Jedro

Plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji je tolar (2. čl. Zakona o denarni enoti Republike Slovenije). Posli, ki se glasijo na denar in so sklenjeni v Republiki Sloveniji med podjetji, bankami, drugimi domačimi pravnimi osebami in občani ter med občani in tujimi osebami, se izkazujejo in izvršujejo v tolarjih, če zakon ne določa drugače (71. čl. Zakona o banki Slovenije). Te določbe veljajo tudi za zatrjevano terjatev tožnika nasproti tožencema. Zato zahtevek v tuji valuti ni mogoč in je pravilno zavrnjen.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se razveljavita sodbi druge in prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen podrejeni tožbeni zahtevek in s katerim je bilo odločeno o pravdnih stroških ter se vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem, kolikor se nanaša na zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek na plačilo zneska 280.442 DEM in podrejeni zahtevek na plačilo tolarske vrednosti tega zneska. Ugotovilo je, da je tožnik tožencema izročil znesek 196.000 DEM, vendar ne kot posojilo, temveč kot plačilo tretjinskega deleža firme C. S. S.R.L. Potrdilo z dne 7.11.1989 so stranke zapisale naknadno, potem, ko sta toženca soglašala s tožnikovim odstopom od dogovora o nakupu deleža firme. Tožnik bi zahtevek na vračilo denarja lahko postavil proti lastnikoma firme T. K. S. in drugemu tožencu. Svoj zahtevek je napačno vložil proti tožencema, ki nista pasivno legitimirana.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavrnitev primarnega zahtevka na plačilo v markah je utemeljilo s sklicevanjem na Zakon o denarni enoti Republike Slovenije in na Zakon o banki Slovenije. V zvezi z zavrnitvijo podrejenega zahtevka je potrdilo prvostopno ugotovitev, da ne gre za posojilo. Tožnik pa se je skliceval prav na to in s tem podal dejansko podlago, ki je bistvena za identifikacijo generičnega zahtevka. Ker druge dejanske podlage tožnik ni navedel, njegov zahtevek ni utemeljen.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi. Dejanska podlaga pa je izročitev denarja tožencema. Sodbi druge stopnje očita, da uporablja izraze lahko, možno, verjetnejše. Sklicuje se na 3. odst. 191. čl. Zakona o pravdnem postopku, po katerem tožba ni spremenjena, če tožnik spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka. Tožnik zahteva vrnitev denarja, ker do vlaganja v podjetje ni prišlo. Tožnik je obveznost tožencev po potrdilu z dne 7.11.1989 razumel kot posojilo. V tem potrdilu je naveden znesek, rok vrnitve in obresti, zato tožniku ni treba dokazovati obstoja terjatve. Osporava obstoj podjetja, kamor naj bi po ugotovitvah sodbe vložil svoj denar.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena, kolikor tožnik z njo izpodbija zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka, v ostalem pa ne.

Primarni zahtevek na plačilo zneska 280.422 DEM je pravilno zavrnjen. Plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji je tolar (2. čl. Zakona o denarni enoti Republike Slovenije). Posli, ki se glasijo na denar in so sklenjeni v Republiki Sloveniji med podjetji, bankami, drugimi domačimi pravnimi osebami in občani ter med občani in tujimi osebami, se izkazujejo in izvršujejo v tolarjih, če zakon ne določa drugače (71. čl. Zakona banki Slovenije). Te določbe veljajo tudi za zatrjevano terjatev tožnika nasproti tožencema. Zato zahtevek v tuji valuti ni mogoč in je pravilno zavrnjen. Razlogi sodbe druge stopnje o tem so pravilni.

Za podrejeni zahtevek, ki se glasi na tolarje, navedena omejitev ne velja. Ta zahtevek je bil na prvi in drugi stopnji zavrnjen z utemeljitvijo, da tožnik ni dokazal posojilnega razmerja, kakšne druge podlage pa ni zatrjeval. Glede na siceršnje ugotovitve v postopku na prvi in drugi stopnji je to stališče v nasprotju z edino od strank podpisano listino, to je potrdilom z dne 7.11.1989 in tudi z navedbami tožene stranke same. V navedenem potrdilu, ki vsebuje znesek, datum zapadlosti in obresti, sicer res ni navedena causa posla. Toda toženca sta v odgovoru na tožbo navedla:"Kar pa se tiče tožbenih navedb v tožbi, da je tožnik tožencema posodil denar, nikakor ne držijo, res pa je, da so podpisali posojilno pogodbo v septembru ali oktobru 1989, se pravi takrat, ko se je tožnik premislil, da ne bo pristopil k firmi kot solastnik" (tč. II.

