sklep o davčni izvršbi z dne 23. 7. 2015 izpodbija v celoti, sklep z dne 1. 9. 2015 pa v 2. točki izreka. Tožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sklep o davčni izvršbi z dne 23. 7. 2015 nezakonit zato, ker je predlagatelj davčne izvršbe, CSD Celje, kršil določbo četrtega odstavka 103. člena Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju ZŠtip-1). Ker tožena stranka tega določila materialnega prava ni uporabila, čeprav je tožnica 30. 6. 2015 odgovorila na opomin pred davčno izvršbo in opozorila na nepravilno uporabo materialnega prava, je sklep o davčni izvršbi nezakonit. Tožnica je namreč pri predlagatelju izvršbe 16. 6. 2014 vložila prošnjo za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije, o katerem bi, skladno z določbo četrtega odstavka 103. člena ZŠtip-1, moral CSD, po pridobitvi soglasja Ministrstva za finance, odločiti. V tem primeru je CSD Celje tožnico z obvestilom z dne 4. 3. 2015 zgolj obvestil, da niso podani pogoji za začetek postopka odpisa dolga in da naj dolg poravna, sicer se bo začela davčna izvršba. Kljub tožničinemu opozorilu, da mora odločiti o tožničini prošnji za odpis dolga CSD ni odločil, ampak je tožnico 27. 3. 2015 obvestil, da o odpisih dolga iz naslova državne štipendije odloča zgolj z obvestilom in da je na podlagi 103. člena ZŠtip-1 poslal prošnjo tožnice za odpis dolga ministrstvu. Enako je CSD Celje potrdil v svojem elektronskem sporočilo pooblaščenki tožnice 7. 4. 2015. Kljub določbi četrtega odstavka 103. člena ZŠtip-1, je CSD še pred pridobitvijo soglasja Ministrstva za finance predlagal davčno izvršbo. Za njen začetek po mnenju tožnice niso bili izpolnjeni pogoji.

7. Da je sklep o davčni izvršbi z dne 23. 7. 2015 nezakonit, nadalje priča tudi ravnanje samega predlagatelja CSD Celje, ki je 1. 9. 2015 pri toženi stranki vložil preklic izvršbe. Za ta preklic se je predlagatelj izvršbe odločil brez soglasja Ministrstva za finance in se ne sklicuje, da bi takšno soglasje tekom postopka davčne izvršbe prejel in da bi naj bil to razlog za odpis terjatve (brez izdaje odločbe o odpisu dolga). Navedeno pomeni, da je predlagatelj izvršbe tožnici z izdajo sklepa o davčni izvršbi neutemeljeno povzročil stroške davčnega postopka in je sklep tožene stranke z dne 1. 9. 2015, v 2. točki izreka nezakonit. Skladno z določbo tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2 bi moral nositi stroške davčne izvršbe namreč predlagatelj.

8. Tožnica v tožbi predlaga odpravo obeh izpodbijanih sklepov in predlaga, da se oba sklepa vrneta toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo sodišču ni posredovala.

K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa št. DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

12. Tožbene navedbe, enako kot pred tem pritožbene, na katere je izčrpno odgovoril že pritožbeni organ v svoji odločbi, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Podlaga za izpodbijani sklep je izvršljiva odločba CSD Celje, št. 110-809/2011/02-1 z dne 2. 6. 2014, s katero je bilo v 1. točki izreka ugotovljeno, da A.A., tožnici v tem upravnem sporu, dne 1. 10. 2011 preneha pravica do državne štipendije in v 2. točki izreka te odločbe odločeno o vračilu prejetih zneskov štipendije v skupnem znesku 2481,48 EUR.

13. Sodišče tožnici pojasnjuje, da obveznosti, ki se tožnici s prej navedeno odločbo nalagajo (vračilo zneska državne štipendije), davčni organ z izpodbijanim sklepom št. DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 zgolj izvršuje, in o tej obveznosti ne odloča, niti ne preizkuša njene pravilnosti oziroma utemeljenosti, zato tožnica ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na "preuranjeno" vložitev predloga za izvršbo, torej vložitev predloga za izvršbo pred odločitvijo CSD Celje o prošnji z dne 16. 6. 2014 za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije.

14. Na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v roku, ki je predpisan z zakonom, sklep o davčni izvršbi pa mora vsebovati sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa po določbah ZDavP-2 tudi v primerih, ko na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Kot izhaja iz upravnih spisov in odločitev drugostopenjskega organa v 1. točki izreka, je bil v izpodbijanem sklepu nepravilno določen samo datum izvršljivosti izpodbijanega sklepa. Ker določbe ZDavP-2, niti Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za tak primer davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, nepravilna določitev datuma izvršljivosti na zakonitost izpodbijane odločitev, kar med strankama niti ni sporno, ne more vplivati.

15. Ker torej vsebinska pravilnost izvršilnega naslova ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe in zato tožnica v izvršilnem postopku ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), enako velja tudi za upravni spor, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi. Tožnica zato z ugovori, v katerih pojasnjuje in utemeljuje tožbene trditve, da bi morala pred vložitvijo predloga za izvršbo predlagateljica, CSD Celje, odločiti o prošnji za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije, ne more uspeti. Izpodbijani sklep št. DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 je tako zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka.