odgovora na tožbo). Iz tega sledi, da ima sporna obveznost dopustno podlago (51. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), kar pa se po 3. odst. tega čl. tudi sicer domneva. Materialnopravno napačno je zato stališče, da potrdilo z dne 7.11.1989 ne odraža pravnega razmerja, iz katerega sledi obveznost tožencev, da tožniku vrneta določen znesek do določenega dne. Zgolj dejstvo, da je tožnik to razmerje pravno opredelil kot posojilno, ne more biti ovira za utemeljenost njegovega zahtevka. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ni dal denarja tožencema kot posojilo. Toda navedeno potrdilo v zvezi z navedbami tožene stranke same potrjuje, da sta toženca sprejela obveznost vrniti dani denar in tega nista vezala niti zneskovno niti datumsko na prodajo firme v Italiji. Njuno stališče v tej pravdi, ko povezujeta svojo obveznost z realizacijo prodaje firme, tudi sicer ni sprejemljivo, saj bi dosledno temu stališču, ki ga sprejema sodba prve stopnje, mogla priznati obveznost vrnitve tretjine kupnine, ne pa prejetega zneska z obrestmi in tudi ne bi mogla vnaprej datumsko določiti zapadlosti svoje obveznosti. Če bi bila prodaja deleža podjetja res veljavno sklenjena, firme ne bi bilo mogoče prodati brez soglasja tožnika. Zato ni odločilnega pomena, da tožnik tožencema denarja ni izročil kot posojilo; mogoče in dopustno je, da so stranke naknadno štele dani znesek kot posojilo, potem ko so se pogajanja o nakupu deleža firme izjalovila. Tudi če gre za povračilni zahtevek (210. čl. ZOR), je to veljavna podlaga obveznosti.

Iz navedenega sledi, da izpodbijana sodba materialnopravno napačno razlaga potrdilo z dne 7.11.1989, kot da gre za obveznost brez dopustne podlage (3. odst. 51. čl. ZOR). Ob ugotovitvah, da sta tožnika denar izročila tožencema in da sta se toženca zavezala denar vrniti do določenega dne potem, ko se je izjalovil namen plačila, izraža potrdilo obveznost z dopustno pravno podlago, četudi denar ni bil dan kot posojilo. Potrdilo pa tudi izključuje prvostopno stališče o tem, da toženca nista pasivno legitimirana. Toženca sploh ne zanikata dejstva, da sta onadva prejela denar in da sta ga dolžna vrniti; sklicujeta se le na to, da obveznost še ni zapadla, ker kupnina za prodano firmo še ni plačana (tretji odst. tč. III.

odgovora na tožbo).

Stališče sodbe druge stopnje, da je denarni zahtevek opredeljen tudi z dejansko podlago, je povsem pravilno. Ni pa sprejemljiva izpeljava tega stališča, po katerem je opredelitev pravnega razmerja kot posojilo dejanska podlaga, ki identificira tožbeni zahtevek. Dejanska podlaga v obravnavani zadevi se nanaša na okoliščine o znesku in času izročitve denarja, na okoliščine, v katerih je prišlo do izročitve denarja, in na razloge, zaradi katerih morata toženca denar vrniti. Ali tožnik upravičeno ali zmotno misli, da je z izstavitvijo potrdila z dne 7.11.1989 nastalo posojilno razmerje, ni odločilno. Tudi če bi bilo to bistveno, je pomembno, da celo toženca govorita o naknadnem podpisu posojilne pogodbe. Bistveno je to, da je iz tožbenih navedb povsem jasno razviden potek dogajanja, tako da ni dvoma, na kaj se tožbeni zahtevek nanaša. To med strankami sploh ni sporno. Nobena od strank ne zatrjuje še kakšnega drugega dejanskega razmerja, iz katerega bi lahko izvirala sporna terjatev. Sporna med strankami je samo pravna narava terjatve: tožnik zatrjuje nastanek posojilnega razmerja, toženca pa priznavata povračilno obveznost, vendar se eno in drugo nanaša na isti znesek, katerega višina in čas izročitve sploh nista sporna. Zato ni mogoče utemeljeno trditi, da je tožeča stranka z opredelitvijo, da gre za posojilo, na tak način identificirala predmet tožbenega zahtevka, da bi se moglo šteti, da pomeni povračilni zahtevek za isti znesek drug tožbeni zahtevek, ki v tej pravdi ni bil postavljen. V zvezi s tem je bistveno, da med strankami samimi ni nobenega dvoma o tem, o katerem znesku teče pravda. Sporna je le pravna podlaga, na kar pa sodišče ni vezano (3. odst. 186. čl. ZPP).

Zaradi neupoštevanja določbe 3. odst. 51. čl. ZOR izpodbijana sodba napačno razlaga potrdilo z dne 7.11.1989 in ga šteje za listino, iz katere ni razvidna pravna podlaga zatrjevane obveznosti, sodba prve stopnje pa za listino, ki zavezuje oba lastnika firme, ne pa tožencev. Zato se sodbi nista ukvarjali z višino tožbenega zahtevka, ki se zneskovno ne ujema z navedenim potrdilom. V tem pogledu dejansko stanje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni bilo ugotovljeno popolno (2. odst. 395. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožeče stranke in razveljavilo odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. Za nadaljnji postopek napotki niso potrebni, ker so razvidni iz gornje obrazložitve.

O stroških revizijskega postopka sodišče ni odločalo, ker niso prijavljeni.