16. Tožnica vlaga tožbo tudi zoper 2. točko sklepa št. DT 4933-87278/2015-13-04-730-03 z dne 1. 9. 2015, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se po sklepu Finančne uprave o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 nadaljuje postopek davčne izvršbe za preostali dolg, stroške izdaje sklepa št. DT 4933-87278/2015-3 v višini 25,00 EUR.

17. Izpodbijana odločitev torej temelji na ugotovitvi, da je 16. 6. 2015 predlagatelj izvršbe predlog za začetek postopka davčne izvršbe zoper pritožnico po izvršilnem naslovu, odločbi št. 1100-809/2011/02-1 z dne 2. 6. 2014, ki je bila opremljena s potrdilom o izvršljivosti in je postala izvršljiva 11. 8. 2014, vložil upravičeno in je bil upravičeno izdan tudi sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015. Za izdajo tega sklepa je prvostopenjski organ zaračunal strošek v znesku 25 EUR, tako kot to določba prvi odstavek 152. člena ZDavP-2, v zvezi z določbo prvega odstavka 66. člena Pravilnika.

18. Sodišče se z izpodbijano odločitvijo in utemeljitvijo, s katero je pritožbene ugovore zavrnil drugostopenjski organ, ne strinja. Izpodbijana odločitev namreč temelji na presoji utemeljenosti oziroma upravičenosti vložitve predloga davčne izvršbe zoper tožnico in ugotovitvi, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi zakonito. Pri odločitvi je namreč sodišče moralo upoštevati tudi (neizpodbijano) odločitev prvostopenjskega organa, ki je v 1. točki izreka postopek davčne izvršbe zoper tožnico po sklepu o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 delno ustavil, ker je predlagatelj izvršbe CSD Celje vložil preklic za izvršbo vodeno na podlagi izvršilnega naslova št. 1100-809/2011/02-1 z dne 2. 6. 2014 in v tem delu razveljavil že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe.

19. Tako izpodbijani sklep, kot odločitev drugostopenjskega organa, utemeljujeta nadaljevanje izvršbe za znesek stroškov postopka v višini 25 EUR z določbo tretjega odstavka 113. člena ZUP ter sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2. Sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2 določa, da ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena, plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi. Tretji odstavek 113. člena ZUP, na katerega se v zvezi z določbo sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 sklicuje drugostopenjski organ, pa določa, da krije stroške udeleženec v postopku sam, če jih je povzročil po svoji krivdi ali iz nagajivosti, ne glede na določbo prvega in drugega odstavka 113. člena ZUP.

20. Tako določbe tretjega odstavka 113. člena ZUP, kot določbe sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2, po presoji sodišča ni mogoče presojati neodvisno od procesnih dejanj tožnice, ki je v postopku pred CSD Celje, takoj po izdaji odločbe, ki je v izvršilnem postopku predstavljala izvršilni naslov, sodelovala in predlagala odlog izvršitve z odločbo CSD Celje, št. 1100-809/2011/02-1 z dne 2. 6. 2014 naložene obveznosti. Prav tako je tožnica v izvršilnem postopku z enakimi ugovori odgovorila tudi na opomin pred izvedbo postopka izvršbe, kar po presoji sodišča pomeni, da tožnici ne more biti pripisana ne krivda, ne nagajivost pri nastanku stroškov v postopku. Da gre za iste razloge iz katerih je predlagateljica izvršbe "preklicala" postopek izvršbe, izhaja iz listin upravnega spisa. Sodišče zato meni, da bi morala tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, predvsem zato, ker ni dolžna, niti upravičena presojati utemeljenosti vloženega predloga za dovolitev izvršbe, kar je sodišče že pojasnilo v I. točki obrazložitve te sodbe, uporabiti določbo prvega in drugega odstavka 113. člena ZUP.

21. Odločitev tožene stranke, s katero je breme stroškov izvršilnega postopka končanega s sklepom DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 naložila tožnici, ni utemeljena niti z določbo 79. člena ZDavP-2. Določba sedmega odstavka navedenega člena se namreč nanaša na stroške postopka, ki jih je udeleženec v postopku povzročil po svoji krivdi, kar v primeru kot je obravnavani, ko je prišlo do ustavitve postopka davčne izvršbe za celotni znesek neupravičeno prejete državne štipendije in zamudnih obresti iz prej navedenih razlogov, pomeni, da tožnici krivde za povzročitev stroškov postopka ni mogoče pripisati.

22. Glede na navedeno je bilo treba na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi v delu, ki se nanaša na 2. točko sklepa št. DT 4933-87278/2015-13-04-730-03 z dne 1. 9. 2015, ter 2. točko navedenega izpodbijanega sklepa s sodbo odpraviti ter zadevo vrniti pristojnemu organu v novo odločanje.

K III. točki izreka:

23. Ker je tožnica s tožbo uspela, ji je sodišče na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini določeni v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, glede na to, da je o zadevi odločalo sodišče na seji in da je tožečo stranko pred sodiščem zastopal odvetnik.